'Če bi Kitajska na Luno prišla prva, bi bile ZDA zelo zaskrbljene'

Misija Artemis 2 se je zaključila, četverica astronavtov se je vrnila na Zemljo, s seboj pa je prinesla kopico še nevidenih fotografij in neslišanih zgodb. A delo znanstvenikov se še ni zaključilo. Poleg obdelave informacij, ki so jih med 10-dnevno misijo zbrali astronavti, namreč načrtujejo že misiji Artemis 3 in Artemis 4.

Med potovanjem so tako astronavti v vesolju kot ekipe na Zemlji spremljali delovanje kapsule Orion, preverili so tudi delovanje sistemov, ki zagotavljajo pogoje za življenje, navigacijo, komunikacijo. Spajanje kapsule s pristajalnim modulom nameravajo preizkusiti v prihodnji misiji Artemis 3, naslednji korak pa je Artemis 4, ki bi človeštvo po več kot pol stoletja vrnila na Luno.

"Trenutna misija s samega znanstveno-raziskovalnega vidika morda res ni tako zelo pomembna, saj lahko veliko raziskav opravimo že z avtomatskimi sondami. Je pa pomembna z vidika 'osvajanja' in izkoriščanja oz. uporabe vesolja," poudarja raziskovalka in profesorica astronomije na Fakulteti za naravoslovje na Univerzi v Novi Gorici Andreja Gomboc. Vesolje, vključno z Luno, je ne le zanimivo, ampak, kot dodaja, postaja vedno bolj pomembno tudi v gospodarstvu in mednarodni politiki.

Številne države in zasebna podjetja imajo namreč z Luno velike načrte. Govori se o gradnji jedrskih elektrarn, rudarjenju redkih surovin in številnih drugih vrstah izkoriščanja tega nebesnega telesa. Vodilni državi v tej vesoljski tekmi sta ZDA in Kitajska. Misija Artemis 2 pa je, kot pojasnjuje dr. Gomboc, prvi pomemben korak na poti pošiljanja človeške posadke na Luno.

"Dolgoročen cilj misij na Luno je, da na njej postavijo baze oz. postojanke za izkoriščanje njenih surovin. Kar je seveda pomembno tudi z geopolitičnega in strateškega vidika - kdor bo na Luni postavil postojanko, bo nadzoroval ta prostor, ta del vesolja med Zemljo in Luno," pravi ter pojasnjuje, da se prav zato zdaj med ZDA in Kitajsko odvija velika tekma.

Tudi slednja namreč načrtuje, da bo ljudi na Luno poslala do leta 2030. Seveda pa Kitajska, kot poudarja sogovornica, z javnostjo ne deli svojih načrtov tako odprto kot jih ZDA. "Če bi Kitajska prišla na Luno prva in tam postavila svoje postojanke, bi bile ZDA zelo zaskrbljene. In seveda tudi obratno," je jasna.

Teorij in idej o tem, kaj bi države počele na tem našem naravnem satelitu, je sicer veliko. Če bi na primer na njej gradili jedrske elektrarne, kot to napovedujeta ZDA in Rusija, bi morali ugotoviti tudi, kako bi elektriko spravili do Zemlje. Številni načrti za Luno pa astronome tudi skrbijo.

"Luna je namreč posebno nebesno telo, ki ima za razliko od Zemlje, kjer so erozija, tektonika in vulkanski izbruhi sčasoma poskrbeli za preoblikovanje površja, staro površje - staro okoli štiri milijarde let. Tam ni zraka, ni tekoče vode - površje je takšno, kot je bilo še, ko je bila Luna zelo mlada in ko je nastala velika večina udarnih kraterjev," pojasnjuje dr. Gomboc. To površje je za astronome zelo pomembno, saj jim pomaga razumeti, kako sta nastala tako Luna kot Osončje. Prav tako je Luna, zlasti njena od Zemlje proč obrnjena stran, edinstven kraj za postavitev astronomskih observatorijev.

Veliko število projektov izkoriščanja Lune, pristankov in vzletov z nje, rudarjenja, gradnje baz in drugih aktivnosti, bi uničilo to milijarde let neokrnjeno okolje, znanstvene dokaze in motilo znanstvena raziskovanja ter preučevanje zgodovine tega nebesnega telesa.

Po drugi strani naj bi bile misije Artemis odskočna deska za prihodnja potovanja proti Marsu. Po mnenju dr. Gomboc bo treba na tovrstna potovanja še nekoliko počakati, saj gre za veliko večji zalogaj, kot je potovanje na Luno. "Potovanje traja dlje, prav tako bo treba še pred pristankom ljudi na Marsu zagotoviti postojanko, kar bi lahko naredili z avtomatskimi sondami in roboti, ki bi zgradili bivališče z ustreznimi življenjskimi pogoji za ljudi. Tam namreč ni zraka, ni vode, posadka bo izpostavljena raznemu visokoenergijskemu sevanju iz vesolja, kot sta rentgenska in gama svetloba. To sevanje lahko poškoduje celice in material DNK v njih."

Ob tem bodo astronavti na rdečem planetu zunaj zaščite Zemljinega magnetnega polja, izpostavljeni bodo delcem Sončevega vetra, prav tako pa se zaradi gibanja Zemlje in Marsa okoli Sonca ne bodo mogli nemudoma vrniti na Zemljo, še našteje astronomka. "Ne upam si napovedati, kdaj bodo prvi astronavti poleteli proti Marsu," dodaja, a poudarja, da so prav tovrstne misije pomemben korak na poti k prihodnjim človeškim odpravam v globlje vesolje.

Verjetno v tekmi za Luno marsikdo razmišlja po principu: "Kdor prej pride, prej melje." A to vseeno ne drži neomejeno - obstaja namreč vesoljsko pravo, ki je sicer zastarelo in bi ga bilo, kot poudarja astronomka, treba posodobiti. The Outer Space Treaty oz. Mednarodni sporazum o zunanjem vesolju je bil namreč sprejet leta 1967, ko so bile razmere povsem drugačne.

"Pred nekaj desetletji je bila zgolj peščica držav sposobna izstreliti rakete. Ni bilo zasebnih podjetij, prav tako niso obstajale takšne tehnološke zmožnosti izkoriščanja vesolja, kot obstajajo danes. Vesoljska tehnologija je daleč prehitela pravo," je jasna. Vesolje in Luna sicer ne pripadata nikomur. Vesoljska telesa so od vseh in od nikogar, poudarja.

Sporazum namreč med drugim določa, da si ne sme nihče prilastiti nebesnega objekta (na primer Lune ali asteroida). Ni pa prepovedano izkoriščanje oziroma rudarjenje, pri čemer ni določeno, do kolikšne mere (npr. kolikšen delček asteroida mora po rudarjenju ostati). Prav tako ni dorečeno, kaj se bo zgodilo, ko bo nekdo na Luni postavil oporišče ter ko ga bo zraven postavil še nekdo drug in motil aktivnosti prvega ... Vprašanje torej ostaja, kako bi izkoriščanje Lune vplivalo na mednarodne odnose in gospodarstvo ter kakšne vse pravne zagate bi prineslo.

Misija Artemis 2 je sicer postavila tudi več drugih mejnikov. To je bilo namreč prvič po več kot 50 letih, da so ljudje poleteli tako daleč v vesolje. "Že več kot 50 let imamo na mednarodni vesoljski postaji stalno prisotno posadko, a ta je od Zemlje oddaljena 'zgolj' okoli 420 kilometrov. Luna pa je od nas oddaljena 380 tisoč kilometrov," pojasnjuje.

Prav tako tovrstne misije predstavljajo vrsto izzivov, ki terjajo inženirsko iznajdljivost. "Slej kot prej se večina tehnoloških rešitev, ki jih razvijejo za vesoljske misije, uporabi tudi na Zemlji, v vsakdanjem življenju ljudi. Denar torej v tem smislu nikakor ni vržen stran," zavrača kritike, da gre za nepomembno in potratno misijo.

Med najbolj navdihujočimi vidiki misije Artemis 2 pa izpostavlja sestavo posadke, ki je prvič v zgodovini tako raznolika. Posadke misij Apollo so bile namreč sestavljene iz belopoltih moških Američanov, tokrat pa sta med četverico astronavrov tudi kanadski in temnopolti astronavt ter astronavtka. Slednje po njenem mnenju predstavlja pomemben simbolni premik in tudi navdih za mlade po vsem svetu.

Pomemben del odprave pa so ob tem seveda tudi fotografije, ki jih posadka zajema praktično neprekinjeno. Javnosti predstavljeni posnetki so le manjši del celotnega nabora, ki bo še dodatno razkril podrobnosti Lunine površine. Posebej izstopajo posnetki Zemlje nad Luninim obzorjem, ki po besedah dr. Andreje Gomboc znova opozarjajo na krhkost našega planeta. "Iz vesolja ni videti državnih meja na Zemlji. Vidimo en sam planet, naš skupni dom," je izpostavila in ob tem opozorila, da Zemlja ostaja edini znani planet, primeren za življenje.

Profesorica je ob tem izpostavila tudi razlike med stranema Lune. Stran, obrnjena proti Zemlji, ima značilna temnejša "morja", ki so bolj gladka in manj gosto posuta s kraterji, medtem ko je oddaljena stran bistveno bolj razbrazdana in prekrita s številnimi udarnimi kraterji. Ti so ostanki zgodnjega obdobja Osončja, saj Luna zaradi odsotnosti atmosfere in geološke aktivnosti ohranja "brazgotine" trkov, stare več milijard let – za razliko od Zemlje, kjer jih erozija in tektonski procesi sčasoma izbrišejo.

In kaj je torej razlog, da je trajalo tako dolgo, da je človeštvo znova poletelo tako daleč? Dr. Gomboc meni, da je razlogov več - od visokih stroškov in pomanjkanja interesa med državami po tovrstnem dokazovanju tehnološke vodilnosti, do inženirskega znanja, ki je bilo v vmesnem času deloma izgubljeno, in seveda tudi veliko strožjih zahtev po varnosti misij.

"Takrat je bila hladna vojna in vesoljska tekma je bila na vrhuncu. Pripravljeni so bili sprejeti višjo stopnjo tveganja. Danes pa bi bilo, tudi zaradi ugleda v javnosti, precej hudo, če bi izgubili astronavte," je jasna. Vse te zahteve po varnosti pa seveda zahtevajo zanesljivejše tehnološke rešitve in posledično več denarja. "Da smo zdaj prišli v fazo ponovnega pošiljanja človeške posadke na Luno, je pomembna tudi politika ter vesoljska tekma med ZDA in Kitajsko," meni.

Pomembno vlogo pri misiji Artemis 2 ima tudi Evropa. Čeprav misijo Artemis 2 vodi Nasa, ima namreč ključen prispevek pri odpravi Evropska vesoljska agencija (ESA), ki je zagotovila Evropski servisni modul za plovilo Orion. Ta zagotavlja ključne življenjske pogoje (zrak, vodo, elektriko, pogonske sisteme za usmerjanje plovila). Pri misiji pa je sodelovalo tudi slovensko podjetje Dewesoft iz Trbovelj, kar predstavlja pomembno priložnost za razvoj domače industrije in znanja.