'Prepričan sem, da bomo našli življenje zunaj našega Osončja'

Juan Antonio Belmonte Aviles je raziskovalec na Inštitutu za astrofiziko na Kanarskih otokih in profesor na Oddelku za astrofiziko Univerze La Laguna na Tenerifih v Španiji. Ta teden se je mudil v Ljubljani, kamor je prišel na povabilo predstojnika Inštituta za antropološke in prostorske študije Ivana Šprajca. Belmonte je eden izmed peščice znanstvenikov na svetu, ki se ukvarjajo z arheoastronomijo. Diplomiral je iz fizike in doktoriral iz astrofizike, preučeval pa je tudi jezik in hieroglifsko pisavo starega Egipta. Na začetku svoje znanstvene poti se je osredotočil na raziskave eksoplanetov – planetov zunaj našega Osončja, potem pa je njegovo radovednost zbudila arheoastronomija.

V Ljubljani je predaval o svojih dognanjih glede starodavnih civilizacij. V antiki in še starejših civilizacijah je imela astronomija nepogrešljivo vlogo. Arheoastronomija pa je veda, ki iz arheoloških ostalin skuša razbrati, kako so si nekdanja ljudstva razlagala nebesne pojave in si z njimi pomagala pri orientaciji v prostoru in času. Pogovor s španskim arheoastronomom objavljamo v dveh delih.

Kako bi opisali svoje delo? Kaj je tako 'fascinantnega' pri tem, s čimer se ukvarjate?

Uredniki znanstvene revije Scientific American vedno pravijo, da imajo radi v vsaki številki članek o arheologiji in članek o astronomiji. To sta dve najpomembnejši znanosti za človeštvo. Ena proučuje preteklost človeštva, druga pa preteklost vesolja. Arheoastronomija pa združuje obe znanosti. To se mi zdi najbolj zanimivo pri tem, kar počnem. 

Med drugim raziskujete tudi eksoplanete, planete zunaj našega Osončja. Torej, na nek način raziskujete preteklost in prihodnost ...

Tako je, raziskujem preteklost človeštva in morda celo prihodnost. Kajti, če bomo uspeli najti eksoplanet, na katerem je možno življenje, bi to morda lahko bil prostor za širitev človeške vrste v naslednjih tisočletjih. Če preživimo. Če bomo še tukaj.

Mislite, da bomo kdaj našli življenje na drugih planetih?

Mislim, da ja. Samo pomislite: leta 1995 nismo poznali nobenega planeta, razen tistih v našem Osončju. Zdaj jih poznamo že več kot 6000. Vemo, da obstajajo planeti, ki so podobni Zemlji. Vemo, da planeti, podobni Zemlji, krožijo okoli zvezd, podobnim Soncu. Vemo, da je možno, da je na njih tekoča voda. Torej, življenje bi lahko bilo prisotno. Morda tega jaz ne bom dočakal, prepričan pa sem, da bo moja hčerka verjetno doživela odkritje življenja zunaj Zemlje, zunaj našega Osončja. 

Vaš fokus je zdaj na odkrivanju, kaj je astronomija pomenila v preteklosti. Ste morda našli kakšne dokaze, da so tudi starodavne civilizacije iskale ali razmišljale o življenju na drugih planetih?

Ne, mislim da ne. Preveč so bili okupirani s tem, kako preživeti. Dandanes lahko veliko truda vlagamo v raziskovanje eksoplanetov, ker se je naša družba zelo razvila. Naša glavna skrb, ko se zbudimo, ni, kaj bom danes jedel. Tako pa je bilo pred stoletji. Zanje so zato bili kozmologi zelo pomembni. Kaj se dogaja z bogovi, je bilo zelo pomembno. Babilonci so denimo imeli celo vrsto astrologov, ki so interpretirali, kaj si želijo bogovi, saj so jih videli v planetih. Na nek način je bil interes ljudi povezan s tem, kar se je dogajalo v nebesni sferi. Nisem pa prepričan, da so razmišljali o življenju tam zunaj ... No, morda pa. Obstaja ena zgodba iz starega Egipta o osebi, ki s svojim čolnom prispe na osamljeni otok. Tam odkrije smešne like, ki so bili povezani z nebom. Morda je tukaj neka povezava. Vendar pa nimamo nobenih trdnih dokazov, da jih je skrbelo življenje zunaj meja Zemlje. 

No, ravno takšne legende, zgodbice in takšni koščki informacij pogosto burijo človeško domišljijo. Nekateri posamezniki iščejo takšne posebnosti, iz katerih potem napletajo razne teorije o tem, da so vesoljci nekoč že bili na Zemlji.  

Da, razumem, da je tako. Vendar so to zgolj želje. In eno so želje, drugo pa je realnost. Dokazov o tem, da so nas kdajkoli obiskali vesoljci, ni. Pravzaprav pa si jaz tega niti ne bi želel. Kajti, če vesoljci obstajajo in lahko pridejo sem, to pomeni, da nadzorujejo medzvezdna potovanja. Torej mora biti njihova civilizacija zelo napredna. In vsakič, ko so manj razvite civilizacije odkrile civilizacije, ki so bile tehnološko naprednejše, je bilo to za manj razvite civilizacije pogubno. Samo pomislite na Inkovski imperij, Mogulski imperij v Indiji ... Veliko je primerov krajev, kjer je bila lokalna civilizacija uničena, ko je tja prispela evropska tehnologija in orožje. Zato si ne želim, da bi nas – če obstajajo – vesoljci kadarkoli našli. 

Kaj pa, če bi bili prijateljski?

Ne, povejte mi samo en takšen primer. Teorija evolucije bi morala delovati povsod. Tako kot povsod veljata teorija relativnosti ali gravitacije. Vsi želimo ohraniti svoje gene. Torej, če bi vesoljci prišli sem, bi bil njihov glavni cilj, da ohranijo svoje gene, ne naših. On ali ona oziroma ono bi storili vse, da dosežejo svoj cilj. Prepričan sem, da je film Dan neodvisnosti pravzaprav bolj točen prikaz morebitnega srečanja z zunajzemeljsko civilizacijo kot recimo film E.T.

Če se vrnemo na starodavne civilizacije – kaj imajo skupnega denimo stari Egipt, Maji, starodavne civilizacije v Aziji?

Nebo. Nebo je isto tukaj ali na Kitajskem ali v Argentini. Različna ljudstva so skozi zgodovino spremljala ista nebesna telesa: Sonce, Luno, planete, Sirij, Gostosevce, Velikega medveda, ki kaže, kje je sever, pa Južni križ na južnem nebu. In ti so vedno isti. 

Kdaj so ljudje ugotovili, da na nebu niso zgolj zvezde, pač pa tudi planeti?

Že na samem začetku. Imamo dokaze, da je bil Hor, eden najpomembnejših bogov starega Egipta, povezan z Venero. Že stari Egipčani so vedeli, da Venera počne nekaj čudnega. Ko prebirate besedila iz piramid, iz opisa Hora in tega, kaj počne na nebu, jasno vidite, da so ga ločevali od drugih nebesnih teles. Torej so že vedeli, da so to telesa, ki so počela 'hecne' stvari na nebu. 

Kaj so vaša zadnja odkritja na področju arheoastronomije?

V času zimskega solsticija smo bili v Petri, v Jordaniji, kjer smo preverjali nekatere izračune, ki smo jih naredili na kraju. Uspelo nam je potrditi, da so bile naše domneve točne. 

Lahko poveste kaj več o tem?

V Petri je zelo visoka gora, kjer naj bi bila grobnica Arona, Mojzesovega brata – zelo pomembna oseba v judovstvu, krščanstvu in islamu. Vendar je bila ta gora sveta že pri Nabatejcih, še preden sta v te kraje prišla krščanstvo in kasneje islam. V Petri je tudi kraj, ki se mu reče Al Madras in ki je omenjeno kot svetišče Dušare, najvišjega božanstva Nabatejcev. Al Madras je lociran točno na točki, kjer ob solsticiju zaide sonce na tej visoki gori. In, če je bila ta gora sveta zaradi tega božanstva, potem so na nek način povezovali nebo, sveto goro in horizont na tej lokaciji, kar je naredilo celoten kraj svet.

Zdi se, da sta bila pri starodavnih civilizacijah arhitektura in prostorsko načrtovanje zelo pod vplivom dogajanja na nebu. Se je ta vez, to znanje izgubilo, ali še danes kje načrtujemo stavbe in mesta na podoben način?

Ne, nismo pozabili tega znanja. Na našem inštitutu na Kanarskih otokih smo prejeli pismo ekipe arhitektov, ki so spraševali, kakšna je najboljša orientacija njihovih projektov, zato da se ustvari nek učinek, ali da bo prezračevanje najbolj optimalno ali pa da se čim bolj omili temperaturna razlika med poletjem in zimo. Tudi danes je zelo pomembno, da so stavbe pravilno orientirane. Ne zaradi kozmoloških razlogov, pač pa iz čisto praktičnih razlogov. 

Pa so ravno praktični razlogi tisto, zaradi česar so starodavne civilizacije začele opazovati vzorce dogajanja na nebu?

Za to sta dva razloga. Ta telesa na nebu so bila uporabna. Ker so bili uporabna, so bila pomembna. Ker so bila pomembna, so bila sveta in številna so spremenili v bogove, božanstva. In potem so pomešali dve stvari. To praktičnost s kozmološkim aspektom nebesnih teles. V teh kulturah ni bilo možno ločiti teh dveh zadev. Šele v naši moderni mentaliteti, po renesansi, po Kepplerju, Galileju ... smo lahko ločili ta dva vidika.

Dolgo časa so ljudje mislili, da je Zemlja ploščata in da se nebo vrti okoli nje. So kakšne stare civilizacije razmišljale drugače?

Stari Grki so že vedeli, da je Zemlja okrogla in pozneje tudi stari Rimljani. Nismo pa prepričani, ali so že kakšne druge civilizacije pred njimi to vedele. Nimamo dokazov o tem, ali so stari Egipčani mislili, da je Zemlja okrogla in ne ploščata. Prav tako Babilonci. Za Grke pa je gotovo, vsaj od 6. stoletja pred našim štetjem, morda že prej, da so vedeli, da je Zemlja okrogla.

Kateri dokazi to potrjujejo?

Obstaja besedilo in njihovi eksperimenti. Denimo, Eratosten, vodja Aleksandrijske knjižnice in starogrški matematik, je uspel izračunati radij Zemlje s pomočjo poskusa, ki ga je naredil v knjižnici. 

Torej, že veliko pred Kolumbom, Magellanom in Galilejem ...

Pravzaprav, Kolumbo je bil povsem v zablodi. Mislil je, da je Zemlja precej manjša, kot dejansko je. Iskal je Vzhodno Azijo. Če Amerika ne bi bila na poti, bi se najverjetneje njegovo potovanje končalo katastrofalno. Ameriko je odkril povsem slučajno. Pomislite, če ne bi bilo tam Amerike, bi prepotoval ves Tihi ocean, dokler ne bi prispel do Japonske. Njegove ladje niso bile na to pripravljene. Nekateri raziskovalci sicer trdijo, da je Kolumb že vedel, kam pluje, in da je nekako vedel, da je vmes Amerika. Vendar, to so le špekulacije in ne moremo vedeti zagotovo. 

Drugi del pogovora, v katerem se dotaknemo tudi premikanja ure in Igre prestolov, preberite tukaj.