Pravzaprav brez kakšnega posebnega razloga oziroma obrazložitve. Pred dnevi so nas, po večtedenski negotovosti, iz premierjevega kabineta zgolj kratko in formalno obvestili, naj na pogovor ne računamo. Ob tem pa tiho priporočilo, ali ne bi v uredništvu 24UR vendarle razmislili in predsednika vlade odblokirali na Twitterju, kjer njegovim čivkom sicer sledi več kot 100 tisoč uporabnikov in "kopriv". Svoj profil je večkrat uporabil za osebno obračunavanje in neresnične diskreditacije, tudi sam pa ima na spisku že več let blokiranih vrsto sodržavljanov in več slovenskih urednikov in novinarjev. Premier ima sicer poln dostop do celotne naše novinarske vsebine, sam pa vrsti državljanov onemogoča informiranje o pomembnih vladnih odločitvah, ki jih razglaša ne v uradnem listu temveč na socialnem omrežju, na Twitterju.
To sicer ni edina Janševa zavrnitev, ki smo jo od voditelja demokratične države doživeli v najbolj spremljanem slovenskem mediju. V času njegove dvoletne vladavine smo predsednika vlade večkrat povabili na daljše večerne TV-intervjuje, kjer bi pojasnil potek največjega zdravstvenega in družbenega izziva desetletja. Seveda, vsakič brez prepovedanih tem in s polemičnimi vprašanji. Denimo o vzporednih aferah z nabavami medicinske opreme. Ali pa (ne)doslednosti vladnih ukrepov in neizogibni vladni politični odgovornosti za visoke številke obolelih, hospitaliziranih in umrlih zaradi smrtonosnega virusa. Odgovor je bil vsakič enak: "Oprostite, ne bo šlo." Prvak SDS je zavrnil celo vabilo v premierno enourno pogovorno oddajo Ena na ena z Urošem Slakom, kjer predstavljamo zgodbe osebnosti, ki najbolj vplivajo na našo družbo.
Medtem ko je bil za ugledne tuje medije, od ameriškega CNN do britanskega BBC, vedno pripravljen pokazati državniško vlogo, je pri pojavljanju v domačih medijih v aktualnem mandatu izrazito selektiven. In v tem 'modusu operandi' spominja na svoja politična zaveznika iz soseščine, Viktorja Orbana in Aleksandra Vućića. Janševa medijska pojavljanja v politično nekontroliranih in neodvisnih okoljih so bolj ali manj izjema. Tako je tudi v primeru tega neobstoječega intervjuja. Za razliko od domnevno pregovorno strateškega in herojskega premierja sta na predvolilno izpraševanje avtorja teh vrstic in novinarskega kolega iz spletne redakcije brez težav pristala Janševa koalicijska partnerja Matej Tonin (NSi) in Zdravko Počivalšek (Konkretno). Debata je bila obakrat ostra. Argumenti drugačni. Kakor pritiče polaganju računov vsakokratnih najvišjih državnih funkcionarjev ob zaključku mandatov. A ključno, nista se je ustrašila.
"Medijska konkurenca je pomembnejša od vsake druge oziroma je predpogoj demokratične družbene ureditve in svobodne družbe nasploh." Tako je v (ne)presenetljivi glosi "Vojna z mediji", opremljeni s prispodobo o počasnem kuhanju žab v kotlu, dva meseca po prevzemu oblasti ugotavljal voditelj 14. slovenske vlade. Toda, kako naj medijska konkurenca deluje, če ključni nosilec izvršilne oblasti v državi za nekatere medije – celo tiste, ki jim zaupa največ gledalcev in spletnih bralcev – noče niti slišati? Ob tem pa je še soustanovitelj ter solastnik družbe, ki zastopa njegove strankarske interese in se predstavlja kot alternativni medij.
Tu pa je še izogibanje premierja Janše neposrednim soočenjem s politično konkurenco, ki tradicionalno pomembno vplivajo na odločitev dela do zadnjega neodločenih volivcev. Le enega, pri kolegih iz oddaje Svet na Kanalu A, smo videli doslej. Ali bo, kljub ponovni seriji vabil, to tudi edino, še ni jasno. Je pa možno. Namesto tega namreč s Trstenjakove ulice na – da, uganili ste - Twitter letijo ideje o nekakšnem samosoočenju glavnih konkurentov za bodočega mandatarja. Beri, prvaka SDS na eni in neimenovanega izzivalca na drugi strani. In, kot piše v Janševem predlogu; brez posrednikov (novinarjev), motenj (ostalih političnih tekmecev) in (namišljenih) slušalk. Dobrodošli v vzporedni svet.
KOMENTARJI (3447)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.