Število tistih, ki so se približali našemu edinemu naravnemu satelitu in se nato varno vrnili na Zemljo, se bo v petek zvečer povečalo na 28. Nasina kapsula Orion bo namreč predvidoma ob 20. uri po vzhodnem poletnem času in okoli 2. ure po našem času s štirimi astronavti pristala v Tihem oceanu. Tja jo bodo spustila tri ogromna padala.
Pristanek ob obali San Diega pa bo tako predstavljal konec 10-dnevne zgodovinske misije, ki je ljudi po več kot pol stoletja popeljala okoli Lune. Nasina misija, pri kateri je sicer sodelovalo več mednarodnih partnerjev, pomembno vlogo pa je odigrala tudi Evropska vesoljska agencija, sicer predstavlja velik uspeh, saj je polet, med katerim so astronavti zašli tudi za oddaljeno stran Lune, vsaj na prvi pogled izpolnil vse svoje zadane cilje, poroča Guardian.
Nasa je namreč z misijo dokazala, da lahko znova varno pošilja ljudi do območja Lune ter bo v nadaljevanju gradila na pridobljenem znanju, da bi program Artemis leta 2028 tudi dejansko privedel do vrnitve ljudi na Luno.
Manj spektakularen, a vseeno pomemben mejnik
Čeprav vizualno ne tako zanimiva, kot je bila izstrelitev s Kennedyjeve ploščadi, pa predstavlja tudi vrnitev astronavtov na Zemljo nov pomemben mejnik, ki zahteva zapleteno načrtovanje, natančnost in izvedbo. Pretekli poskusi so Naso navdali z zaupanjem, da bo Orion ob svojem ponovnem vstopu v Zemljino atmosfero prenesel visoke temperature, vodje misije pa so se ob tem odločile tudi za bolj neposredno pot vstopa kapsule, s čimer želijo zmanjšati "toplotni stres".
Nato se bodo začela odpirati Orionova padala, ki so zasnovana tako, da bodo na različnih višinah kapsulo upočasnila do različnih hitrosti. Na položajih pa bodo tudi obalna straža in reševalne ekipe Nase, ki bodo nameščene tako, da bodo pokrile pristajalno območje s premerom približno 890 kilometrov.
Astronavte ob izstopu iz svojega 10-dnevnega doma najprej čakajo zdravniški pregledi, nato pa kratek postanek v vojaški bazi v San Diegu. Četverica se bo od tam odpravila v vesoljski center Johnson v Houstonu, kjer se bodo srečali z družinami.
Zgodbe, ki so že spisale zgodovino in zaradi katerih so tekle solze
Astronavti se na Zemljo vračajo z množico še nevidenih posnetkov in neslišanih zgodb. A že doslej so v svojih javljanjih pokazali, kako čustveno je bilo zanje to vesoljsko popotovanje.
"Ko sem pogledala proti Luni, me je preplavil neizmeren občutek ganjenosti," je v začetku misije dejala astronavtka Christina Koch, ki je dejala, da je ta vesoljski objekt resnično edinstven. "Ko imamo to perspektivo in jo primerjamo z našim domom, se spomnimo, koliko skupnega v resnici imamo. Vse, kar potrebujemo, nam daje Zemlja, in to je samo po sebi nekakšen čudež," je dejala.
Verjetno najbolj čustven trenutek pa se je zgodil v ponedeljek, ko je posadka predlagala, da se še neimenovani krater na Luni poimenuje po Caroll Taylor Wiseman - pokojni ženi poveljnika misije Reida Wisemana, ki je leta 2020 umrla zaradi raka.
Misija je ob tem postregla tudi z več mejniki. Kochova je namreč postala prva ženska, ki je potovala okoli Lune in nazaj, Jeremy Hansen iz Kanadske vesoljske agencije je postal prvi Neameričan, ki je dosegel ta mejnik, pilot misije Victor Glover pa prva temnopolta oseba.
Skupaj s poveljnikom misije pa so vsi štirje astronavti postavili rekord - od Zemlje so se oddaljili bolj kot kateri koli drug človek.
In kaj vse je šlo med misijo narobe? Na srečo nič večjega, se je pa za eno največjih preglavic astronavtov izkazalo vesoljsko stranišče. Kochova je tako med poletom postala tudi vodovodarka ter začasno uredila to področje z namestitvijo vrečk za zbiranje urina.
In seveda je bil ob tem tudi zabaven trenutek, ko se je pilot misije med prenosom v živo nenačrtovano pojavil brez majice ter javnost navdušil s svojimi mišicami. To je bilo seveda povsem nenamerno, saj se astronavt ni zavedal kamere, ki ga je snemala, sam pa se je po vadbi v vesolju odločil prav pred njo "stuširati".
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.