'Janezu Janši sem podoben v vztrajnosti'

Smo na vrhuncu kampanje in večkrat ste bili že povprašani, pa prav jasnega odgovora niste nikoli podali. Bova poskusili še enkrat. Zakaj bežite od stranke SDS in vztrajate, da ste neodvisni kandidat?

Sem že večkrat povedal, da skladno z zakonom kandidiram kot neodvisni kandidat s pet tisoč podpisi. To je ena izmed treh možnosti kandidiranja, ki je z vidika organizacijskega dela od vseh najtežje izvedljiva. Prvič zato, ker si odvisen od podpisov, in drugič zato, ker si odvisen zgolj od donacij volivk in volivcev, ki financirajo tvojo kampanjo. Drugače pa je moja politična zgodovina jasna. 23 let sem aktiven član stranke SDS, imel sem številne funkcije, na teh sem skušal narediti vse, kar je dobro za državljanke in državljane ter kar politik na tej funkciji mora narediti. In enako zdaj kot predsedniški kandidat predstavljam stališča, ki jih zastopam sam in ki sem jih zastopal tudi v preteklosti.

A zdi se, da se skušate distancirati do tega, da ste dolgoletni poslanec in vidni član stranke SDS.

Težko se distanciram od tega, da sem dolgoletni poslanec, glede na to, da sem poslanec od leta 2014, moje delo vsi poznajo, bil sem predsednik preiskovalne komisije za bančni kriminal, tudi predsednik komisije za nadzor javnih financ in seveda v kvoti SDS tudi minister za zunanje zadeve. Mogoče je ta občutek zgolj zato, ker sem kot predsedniški kandidat v bistvu ime in priimek, ki predstavlja svoja stališča, ne pa nekdo, ki zagovarja stališča stranke. Je pa logično, če sem predstavnik desnosredinske stranke, da je moj svetovni nazor zmerno desno sredinski in da takšna stališča tudi predstavljam.

Nekje ste dejali, da ste se za vstop v predsedniško tekmo odločili že pred letom dni, torej še kot zunanji minister ter še preden ste kandidirali in bili izvoljeni na državnozborskih volitvah. Drži?

Drži. Z idejo sem se začel igrati, ko sem opravljal funkcijo zunanjega ministra, zavedajoč se, da so pred nami najrazličnejše volitve. Zaradi izkušenj na mednarodnem področju in zato, ker prisegam na dialog. Kot veste, je bila politična situacija tedaj razgreta skorajda do vrelišča in glede na to, da sem, čeprav je bila situacija tako razgreta, v ključnih zunanjepolitičnih temah uspel poenotiti slovensko zunanjo politiko, sem resno razmišljal, da bi tovrstno delo opravljal tudi kot predsednik republike. In ko sem se mimo tega razmisleka pogovarjal z ljudi, katerih mnenje cenim in spoštujem ter so mi že v preteklosti pravilno svetovali in so prišli do enakega zaključka, sem se odločil, da bom kandidiral za predsednika republike. In kandidiral bi tudi v primeru zmage SDS na volitvah 24. aprila.

S kom ste se posvetovali?

Imam več oseb, s katerimi se posvetujem na različnih področjih. Ampak razumite, da jih ne želim izpostaviti.

Kakšne rezultatske omejitve imate zaradi članske izkaznice SDS?

Rezultatska omejitev bo število glasov, ki jih bom prejel na volitvah. Volivke in volivci bodo odločili, do katere stopnje bo šel volitvometer.

Tik pred začetkom kampanje ste se umaknili iz lastništva Nove24TV, saj da predsednik ne sme biti lastnik v medijski hiši. Lahko pa je tesno vpet v strankarsko strukturo in hkrati poudarja, da je neodvisen?

Sem že jasno povedal, da bom v primeru zmage zamrznil oziroma lahko tudi izstopil iz stranke, v vmesnem času pa razloga za takšen korak ni. Kar se tiče lastništva delnic, pa se mi zdi higienično, da kot kandidat za predsednika nimaš deležev v medijih.

In tudi ne boste potem spet vstopili, če ne boste izvoljeni?

Ne, ne bom vstopil.

Javnomnenjske ankete vam kažejo zanesljivo uvrstitev v drugi krog. Vaša stranka je na volitvah 24. aprila izgubila izvršilno oblast. Če v prvem krogu volitev slučajno dobite več odstotkov glasov, kot jih je aprila vaša stranka, bo to sporočilo stranki SDS?

Ne, jaz kandidiram za predsednika republike z namenom, da volivcem in volivkam sporočim, da je čas za sodelovanje. To je moje ključno sporočilo. Kakšen bo rezultat, pa so scenariji, s katerimi se lahko igramo do prvega kroga volitev, res samo hipotetični. Vse se lahko obrne. Vrstni red se lahko zamenja in dokler nimamo prvega testa, kar bo prvi krog, je vse samo špekulacija.

No, ampak najbrž se strinjate, da bi vam znotraj stranke specifična teža narasla v primeru, da bi bilo volivcev več, kot jih je imela aprila celotna stranka.

Ne, zaradi tega, ker je moj razmislek drugačen. Moj razmislek ni specifična teža znotraj stranke, ampak to, da kandidiram za predsednika republike s svojim programom. In s tem programom želim več kot polovico državljank in državljanov prepričati, da je čas za sodelovanje.

Takšen rezultatski razplet torej ne bi bil signal predsedniku stranke, da ima znotraj SDS močnejšega akterja?

Nikakor. Že na začetku sem napovedal, da je moj cilj zmaga na predsedniških volitvah. Verjamem, da program na področju gospodarstva, zelene preobrazbe, zunanje politike in mladih naslavlja ravno tiste izzive, ki jih imamo pred seboj. In da lahko z dosedanjim političnim delom, kjer sem prisegal na dialog in sodelovanje, slišal in poslušal, aktivno prispevam k temu, da Slovenija zadiha s polnimi pljuči in v razvoju naredi velike korake naprej.

Ali je vaš cilj biti takšne vrste politik, kot je Janez Janša? Ste mu v smislu tega, kar predstavlja, podobni?

Mislim, da dva politika v Sloveniji nista ne podobna ne enaka. Vsak politik razvija svojo smer, moja je bolj ali manj predstavljena s preteklim delom, najbolj dokumentirana v času, ko sem bil zunanji minister, in temu sledim praktično skozi celotno politično kariero.

Ampak sprašujeva vas, ali ste Janezu Janši podobni.

Verjetno v vztrajnosti, pa tudi v tem, da sem pripravljen investirati res veliko energije za cilje, za katere smatram, da jih je treba izvršiti.

Neuradno se sliši marsikaj. Da sta v slabih odnosih ali pa da niti ne govorita več. Ali lahko pojasnite, v kakšnem odnosu sta?

Jaz sem s predsednikom vedno dobro sodeloval.

Torej to ne drži?

Ne.

Bi pristali na to, da bi morali poslanci predložiti potrdilo o nekaznovanosti?

Zdaj je za obdobje več kot pol leta, če se ne motim. S tem nimam težav.

Neuradno velja, da znotraj SDS predstavljate opozicijski glas, to ste tudi sami povedali ob primeru Vizjak. Kako ste takrat ravnali, ste res pisali predsedniku stranke?

Moje načelo je, da vedno povem, kaj mislim, ker smatram, da je to moj prispevek k skupnemu delu. Sprejmem pa tudi, da kolektiv stališča ne sprejme, in potem predstavljam tisto, ki je bilo znotraj organov večinsko sprejeto. V konkretnem primeru sem že večkrat povedal, da sem imel pomisleke zoper govorjenje z eno od oseb, ki sem jih v preiskovalni komisiji preiskoval in se držal za glavo, ko sem videl prakse tistega gospodarstvenika. In ta svoj zadržek sem tudi predstavil predsedniku, da.

Ni se vam pa zdelo, da bi to stališče povedali javno?

Nikoli nisem javno komentiral dogajanja znotraj stranke in ga tudi ne mislim.

Neuspeh ministra Vizjaka je bil tudi referendum o vodah, plebiscitarna odločitev ljudi. Ste tudi vi kot član vlade in stranke takrat to dojeli kot poraz?

Morda kot znak, kot klicaj.

Je Inštitut 8. marec po vašem uspešna nevladna organizacija?

Mislim, da predsednik vlade pretirano posveča pozornost samo nekaterim nevladnim organizacijam. Mislim, da bi moral tu precej širiti diapazon tistih, ki vladi lahko pomagajo in ji svetujejo. Predvsem pa mislim, da smo v coni, kjer je treba biti pazljiv pri tem, koliko lahko neizvoljene institucije, torej institucije, ki nimajo glasu volivca, vplivajo na vsakodnevno politiko. Mislim, da se mora politika ustvarjati znotraj državnega zbora in da je državni zbor tisti, ki piše zakonodajo, ne pa da jo prevzema od zunaj.

Ampak vendarle – Inštitut 8. marec konkretno. Ali je njihovo delo za slovensko družbo pomembno?

Vsaka nevladna organizacija lahko pomembno prispeva k temu. Moja izkušnja z nevladnimi organizacijami je najočitnejša v primeru kanala C0, torej v primeru izgradnje kanalizacijskega omrežja čez vodonosnik v Klečah v Ljubljani. Ko sem takrat apeliral na kar nekaj nevladnih organizacij, ki se ukvarjajo z ekologijo, razen Alpe Adria Green ni bilo pretiranega zanimanja za dvigovanje glasu v zvezi s tem projektom. Razlog pa je bil, ker smo financirani tudi iz mestnega proračuna. Skratka pri nevladnih organizacijah je treba poskrbeti za to, da so glasen zvočnik stališč določenih skupin, ne smemo pa njihovega mišljenja jemati za suho zlato in jih neposredno uporabljati ali vključevati v politike, ki jih vlada sprejema.

Katere so za vas relevantne nevladne organizacije?

Mislim, da je treba nevladne organizacije poslušati, voditi aktiven dialog z njimi in upoštevati tisto, kar se zakonodajalcu ali izvršilni veji oblasti, ki predlaga zakone, zdi pomembno. V vseh teh projektih, ki smo jih imeli v preteklosti in je bila civilna družba glasna, verjamem, da so prispevali k temu, da je bila zakonodaja, ki je bila kasneje posredovana v državni zbor in tam sprejeta, okolju ali določenim skupinam prijaznejša.

Ne boste jih našteli?

Ne.

Ste edini izmed kandidatov, ki v civilnodružbenem projektu Volitvomat niste sodelovali, tako je ravnala tudi vaša stranka pred državnozborskimi volitvami. Zakaj se ne udeležujete takih projektov? Se vam to ne zdi pomembno ali pa dodatno nagovarjanje volivcev?

Je zagotovo pomembno določenemu segmentu in ima svoj vpliv, ampak ne sprejemam črno-belega oblikovanja politik. So določena področja, kjer je nemogoče odgovoriti z da ali ne. Ko reduciraš posamezna področja zgolj na črno in belo, zgolj na da in ne, pa se izgubi celoten diapazon mnenj, ki bolj odgovarja tematiki kot zgolj binarna oblika političnega delovanja.

Pred državnozborskimi volitvami so priredili soočenje na Trgu republike, sicer ne vemo, ali bodo to storili tudi zdaj, ampak bi se takega soočenja udeležili? Tam bi verjetno lahko bolj razložili svoje stališče.

Ne, se ne bi udeležil.

Zakaj ne?

Ker se mi spet zdi, da gre za reduciranje na tablice da in ne, ne pa forum, na katerem bi kandidati za predsednika republike lahko predstavili svoja stališča.

Če se prav spomniva, vendarle lahko stališče tam obrazložite.

Razumem vaše argumente, ampak smatram, da je funkcija predsednika republike predvsem v vsebinskem poudarjanju ključnih izzivov, ki so pred nami, ne pa na podlagi da in ne ter ločevanja, kateri kandidati so za in kateri proti.

Janez Cigler Kralj, ki je vstopil v tekmo, potem ko se je, češ da spraznil prostor na desni, pravi, da ga ni sram izpostavljati dosežkov zadnje Janševe vlade. Vi se, zdi se tako, od tega obdobja distancirate. Se res?

Ne, nikakor. Veliko uspehov je bilo doseženih, lahko rečem, da smo imeli najboljšega finančnega ministra, ki je, čeprav je 10 PKP zakonskih predlogov praktično vsem družbenim skupinam z različnimi sredstvi pomagalo prebroditi zdravstveno krizo, pustil ob koncu mandata rekordni presežek v državni in tudi v občinskih blagajnah. Ko hodim po Sloveniji in se pogovarjam z župani, lahko rečem, da vsi povedo, da tako kooperativne vlade, kot je bila vlada 2020–2022, za regionalni razvoj v zgodovini svojega delovanja še niso imeli. Prav tako lahko govorimo o infrastrukturnih projektih. Naša vlada je zapustila cel niz uspehov in na to delo smo lahko ponosni.

Kaj pa ukrepanje s covid krizo? So bile tam storjene napake? Pojavljali so se protesti in nasprotovanja različnih družbenih skupin. Je bilo za širši družbeni konsenz glede ravnanja s krizo storjenega premalo?

Vprašanje, če je recimo pri opoziciji za širši družbeni konsenz interes sploh bil. Se spomnite, ko smo uvedli elektronski sistem za širjenje okužb, pa so najvidnejši opozicijski poslanci in predsedniki teh strank govorili, da si aplikacije ne bodo naložili? Z današnje perspektive se zdi zadeva drugačna kot takrat, ko je kriza udarila, ko smo vsakodnevno spremljali krste v sosednji državi, ko je bilo treba praktično čez noč sprejeti ukrepe in ko je bila, mislim, da soglasna odločitev, da Slovenija ne bo, tako kot so nekatere druge države, razglasila izrednih razmer, ki bi omogočale sprejemanje takojšnih ukrepov. Zagotovo so bile na tej poti storjene kakšne napake, ampak treba se je zavedati, da je bil to boj z nekom, ki ga nisi poznal, ki si ga imel prvič pred seboj. In da se je pristopalo k ukrepom predvsem z željo, da se ne zgodijo scenariji, kot so se zgodili v nekaterih drugih državah.

Kaj pa recimo komunikacija?

Verjetno bi se jo dalo bistveno bolje peljati.

Z drugo osebo ali drugačnim načinom podajanja informacij, odlokov? Velikokrat je bilo z vikenda na ponedeljek.

Treba je razumeti, da smo včasih lovili roke, ki so bili povezani z dogodki v sosedstvu, je bilo prvenstvo, na katerem je bilo treba sprejeti določene ukrepe ... Zato smo sedeli praktično vsak dan, po trikrat, štirikrat na teden, in to je bil res velik delovni pritisk na vse, ki so se ukvarjali najprej s svojim področjem, potem pa še s področjem zoperstavljanja covid pandemiji.

Nekajkrat v času vaše vlade je policija ostro posredovala, tudi denimo ob branju ustave pred parlamentom. Koliko odgovornosti ste vi čutili ob ravnanju policije? Ste kdaj v vladni ekipi izrazili dvom v rabo policijske sile?

Treba se je zavedati, da je Slovenija država, v kateri je treba spoštovati zakonodajo. Kdorkoli mirno protestira, mora prijaviti shod, kar je normalna praksa. Če sem kot zunanji minister sodeloval, sem tako, da sem na vsaki seji poročal, kakšno je stanje v drugih državah. In lahko rečem, da je bilo v drugih državah tudi kar precej razburjenja, kadar je policija posredovala, in kadar so bili protesti, je tudi v drugih državah prišlo do podobnih zadev. Tudi tu ni bila Slovenija neka izjema. Naj še enkrat poudarim, da so bili ukrepi, ki so bili sprejeti v Sloveniji, v primerjavi z večino drugih držav milejši. Ko sem se pogovarjal s kolegi ministri, na primer iz Grčije ali Cipra, sem razmišljal, da če bi te ukrepe vpeljali v Sloveniji, bi bil vsesplošni upor. Če si na Cipru želel peljati ven psa, si moral poslati SMS-sporočilo, in dokler nisi dobil odgovora oziroma odobritve, psa nisi mogel peljati ven. In še to za določen čas. Če so te zalotili brez tega sporočila, pa si moral plačati 400 evrov kazni. Države so se različno lotevale tega vprašanja in še enkrat poudarjam, z današnje perspektive je videti drugače, kot je bilo videti tedaj. Vlada pa je imela dobre namene, da omeji širitev virusa, ki je tedaj grozil z res velikim faktorjem širitve.

Prav, ampak ne govorimo o ukrepih zoper koronavirus. Govorimo o rabi vodnega topa, zaplinjanju prestolnice. Varuh človekovih pravic je potrdil ocene, da je bilo ravnanje policije v določenih primerih nesorazmerno in zato nezakonito. Nikoli niste govorili o tem s takratnim notranjim ministrom?

Ne. Na vladi smo o tem razpravljali, ampak tudi razprave na vladi ne komentiram.

V tem času je predsednik vlade zelo veliko tvital, včasih sprožal nemir v tujini. Vas je to kot zunanjega ministra kdaj motilo?

Opravljal sem svoje delo in lahko rečem, da zaradi delovanja bodisi predsednika vlade bodisi drugih ministrov nisem imel težav.

Če bi bili vi predsednik države, predsednik vlade pa bi čestital napačnemu novoizvoljenemu ameriškemu predsedniku, kako bi ravnali?

Zakaj bi se predsednik republike ukvarjal s tviti ostalih politikov? Predsednik republike se ukvarja s ključnimi strateškimi vprašanji. Prednost funkcije predsednika republike je, da se ne ukvarja z vsakdanjo politiko, ampak fokus usmeri v tiste vsebine, ki so pomembne za našo prihodnost. Ima priložnost, da se ne zaplete v vsakodnevni politični spopad, ampak z distance usmerja tanker države, če se lahko tako izrazim, v pravo smer. In v tej funkciji tudi vidim svojo kandidaturo, torej ne da se vključujem v vsakodnevne razprave, komentiram in se postavljam na to ali ono stran, ampak držim fokus na ključnih vprašanjih. Varnost državljanov je danes veliko vprašanje, ljudi skrbi, kako bomo odreagirali na veliko draginjo, ki prihaja, na spremenjeno geopolitiko, kako bomo Slovenijo dobro umestili v mednarodne forume, ko se rušijo pravila, ki so bila vzpostavljena z OZN. Ter kako bomo napravili zeleno preobrazbo, redistribucijo ali na neki način nove vire, s katerimi bomo zadostili potrebam po energetiki, kako bomo mlade vključili v svoje delovanje, da se bodo čutili vključene, kako bodo poskrbeli, da bomo imeli stabilno gospodarsko okolje, ... To so teme, s katerimi se nameravam kot predsednik republike ukvarjati.

No, ampak predsednik države predstavlja državo v tujini. Zaradi tega vas sprašujeva.

Ja, zagotovo, in glede na dosedanje delo kot zunanji minister verjamem, da bom Slovenijo v tujini dobro predstavljal, pač na enem nivoju višje.

Ukrajinski begunci prihajajo iz okolja, ki je v kulturnem, verskem in zgodovinskem smislu nekaj povsem drugega kot okolje, iz katerega prihajajo begunci iz Afganistana. To je bil tvit Ukoma v času vlade Janeza Janše. Se strinjate z njim?

Imamo jasno zakonodajo, ločimo migrante in begunce, begunci imajo pravico do mednarodne zaščite, migranti pa dobijo nastanitev v prvi varni državi, iz katere pridejo. Če ugotovijo, da razlogov za dodelitev statusa ni, se vrnejo v državo, iz katere so prišli.

Ampak gre za razlikovanje med ukrajinskimi in afganistanskimi begunci.

Ja, afganistanski begunec težko pride v Slovenijo, ker Slovenija nikjer ni prva zunanja meja.

Saj Ukrajini tudi ne.

Ampak v tem primeru gre po kvotah, ki so se jih države članice Evropske unije dogovorile ob tej krizi. V politiki in diplomaciji je vse stvar dogovora.

Vaša stranka ministrici Tatjani Bobnar očita odstranjevanje žice na meji. Kakšno je vaše stališče?

Pogovarjal sem se z župani, ki živijo ob meji, mislim, da jih je bilo 30, ki so pisali vladi, da če se mreža oziroma ograja umika, pričakujejo, da se bo to nadomestilo z nekim drugim sredstvom, ki bo zagotavljal enako varnost. Da pa bi si hkrati želeli, da predvsem panelno ograjo, raje kot da se jo deponira, pustijo občinam, da si ogradijo objekte, za katere se jim zdi to pomembno storiti. Treba je prisluhniti lokalcem, ki se s tem soočajo vsakodnevno.

Pod interpelacijo zoper Bobnar niste prispevali podpisa niti pod tisto zoper Fajon. Zakaj ne?

Ne, sem tudi obvestil vodjo poslanske skupine, da ne bom prispeval podpisa, tudi zato, ker kandidiram za predsednika republike in se mi zdi pravilno, da dnevno političnih stvari v kandidaturo ne mešam.

Kakšno je vaše stališče do novoizvoljene italijanske premierke Giorgie Meloni?

Vsako vlado je treba ocenjevati po dejanjih. Kar je treba narediti za slovensko zunanjo politiko, je predvsem to, da predsednik vlade v najkrajšem času naveže stik s svojo pandanko v Italiji, glede na to, da je Italija zelo pomembna partnerica Slovenije, da je diplomacija zelo čuječa, kar se tiče razmer oziroma položaja predstavnikov slovenske skupnosti v zamejstvu, in da predsednik republike ohranja tako visoko raven odnosov, kot jih ima gospod Pahor s predsednikom.

Vaše stališče do spremenjenega družinskega zakonika, okoli katerega se spet dviga prah?

Mislim, da je predsednik ustavnega sodišča v ločenem pritrdilnem mnenju zelo jasno povedal, da je po sprejetju odločitve ustavnega sodišča čas za razmislek. Da ni zmagovalcev in ni poražencev. Mislim, da bi vlada tu morala upoštevati to napotilo in čas, ki ga je ustavno sodišče namenilo za to razpravo, uporabiti za razpravo z vsemi deležniki. Žal mi je, da je vlada hitela, zato sem se tudi vzdržal.

Ampak kaj pa bi razprava prinesla? Odločitev bi morala biti enaka.

Odločitev je že sedaj, ker je ustavno sodišče sprejelo normo, s katero določa izvajanje družinskega zakonika, kar pomeni, da ne more priti do neustavnega stanja. S tem se odpira prostor za razpravo. Jaz sem podrobno prisluhnil razpravi v državnem zboru na to temo, bili so številni pomisleki, predsednik vlade je jasno povedal, da so mnenja deljena in da gre za zelo občutljivo področje. In v tem primeru mislim, da je treba poslušati vse, ki imajo pri tem svoje stališče, da je treba tudi jasno slišati, kakšen napor je vlada naredila na strani centrov za socialno delo in sodišč. Centru za socialno delo se nalaga nove in nove pristojnosti, pa ne vem, če so jih ustrezno okrepili. V tem pogledu bi veljajo razmisliti, ali se socialnim delavcem dodeli naziv uradne osebe, kar bi njihovo delo bistveno olajšalo. Izpostavljeno je bilo tudi vprašanje varuha otrokovih pravic. To so vprašanja, ki jih velja v tem dialogu na neki način uskladiti in verjetno s tem tudi lažje pristopiti k iskanju soglasja. Še enkrat, neustavnega stanja pa ni, ker je ustavno sodišče odločilo.

Ali pritrjujete tezi, da je za otroka najboljša skupnost skupnost očeta in mame?

Pritrjujem, seveda, da.

Kmalu bomo odgovarjali na tri referendumska vprašanja. Za dolgotrajno oskrbo ste povedali, kako se boste odločili. Dalje, ali boste podprli referendum o zakonu o vladi?

Še vedno upam, da bo predsednik vlade v proceduro poslal spremembo ustave v tej smeri, da se določanje vlade naredi v enokrožnem sistemu, namesto v dvokrožnem, in je potem tudi sam odgovoren za to.

Bi se kot predsednik izrekali o vprašanjih, na katerih bi odločali na referendumih? Bi javno povedali, kako boste glasovali?

Mislim, da je to stvar dnevne politike. Mislim, da ni prav, da se predsednik republike neposredno vključi v kampanjo. V delikatnih stvareh pa mora še posebej paziti, da ohranja svoj svetovni nazor in ne vpliva na referendumske odločitve. To je stvar političnih strank in tistih, ki se prijavijo k referendumski kampanji.

No, ampak vendarle vas bomo vprašali o zakonu o RTV Slovenija. V državnem zboru je odločitev že bila sprejeta, zdaj bo tudi referendum.

Če bi bila razprava, ki se bo odvila zdaj v času referendumske kampanje, opravljena v času razprave v državnem zboru, morda referenduma niti ne bi bilo potrebnega. In tu je vlada naredila napako. Ne razumem, zakaj so tako hiteli in z zakonom, ki deli, po nujnem postopku s svojo večino v državnem zboru oblastno posegli v ureditev na nacionalni televiziji in bili gluhi za vse drugačne predloge. Jaz bom še enkrat prisluhnil razpravi v času referendumske kampanje in se odločil na podlagi tega. S to odločitvijo pa ne bom obremenjeval javnosti.

Kaj pa, kar se tiče stanja na RTV? Najbrž spremljate, kaj se dogaja. Kakšno je po vašem vzdušje na osrednji kulturni ustanovi v državi?

Mislim, da je vsem jasno, da ne dobro. Zato pozivam vse, da se usedejo skupaj in se dogovorijo.

Ampak dialog očitno ne deluje.

Za dialog sta potrebna dva.

Za pogajalsko mizo sedijo oboji, vsaj kar se tiče stavkovnih zahtev.

Da.

In če torej ne gre tako?

Če smo poslušali razprave na televiziji v zadnjem času, tudi znotraj kolektiva RTV ni enoznačnega stališča. Tudi sindikati imajo različna stališča, zato pravim, da mora biti javna razprava in si lahko na podlagi tega ustvarimo sliko.

Bili ste direktor Ukoma. Je direktor Ukoma Uroš Urbanija v času vaše vlade ravnal prav glede Slovenske tiskovne agencije?

Če bi bil jaz direktor Ukoma, ne bi ravnal tako, zase to lahko povem.

Bi kot nekdanji direktor Ukoma kdaj kandidirali za mesto direktorja javne televizije?

Me nikoli ni zanimalo, tudi kot član stranke ne bi bilo higienično, če bi kandidiral. Čeprav nekateri so verjetno.

Kot zunanji minister ste večkrat pisali v tujino, kdaj s tem tudi razburili denimo državni zbor, češ da to ni bilo usklajeno. Bi kot predsednik imeli takšne akcije, da bi neko takšno stališče ...

Ne.

Ne? Torej vidite razliko med ministrom kot politično vlogo in predsednikom republike?

Minister je dnevno politična funkcija, čeprav se ukvarja malce oddaljeno od dnevne politike, medtem ko je dodana vrednost predsednika republike dolgoročni razmislek, ki ga pripelje v dnevno razpravo o quo vadis Slovenija. Zato pravim, da želim kot predsednik republike v začetku mandata sklicati konvencijo o prihodnosti Slovenije, kjer se bomo v najširšem krogu uskladili o ključnih izzivih, ki so pred Slovenijo, in naredili načrt s pisnim dokumentom, ki bo predstavljen državnemu zboru in javnosti. O ključnih sidriščih v prihodnosti, za katere se mora poenotiti celotna slovenska politika, ki sprejema odločitve. To bo dolgoročnejši dokument, ki bo nudil osnovo za ključne politične odločitve.

Torej bi se, kar se tiče zunanje politike, usklajevali z drugimi stebri slovenske zunanje politike?

Zagotovo. Tudi ko sem bil zunanji minister, sem redno hodil na Erjavčevo in predsedniku Pahorju predstavljal vprašanja, ki se tičejo Hrvaške, sosednjih držav, vprašanja, ki so bila povezana izključno z ekološko cono, vse te stvari sem redno predstavljal in ta dialog je seveda nujen tudi v primeru izvolitve z zunanjo ministrico Fajonovo.

Intervjuje, kot je današnji, pripravljamo drugič letos, prvi tak sklop je bil pred letošnjimi državnozborskimi volitvami. Takrat smo intervjuvali predsednike strank, ki jim je kazal preboj v parlament, več tednov pred načrtovano objavo smo na intervju povabili tudi predsednika SDS in takrat vlade Janeza Janšo. Ni ga bilo, edinega. Kaj vi mislite o tem? Je to pravi pristop?

Jaz sem vedno odprt za intervjuje z novinarji, vse prošnje, ki smo jih dobili, če smo jih lahko le umestili v čas, ker jih je zdaj res toliko, sem opravil. Vedno sem tako ravnal in tudi vedno bom.

Bi legalizirali marihuano za osebno uporabo?

Verjetno ne bi bil posebej proti.

Eden od kolumnistov časnika Dnevnik Leon Magdalenc je nedavno za vas dejal, da se v nastopih in soočanjih obnašate, kot da ni preteklosti. Da vi kot nekdanji minister, nekdanji šef Ukoma, nekdanji funkcionar in zdajšnji poslanec SDS ne obstajate. Ter da se je čas začel šteti v trenutku, ko ste vložili kandidaturo za predsednika. Kako odgovarjate?

Da sem ponosen na svoje dosedanje delo.

Če vam ne uspe na predsedniških volitvah, kateri bo vaš naslednji karierni izziv?

Jaz razmišljam samo o tem, da mi uspe na teh predsedniških volitvah.

Je pa vendarle možnost, da vam ne.

Možnost seveda obstaja. Velika možnost. Ampak jaz razmišljam samo o tem, da bom s svojim programom prepričal večino Slovenk in Slovencev.

Če slučajno ne, se vračate v poslanske klopi?

Se ne vračam, ker ostajam.