Lokalne volitve 2022

'Če ne bomo ukrepali, naše občine kmalu ne bo več. Kje so alarmi?'

Kanal, 17. 11. 2022 14.18 |

PREDVIDEN ČAS BRANJA: 10 min
Avtor
Tana Rakoto Kovačič
Komentarji
2

Je bilo za občino Kanal ob Soči že včeraj prepozno? Odhajanje mladih in staranje prebivalstva, ki sta posledica nezadržne centralizacije, namreč ogrožata njen obstoj. Po zadnjih podatkih SURS-a ima občina 5245 prebivalcev, kar pomeni, da kmalu ne bo več izpolnjevala osnovnega pogoja za ustanovitev, kar je 5000 prebivalcev. V zadnjih 20 letih je sicer število mladih v občini v starostni skupini 19–26 let upadlo za kar 62 odstotkov.

Kanal ob Soči
Kanal ob Soči FOTO: Gregor Bizjak

"Ko mladi odidejo na študij v Ljubljano, se največkrat ne vrnejo več, saj si tam najdejo službe, tam vidijo prihodnost," pripoveduje 65-letna občanka Anita. Podatek o številu upada mladih se ji zdi zelo zaskrbljujoč. "Vprašati se moramo, kaj se je sploh naredilo za to, da bi se ta trend ustavil oz. vsaj zmanjšal. Če ne bomo ukrepali, potem občine Kanal ob Soči ne bo več. Kje so alarmi?" se sprašuje.

Kakšne razloge pa navajajo mladi, ki so se že odselili iz občine? 29-letni Andrej se je v Ljubljano odselil že približno 10 let nazaj. Smer študija, ki jo je želel izbrati, je bila namreč na voljo samo v prestolnici in tam je tudi ostal: "Ko sem študij končal, sem ostal v Ljubljani, ker je bilo tam več možnosti za zaposlitev," pravi.

Podobne razloge navaja tudi njegov nekdanji sošolec, 29-letni Marko, ki se je v Ljubljano odselil pri 18 letih: "Občina Kanal ob Soči ne ponuja veliko možnosti za zaposlitev," pravi.

Pravita, da se je zaradi študija v Ljubljano takrat preselila večina njunih sošolcev iz osnovne šole.

Kot eno od problematik v občini sicer navajata tudi okoljsko obremenjenost kraja, za katero menita, da je odgovorno predvsem delovanje cementarne in (so)sežigalnice Salonit Anhovo, ki se nahaja v občini. "Salonit Anhovo je na občino Kanal ob Soči po mojem mnenju v zadnjih letih vplival zelo negativno, ker nepopravljivo uničuje naravo, ki je eden od glavnih razlogov, zaradi katerih ima lahko Soška dolina prihodnost," pravi Marko. "Kot enega izmed večjih problemov v občini vidim onesnaženost," pa izpostavlja Andrej.

Kot smo poročali, v Salonitu Anhovo sicer trdijo, da delujejo v skladu z zakonodajo, čemur pritrjujejo tudi na Agenciji RS za okolje, Metoda Dodič Fikfak, predstojnica Inštituta za medicino dela, prometa in športa, pa pravi, da verjame, da delujejo v skladu z zakonodajo, ampak to ne pomeni, da delujejo v skladu z zdravjem človeka.

Andrej ob tem izpostavlja, da je bil kljub temu glavni razlog za odselitev predvsem pomanjkanje delovnih mest in bi se v primeru boljših zaposlitvenih možnosti želel tudi vrniti: "Pri starših imam pogoje, da bi lahko bil doma v hiši in imel svoje nadstropje," izpostavlja.

Pove tudi, da bi lahko občina bolje izkoristila turistični potencial: "Kanal je tako lepo mesto in veliko turistov se ustavi tukaj. Ampak možnosti za prenočišče je malo ... Lahko bi bolj izkoristili te lepe kraje. V turizmu je res še veliko prostora za izboljšanje."

Marko izpostavlja, da želi, da bi prihodnji župan oz. županja predvsem zaščitila naravo za prihodnje generacije: "Če se to ne zgodi, je tudi vse ostalo zaman. Vedno je potrebno najprej rešiti največji problem. Če ti gori hiša, ne boš gasil drevesa pred hišo, ampak najprej hišo."

Kako bi se s problematiko odseljevanja mladih iz občine soočil županski kandidat? 

Županski kandidat Miha Stegel, katerega predlagatelj je skupina volivcev, odseljevanje mladih izpostavlja kot enega najbolj perečih problemov občine, s katerimi bi se bilo potrebno soočiti. Po podatkih Statističnega urada Republike Slovenije je v občini Kanal ob Soči v zadnjih 20 letih število mladih od 19. do 26. leta upadlo za šokantnih 62 odstotkov, izpostavi. Pereč problem je tudi nazadovanje oskrbe starejših občanov. Že 20 let se govori o izgradnji doma starejših občanov, ki ga še vedno ni. Ena od prednostnih nalog je zato tudi zagon tega projekta, vključno z varovanimi stanovanji, ki se že dolgo ne premakne z mrtve točke. Pove, da v občini ni volje do reševanja problemov, s tem pa prihaja do nezaupanja ljudi v občino, če je sploh sposobna nasloviti težave. Za spremembe in korak naprej moramo težave najprej sploh priznati in jih nato odgovorno reševati, dodaja.

Kot najbolj pereč problem izpostavi tudi okoljske težave, s katerimi se sooča občina: "Prej smo imeli azbest, zdaj imamo sosežig odpadkov. V zvezi s tem kratenjem človekove pravice do zdravega okolja nas je nedavno obiskal celo posebni poročevalec Združenih narodov za človekove pravice in okolje, ki je opozoril, da je tu žarišče onesnaženja, ki ga mora Slovenija prednostno reševati." 

Pravi, da je prav zato okoljska problematika tisto, s čimer se morajo najprej soočiti: "Občina se v zadnjem mandatu ni zares spopadla z reševanjem okoljske problematike, ravno nasprotno. V nekaterih naseljih se soočamo s ponavljajočimi se onesnaženji vode. Prišlo je tudi do izliva izjemno nevarnih in rakotvornih snovi, kot so šestvalentni krom, mazut ipd. Ureditev vodooskrbe tako predstavlja prednostno in neodložljivo nalogo, vključno s priključitvijo na Mrzlek, za katero smo skupaj s civilno družbo pridobili tudi državna sredstva." Izpostavi tudi problem korupcije, ki je v občini "glede na letošnji primanjkljaj prav alarmantna in zaradi katere je ena od prednostnih nalog pregled financ zadnjega mandata in reševanje korupcijskih lukenj".

Kot glavne razloge za vedno več izselitev mladih iz občine tako Stegel izpostavlja prav omenjene okoljske težave, povezane s Salonitom Anhovo in kvaliteto pitne vode ter neodzivnost občine pri odpravljanju birokratskih ovir za mlade družine in majhne podjetnike. Izpostavlja, da so mladi obupali, da je občina sposobna reševati težave v njihovem interesu. K nezadovoljstvu mladih naj bi še pripomogla slaba internetna povezava in mobilni signal po celotni občini: "Zanje je primerna spletna povezanost ena od primarnih dobrin, ki jih potrebujejo za normalno življenje in delovanje. Dobra širokopasovna internetna povezava že zdavnaj ni več znanstvena fantastika, temveč nuja."

Kako bi se torej soočil z vedno večjo izselitvijo mladih in problematiko staranja prebivalstva v občini?

"Najprej moramo z mladimi govoriti kot z enakovrednim partnerjem in se nehati obnašati, da so stranski igralec. Še zdaleč ne. So naša hrbtenica! Občina lahko preživi samo, če v njej ostanejo mladi. Zato moramo nehati probleme pometati pod preprogo in nujno nasloviti problem korupcije in izpustov iz cementarne, saj odganjata mlade." V svojem delovanju ne bo dopustil povečanja sosežiga odpadkov, zavzel se bo za izenačitev mejnih vrednosti ter za izboljšanje kakovosti zraka, vode in zemlje. S spodbujanjem investicij v popoldanske in obšolske dejavnosti v okviru tako šole kot mladinskih društev pa jim želi omogočiti odkrivanje talentov in sposobnosti. Poleg tega mladi potrebujejo tudi druženje, sprostitev in zabavo: "Zato jim bomo uredili primerne prostore in infrastrukturo ter jim olajšali organiziranje prireditev in pridobivanje dovoljenj zanje." Ključno je seveda tudi reševanje stanovanjske problematike, ki ni tuja nobeni občini. Pripravlja pa tudi načrt ureditve mini podjetniškega inkubatorja za prve korake v podjetništvu. "Z brezplačnim javnim prevozom po občini pa bomo tako mladim kot starejšim olajšali življenje, okoliškim krajem pa omogočili udeleženost v skupnosti, namesto trenutne odrinjenosti na obrobje. Vsekakor ne smemo občine mladim zapustiti v finančno nevzdržnem stanju, kot ga nakazuje letošnji primanjkljaj milijona evrov in pol, pri čemer občani ne zaznamo nobenih večjih investicij," še dodaja.

Vprašanja smo naslovili tudi na druga dva županska kandidata občine, Ermina Hvalico (SDS) in Tino Gerbec (SD), katere predlagatelj je stranka SD, vendar odgovorov še nismo prejeli.

Kanal ob Soči
Kanal ob Soči FOTO: Shutterstock

Kako se soočiti z vedno večjim problemom centralizacije države?

Beg možganov iz manjših krajev v Ljubljano pa ni problem le omenjene občine. S problemom centralizacije se namreč celotna država sooča že vrsto let. Profesor doktor Uroš Pinterič z Univerze Aleksandra Dubčka v Trenčinu pravi, da je vprašanje vedno večje centralizacije kompleksno, in ne enostransko: "V zadnjih 30 letih smo priča vsaj delni decentralizaciji visokošolskega prostora, kar nas navdaja z upanjem, da bo del mlajše populacije ostajal vsaj v regionalnih centrih. Na drugi strani, država določene servise centralizira, enako tudi storitveni sektor, to je vezano na 'racionalizacije in reforme', ki imajo malo skupnega z napredkom, a so predvsem orodje zmanjševanja stroškov ter ohranjanja rentabilnosti. Temeljni razlog tiči v odsotnosti nacionalne vizije, ki bi namesto do naslednjih volitev gledala v čas naslednje generacije. Vizionarsko država zaostaja za poslovnimi idejami in razvojem, s čimer sili na eni strani v beg možganov in vse na to vezane ekonomske posledice. Na drugi strani pa z visoko davčno obremenitvijo in omejenimi podpornimi servisi večinsko prebivalstvo potiska v pasivno in nizkokakovostno življenje. Decentralizacija tega problema v trenutnem okviru ne more rešiti, ker je potrebna sprememba mentalitete ne samo državno-upravnega aparata, temveč tudi gospodarstva in prebivalstva v celoti, ki mora drugače prevzeti odgovornost za lastno blagostanje."

Izpostavlja, da centralizacija Slovenije vedno večji problem predstavlja predvsem z vidika kakovosti življenja: "Ne samo v upravnem, temveč predvsem v družbeno-ekonomskem smislu. Slovenija ima relativno dobro cestno infrastrukturo, ki v neekološkem smislu omogoča relativno visoko stopnjo mobilnosti, ki bi omogočala decentralizirano prebivanje, posledično bolj uravnotežene cene nepremičnin in sočasno tudi dolgoročno povečano možnost enakomernejšega gospodarskega razvoja. Vendar pa je potrebno opozoriti na to, da je centralizacija v Sloveniji v mnogih pogledih socialni pojav, kateremu ekonomija in država zgolj sledita. Sodobna želja po urbanem življenju izloča regionalne centre kot neustrezne, namesto da bi jih spodbujala v razvoj. Dolgoročno bo v tem pogledu tudi slovenska centralizacija imela za posledico degradacijo centra. Na to nakazujeta tako skoraj 50-letni razvoj "spalnih naselij" okrog Ljubljane kot povečan interes za umik iz urbanega okolja. Slednji je sicer pretežno vezan na dostopnost nepremičnin, pa vendar tudi na povečano razumevanje, da center nudi bistveno premalo urbanosti v globalnem pogledu, da bi bil dolgoročno zanimiv. Desetletje pretresov, od ekonomske krize do koronavirusa, je pokazalo, da center oz. centri ostajajo pomembni, vendar ljudje vedno bolj razumejo, da regionalni centri niso dosegljivi s periferije ter da je Ljubljana zgolj 1,5 ure oddaljena od pretežnega dela točk po Sloveniji. Posodobitev avtocestne pretočnosti (tretji pas po celotnem avtocestnem križu) bi bistveno doprinesla k drugačnemu razumevanju vloge centra." 

Pinterič pravi, da Slovenija sicer nima bistvenih načrtov v smeri decentralizacije: "Vsi dosedanji poskusi vzpostavitev pokrajin/regij so do sedaj neslavno propadli. Sami predlogi pa so posegali predvsem na področje drobitve politične oblasti, kar bi predvsem podražilo delovanje političnega sistema, na samo decentralizacijo pa ne bi imel bistvenega vpliva. Prej bi pripeljalo nazaj v predreformno obdobje, ko je bilo v Sloveniji manj kot 100 samoupravnih enot, denar pa je zastajal v njihovih centrih, kar je sredi 90. let pripomoglo k ustanavljanju novih občin, katere so potem dobile vsaj nekaj sredstev za lastne potrebe (ki pa pogosto niso zadoščala potrebam po razvoju). V političnem smislu je slovenski sistem več kot dovolj decentraliziran, kar dokazujejo mnoge občine, ki so v zadnjih 20 letih dosegle pomembne razvojne premike. Pokrajine, ki jih nimam predvsem zaradi pomanjkanja političnega konsenza, vezanega na določitev območij posameznih regij, so tozadevno lahko torej bolj dodaten vidik vmesne centralizacije. Če želimo to preseči, je potrebno vzpostaviti nepolitične regije, z omejeno upravo in vodstvom na odpoklic, ki je avtomatiziran na podlagi vnaprej določenih kriterijev (kot je zagotovitev enakomerne distribucije razvojnih sredstev), in ne na podlagi iluzije demokratičnih volitev." 

Kaj bi torej lahko za večjo decentralizacijo Slovenije storili na občinski ravni in kaj na državni? "Občine bi lahko za večjo decentralizacijo v mnogih primerih predvsem spodbujale lokalno civilno družbo k aktivnemu življenju v okolju ter povečanemu posluhu za potrebe prebivalstva. Država pa bi na drugi strani morala prerazporediti davčne prihodke, povečati nabor oz. deleže davkov, ki pripadajo občinam, in na slednje prenesti tudi več odločevalskih pristojnosti. Čeprav je mnogo mikro občin preobremenjenih in kadrovsko podhranjenih, bi povečanje občinskih sredstev omogočilo razširitev občinskih uprav ter potencialno doprineslo k učinkovitejšemu in proaktivnejšemu delovanju občin. Hkrati pa bi bila nujna kadrovska izpopolnitev, ki bi omogočala samostojnejše povezovanje in delovanje občin v okviru Evropske unije. Občine imajo namreč veliko priložnosti, katere pogosto ostanejo neizkoriščene ali pa ujete v upravnih postopkih," izpostavlja Pinterič.

  • 1
  • 2
  • 3
  • 4
  • 5
  • 6
  • 7
  • 8
  • 9