V vzorcih iz telesa Navalnega so našli sledi epibatidina, kar je zelo verjetno povzročilo njegovo smrt v sibirski kazenski koloniji pred dvema letoma, je sporočilo britansko zunanje ministrstvo. Kot menijo, je imela le ruska država sredstva, motiv in priložnost za uporabo tega smrtonosnega toksina. Kremelj je navedbe sicer zavrnil, vseskozi trdi, da je Navalni umrl zaradi naravnih vzrokov.
Za kakšen strup gre?
Epibatidin je naravni nevrotoksin, izoliran iz kože ekvadorske strupene žabe, je za BBC pojasnila toksikologinja Jill Johnson. Gre za strup, ki je 200-krat močnejši od morfija. Epibatidin lahko naravno najdemo v strupenih žabah v divjini Južne Amerike iz rodu Epipedobates, proizvaja pa se tudi v laboratoriju. Strupene žabe v ujetništvu pa tega toksina ne proizvajajo, v Rusiji ga zato ni mogoče najti 'naravno'.
Epibatidin je izjemno redek in ga najdemo le na enem geografskem območju ter le v sledovih, je izpostavila Johnsonova. Žaba, ki naj bi proizvedla usodni strup, naj bi bila endemična za Ekvador in Peru. Žabe proizvajajo kemikalijo z uživanjem prave hrane, da proizvedejo alkaloide – vrsto organske spojine – ki proizvajajo epibatidin in se kopičijo v njihovi koži. Če se žabina prehrana spremeni, se bodo njene zaloge epibatidina izčrpale. "Najti divjo žabo na pravem mestu, ki je jedla točno tisto hrano, ki je potrebna za proizvodnjo pravih alkaloidov, je skoraj nemogoče," izpostavlja Johnsonova. To je neverjetno redka metoda zastrupitve ljudi, poudarja.
Čeprav je bil epibatidin raziskan kot zdravilo proti bolečinam in za lajšanje bolečih vnetnih pljučnih stanj, se zaradi toksičnosti ne uporablja klinično.
Kako povzroči smrt?
Ker prekomerno stimulira živčne receptorje, lahko povzroči trzanje mišic, paralizo, epileptične napade, počasen srčni utrip, odpoved dihanja in na koncu smrt.Njeni učinki povzročijo blokado dihanja, oseba, ki se zastrupi, pa na koncu umre zaradi zadušitve. Zaradi teh lastnosti ga včasih primerjajo z nekaterimi vrstami kemičnega orožja.
Epibatidin je močan naravni nevrotoksin, ki ga najdemo v koži določenih vrst strupenih žab, predvsem v Ekvadorju in Peruju. Njegova redkost izhaja iz zelo specifične prehrane teh žab; proizvajajo ga namreč le, če uživajo določene vrste insektov, ki vsebujejo specifične alkaloide. Če se njihova prehrana spremeni, žaba preneha proizvajati ta strup. Zaradi teh izjemno specifičnih pogojev in težavnosti pridobivanja je epibatidin v naravnem okolju izjemno redek.
Čeprav je bil epibatidin raziskan zaradi svojih močnih analgetičnih lastnosti, ki so bistveno močnejše od morfija, njegova uporaba v klinični medicini ni zaživela. Glavni razlog je njegova izjemna toksičnost. Poleg protibolečinskega delovanja namreč povzroča tudi vrsto resnih stranskih učinkov, kot so trzanje mišic, paraliza, epileptični napadi, upočasnjen srčni utrip in odpoved dihanja, kar lahko hitro vodi v smrt. Zaradi teh nevarnih učinkov je njegova terapevtska uporaba prenešena.
Epibatidin deluje tako, da močno stimulira živčne receptorje v telesu. Ta pretirana stimulacija povzroči vrsto nevroloških in fizioloških reakcij. Najprej se pojavijo trzaji mišic, ki lahko preidejo v popolno paralizo. Sledi lahko tudi razvoj epileptičnih napadov. Na kardiovaskularnem sistemu povzroči upočasnjen srčni utrip. Najbolj kritičen učinek pa je blokada dihalne funkcije, ki vodi do odpovedi dihanja. Končni vzrok smrti pri zastrupitvi z epibatidinom je torej zadušitev zaradi paralize dihalnih mišic.
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.