50 let od znamenite fotografije vzhajajoče Zemlje

Nasino vodstvo se je za zgodovinsko misijo odločilo v zadnjem trenutku. Na začetku je agencija načrtovala testiranje luninih in komandnih komponent modulov Apollovega vesoljskega plovila, šele nato se je odločila za "napad" na Luno. V tistem času so bile ZDA in Rusija v "vesoljski tekmi", saj so si prizadevale dokazati svoj tehnološki ugled v vesolju. Nasa je, ob ohranjanju varnosti posadke, želela storiti vse, da bi čim prej pripeljala Američane na Luno. Vendar je bilo pošiljanje Apolla 8 na lunino orbito po samo eni predhodni misiji Apollo, ki je obstala na orbiti Zemlje, težka odločitev.

"Nasini uradniki so ugotovili, da je misija tvegana, saj Apollu 7 še ni uspelo usposobiti vesoljske ladje, ko so sprejeli začasno odločitev," piše v Nasinih arhivih. Odločitev je še dodatno zapletla potrebe Apolla 8 za močnejšo raketo, imenovano Saturn V, ki ni bila nikoli testirana na izstrelitvi s posadko. Toda po večmesečni razpravi se je Nasa odločila, da bo lunino misijo z Apollo 8 izpeljala.

Posadko so sestavljali Frank Borman, Jim Lovell in Bill Anders. Poveljnik vesoljskega plovila Borman in član posadke Lovell sta bila tudi ekipa posadke Gemini 7, katere namen je bil preizkus vzdržljivosti. V majhnem vesoljskem plovilu sta preživela skoraj 14 dni skupaj. Borman se je odlikoval tudi v službi nadzorne komisije, ki je leta 1967 preiskovala smrtonosni požar Apollo 1. Tretji član posadke Anders je bil nekdanji pilot ameriških zračnih sil. Pred misijo ni bil še nikoli v vesolju, vendar je služil kot rezervni član ekipe Gemini 11.

Skozi Atlantik in Lunin zaliv

Noč pred izstrelitvijo je letalski pionir Charles Lindbergh obiskal posadko Apolla 8. Lindbergh, čigar vzdevek je bil "Lucky Lindy", je bil prvi človek, ki je sam letel čez Atlantski ocean, in sicer leta 1927. Kot piše v knjigi Roberta Zimmermana, Genesis: The Story of Apollo 8, je posadko vprašal, koliko goriva bodo potrebovali, da pridejo v vesolje. Ko je Lindbergh slišal, da bo raketa porabila 20 ton goriva na sekundo, se je nasmehnil in rekel: "V prvi sekundi vašega jutrišnjega dne boste porabili 10-krat več goriva, kot sem ga jaz vse do Pariza."

Po pričakovanjih je Apollo 8 za pot čez Atlantski ocean porabil le nekaj minut. Člani posadke so bili prvi astronavti, ki so jih v vesolje izstrelili z raketo Saturn V. Ko so se poravnali z Zemljino orbito, so naredili še zadnje preglede, potem pa jim je Nasa prižgala zeleno luč za translunarno injekcijo. To je pomenilo, da so lahko prižgali svoje motorje in ciljali proti Luni.

Samo 18 ur po zagonu je Apollo 8 doživel velik problem: Borman je zbolel in se boril z bruhanjem in drisko. Ko se je naspal, se je počutil bolje, vendar sta druga člana posadke, kot previdnostni ukrep, prek zasebnega kanala Zemlji sporočila Bormanovo stanje. Nasa se je posvetovala z Bormanom, in ko so slišali, da se je njegovo zdravje izboljšalo, je previdno odobrila nadaljevanje misije.

Postavitev Apollovega vesoljskega plovila v lunino orbito ni bilo lahko. Vžig motorjev, ki bi vesoljsko plovilo postavili na pravo mesto, se je moral zgoditi, ko plovilo ni bilo v stiku z Zemljo, na drugi strani Lune. A posadka je ostala osredotočena in Apollo 8 je po planu pristal v lunini orbiti.

Bili so tudi prvi, ki so videli Luno od blizu in videli so tudi njeno od Zemlje oddaljeno stran (t. i. temno stran). Luno so opisali kot pust, siv svet. Tudi sicer so podrobno opisovali površino Meseca, saj je bila ena njihovih nalog tudi iskanje možnih krajev za pristanek Apolla 11.

Ko so četrtič obkrožili Luno, so opazili vzhajanje Zemlje nad Luninim obzorjem. "O bog, poglejte si ta prizor! Tu vzhaja Zemlja! Kako lepo!" je prizor komentiral poveljnik misije Borman. Anders pa je hitro pograbil fotoaparat in začel pritiskati na sprožilec. K sreči je uporabil barvni film in svet je potem dobil eno najbolj znamenitih fotografij našega modrega planeta.

Ta fotografija je pokazala, kako majhna in krhka je Zemlja, sama sredi temnega vesolja. Spodbudila naj bi nastanek okoljevarstvenih gibanj. Bila je tudi navdih za razglasitev prvega svetovnega dne Zemlje leta 1970.

Božični večer na Luni

Na božični večer se je ekipa v živo javila v televizijski in radijski program na Zemlji. V sporočilu celotnemu človeštvu so prebrali prvih deset verzov iz svetopisemskega Stvarjenja in vsem na Zemlji zaželeli vesel božič. To je bil najbolj gledan televizijski prenos.

Nato se je začelo potovanje domov. Nadzorniki misije so zaskrbljeno čakali božično jutro, ko je posadka znova prižgala svoje motorje, na zadnji strani Lune. Ko so se znova pojavili, je Lovell rekel: "Bodite obveščeni, da obstaja Božiček," in signaliziral, da se plovilo vrača na Zemljo. 27. decembra je njihova vesoljska kapsula uspešno pristala v severnem Tihem oceanu in že nekaj minut pozneje jih je dosegla letalonosilka USS Yorktown.

Apollo 8 vrnil optimizem človeštvu

Uspeh misije Apollo 8 je bil pomemben tudi z zgodovinskega vidika, saj je zaokrožil precej turbulentno leto tako v ZDA kot svetu. V letu, ko je še vedno divjala vojna v Vietnamu, sta bila ubita Martin Luther King in Robert Kennedy, ulice ZDA in Zahodne Evrope so preplavili študentski protestniki, vzhodni blok pa je zaznamovala praška pomlad.

Apollo 8 pa je človeštvu vrnil optimizem. Revija Time je posadko imenovala za osebnosti leta 1968. Ker so uspešno izvedli nevarno in tvegano misijo, za katero so tudi v Nasi ocenjevali, da ima le polovične možnosti uspeha, so najbolj zaznamovali to leto, so pojasnili. Poveljnik Borman pa je dobil tudi anonimni telegram: "Hvala, Apollo 8. Rešili ste 1968."