'Ne verjamem, da je človeštvo tako razvito, da bi razumeli, kaj gledamo'

Posadko so v prvem tednu po vrnitvi čakali temeljiti zdravniški in znanstveni pregledi. "Nismo imeli časa za sprostitev. Nismo imeli časa za razmislek," priznavajo astronavti.

Poveljnik Reid Wiseman je sicer priznal, da ni ravno veren človek, a da je po pristanku zaprosil, če jih lahko na ladji mornarice obišče kaplan. "Nikoli prej ga nisem srečal, a ko sem zagledal križ na njegovem ovratniku, sem zajokal. Zelo težko je v celoti dojeti, kaj smo pravkar doživeli," je iskreno priznal Wiseman.

Kot enega najbolj nepozabnih dogodkov je opisal sončni mrk, ko se je Luna nahajala ravno med posadko in Soncem. "Ko se je Sonce skrilo za Luno, sem se obrnil k Victorju in mu rekel, da ne verjamem, da je človeštvo tako razvito, da bi lahko razumelo, kar pravkar gledamo. Bilo je nadzemeljsko, bilo je neverjetno," je dejal.

Pilota Jeremyja Hansena pa je najbolj prevzel prizor zvezdnate praznine, ko sta Luna in Zemlja v vesolju lebdeli v neposredni bližini.

Posadko so navdušile tudi zvezde. In čeprav niso mogli ločiti, katere zvezde so jim dejansko blizu, jih je presenetila njihova svetlost. "Zaradi njihove svetlosti in razlik med njimi se zdi, da lahko v 3D razločiš, kje se nahajajo," je izkušnjo v vesolju opisal Hansen. Večkrat jih je prešel tudi občutek, kako majhni smo v resnici.

Astronavtka Christina Koch pa je priznala, da je "vesoljski spanec najboljši spanec". Vsakič, ko se je zbudila, je mislila, da lebdi. 

"Ko smo se vrnili domov, smo bili presenečeni nad podporo, ki smo jo prejeli iz celega sveta," je povedal poveljnik misije Reid Wiseman. Kot je priznal, je posadka želela, da bi s to misijo združili in povezali svet. "Zaključil bom z astronavtskim geslom: vedno se odpravimo kot prijatelji in pristanemo kot prijatelji."

Misija je trajala 9 dni. Začela se je z vzletom 1. aprila v vesoljskem centru na Floridi in končala s pristankom v Tihem oceanu ob obali San Diega.

Gre sicer za sploh prvo misijo Nase do Lune po letu 1972. Glavni namen misije je bilo testiranje vesoljskega plovila Orion za transport astronavtov na Luno in nazaj. Misijo so za učenje izkoristili tudi kontrolorji.

Posadka je najprej v 24 urah opravila obhod Zemlje, v tem času so preizkusili različne sisteme za ohranjanje življenja, navigacijo in pogon same kapsule. Ko so dosegli najnižjo točko orbite, pa so se odpravili proti najbolj oddaljeni strani Lune, tam pa izkoristili lunino gravitacijo, ki jih je usmerila nazaj proti Zemlji. 40 minut je bila posadka tudi brez stika z nadzornim centrom misije, deset minut po ponovni vzpostavitvi stika pa so lahko opazovali enourni sončev mrk.

V atmosfero nad Tihim oceanom so vdrli s hitrostjo več kot 10.728 metrov na sekundo, toplotni ščit kapsule pa je moral prestati temperature okoli 5000 stopinj Celzija.

Pred štirimi leti je toplotni ščit kapsule Orion, v kateri ni bilo posadke, med testiranjem utrpel nepričakovane poškodbe, ki so jih morali odpraviti.