ČASOVNICA: 50 let od tragedije Apolla 1: 'Slišal sem njihove krike v kabini vesoljskega plovila'

Morala bi biti rutinska vaja, a usoda je hotela, da se je test spremenil v eno največjih tragedij v vesoljskem programu, v kateri so umrli trije astronavti. Od prvega alarma do zadnje komunikacije je minilo le 17 sekund ...

Apollo 1, sprva imenovan Apollo/Saturn - AS-204, je bila prva misija s človeško posadko v ameriškem programu Apollo, katerega cilj je bil pristanek na luni. Prva testna izstrelitev Apolla I v nizkozemeljsko orbito bi morala biti 21. februarja 1967.

Usodni petek pred 50 leti

Načrtovali so, da ponovijo celoten postopek odštevanja do izstrelitve. Komandni modul je bil nameščen na nosilni raketi Saturn 1B, tako, kot če bi šlo za dejansko izstrelitev, le da raketa ni imela goriva.

Test bi se moral začeti že v petek zjutraj, a se je zaradi težav pri komunikacijski povezavi med plovilom in kontrolo začel šele pozno popoldne. Glavna ekipa pod vodstvom Grissoma je v modul vstopila ob 13. uri po vzhodnoameriškem času (19. uri po našem). Loputo modula so zaprli ob 14.42, tlak v modulu je bil višji kot na Zemlji, da bi ponazorili dogajanje v vesolju. Težave so se nadaljevale, med drugim ekipa nikakor ni mogla ugasiti enega izmed mikrofonov, a kljub temu težave niso bile tako velike, da bi testiranje prekinili.

Ob 18.20 po njihovem času (0.20 28. januarja po našem) je testiranje stopilo v fazo deset minut pred vzletom. Čez nekaj minut se je Grissom pritožil kontroli: ''Kako bomo prišli do Lune, če se ne moremo pogovarjati niti med dvema ali tremi stavbami?'' To je bilo okoli 60 sekund pred požarom.

Ob 18.30:54 so zabeležili povečano električno napetost oziroma kratek stik. Osem sekund kasneje (18.31:04) je, najverjetneje Chaffee ali Grissom, vzkliknil ''požar''. Dve sekundi kasneje je, kot navaja Nasa na svoji spletni strani, White dejal: ''Požar v kabini''.

Za sedem sekund se je komunikacija ustavila, nato so sledile zadnje težko razumljive besede (zato tudi obstaja več interpretacij): ''Imamo hud požar, pojdimo/spravite nas ven. Gorimo.'' Sledili so kriki, nato je radio ugasnil. Od prvega alarma do trenutka grozljive tišine je minilo le 17 sekund.

Astronavti so bili ujeti v peklu, praktično brez možnosti izhoda

Plameni in strupeni plini, ki so se sproščali ob gorenju materiala v modulu, so se širili z neverjetno hitrostjo. Vira vžiga niso nikoli dokončno odkrili, vendar so zaključili, da je požar povzročila iskra pri kratkem stiku na vozlu žic levo od Grissomovega sedeža.

Dejstvo je tudi, da je modul imel več pomanjkljivosti - od uporabe visokotlačne čiste kisikove atmosfere (s tem je bilo plovilo lažje - sistem za to je bil namreč manj kompleksen, kot če bi ustvarjali mešanico dušika in kisika), pomanjkljivosti pri napeljavi cevi in žic, v kabini je bil vnetljiv material …

Ognjeni zublji so tako kmalu objeli modul, slišali so se grozljivi zvoki pokanja, zato je osebje na ploščadi menilo, da je modul eksplodiral ali da bo zdaj zdaj. Sprva so ukazali evakuacijo, nato so hitro popravili ukaz v reševalno akcijo. Osebje je poprijelo za gasilne aparate, a za astronavte je bilo takrat očitno že prepozno.

Velika slabost modula je bila loputa, ki so jo lahko odprli le navznoter, dodaten pritisk na loputo je pomenil notranji tlak, ki je bil višji od zunanjega, zato je bilo treba pred odpiranjem tlak najprej izenačiti. V idealnih pogojih je trajalo vsaj 90 sekund, da so loputo odprli.

Ker je bil v modulu čisti kisik se je ogenj širil zelo hitro, tako da pravzaprav ni bilo možnosti, da bi loputo odprli. To so sicer poskušali storiti tudi od zunaj, a so se morali umakniti zaradi vročine in dima. Loputo jim je uspelo odpeti okoli pet minut po začetku požara. Kot menijo, so astronavti umrli v manj kot 30 sekundah po zadnjem klicu zaradi vdihavanja strupenega dima in opeklin.

''Poslušal sem krike''

V kontrolni sobi v drugi polovici države v Houstonu je dogajanju na Floridi sledil tudi Chris Kraft. Pol stoletja po tragediji je spomin še kako živ, navaja Ars Technica. ''Slišal sem njihove krike v kabini vesoljskega plovila,'' je dejal Kraft.

''Slišal sem krike, da gorijo. Slišal sem krike, da naj jih spravimo ven. Nato je bila smrtna tišina. V nekaj minutah smo vedeli, da so mrtvi in mi smo bili v resnih težavah. Nihče ni rekel ničesar naslednjih 15 minut, dokler niso odprli lopute. Sedeli smo, čakali smo, da povejo tisto, kar smo vedeli, da bodo povedali,'' se je za Ars Technico v Johnson Space Centru v Houstonu spominjal Kraft.

Ustavitev programa

Takoj po tragediji je bilo veliko obtoževanj in kazanja s prstom na krivce - od tehnikov na Floridi do kontrolorjev v Houstonu pa vse do Washingtona, od koder so vršili politični pritisk v vesoljski tekmi z Rusijo. A dejstvo je, da je imelo plovilo veliko napak, pravzaprav preveč, da bi lahko poletelo v vesolje. Zdaj se strokovnjaki strinjajo, da če Apollo 1 ne bi zagorel, bi se v nadaljevanju pokazalo še več težav. ''Če ne bi zagorelo, morda sploh ne bi nikoli pristali na Luni,'' je za Ars Technico ocenil zdaj 92-letni Kraft in dodal, da jim zagotovo to ne bi uspelo že v 60 letih, ker je bilo namreč preveč človeških napak v samem programu.

V ponedeljek zjutraj po petkovi katastrofi je vodja poletov Gene Kranz v Houstonu nagovoril zbrane in med drugim dejal: ''Ne vem, kaj bo Thompsonov komite našel kot vzrok, a vem, kaj najdem jaz. Mi smo vzrok. Nismo pripravljeni. Nismo naredili našega dela. Mi smo metali kocko in upali, da se bodo koščki sestavili do dneva izstrelitve, čeprav smo vedeli, da bi se moral zgoditi čudež. Pritiskali smo na urnik in stavili na to, da bodo v Capu zdrsnili pred nami.''

Program so ustavili. Med preiskavo so opravili na tisoče sprememb na plovilu. V letu in pol so naredili novo loputo, ki se je odpirala navzven, predvsem pa se je odprla hitro. Odstranili so večino vnetljivega materiala, čisti kisik je zamenjala manj vnetljiva mešanica kisika in dušika. Vse spremembe so vnašali z večjo natančnostjo in nadzorom.

Nasini inženirji so vseskozi hodili po tanki liniji, navaja Ars Technica. Če bi se zgodil še en polom, bi ta najverjetneje pomenil konec programa, če bi močno zaostajali za začrtano časovnico, bi bil lahko epilog enak prej omenjenemu. A očitno so našli pravo ravnovesje, saj so se pobrali že po manj kot 30 mesecih - Apollo 7 je na enaki nosilni raketi Saturn 1B v vesolje poletel 11. oktobra 1968 - sledili so največji dosežki v vesoljskem programu v 60 letih prejšnjega stoletja, ki so ga leta 1969 kronali s pristankom na Luni. Za primerjavo so pri Ars Technici navedli, da so se pri Nasi vrnili k poletom po tragediji Challengerja šele po 32 mesecih, po Columbii pa po 30 mesecih.