Če bi zbrali več podatkov na spletu, bi lahko tudi napovedali 'prihodnost'

Pa gremo takoj k najbolj perečemu vprašanju zadnjih let: kako varni so naši podatki in za kaj se uporabljajo? 

Podatki, ki jih zbirajo, so tako razpršeni, da jih ni možno posamično identificirati. Zbirajo se podatki številnih uporabnikov in se nato integrirajo v različne programe. Recimo, vi se vozite po cesti in na eni od aplikacij vidite, da vam priporoča obvoz, ker je nekje pred vami gost promet ali delo na cesti. To je bilo možno, ker je nekdo mogoče objavil sliko, več ljudi se je izognilo določeni točki na cesti, in tako lahko na podlagi prejšnjih podatkov domnevamo, da je nastal zastoj. Tu ne gre za zbiranje podatkov o osebi, ampak obnašanje ljudi, ki omogoča, da takšne podatke pripravimo.

Pred kratkim sem se pogovarjal z osebo, ki pripravlja način, kako bi lahko označili varne točke in naredili seznam varnih območij. Zbira podatke, ki jih ima policija, in še druge vire, ki so mu na voljo, in na koncu lahko reče: to so območja, ki so ob tej in tej uri varna. In to s podatki, ki so mu na voljo. Ti podatki in zbiranje podatkov nam dandanes omogočajo življenje kot ga poznamo. Jaz ne bi spoznal žene, če ne bi bilo programov, ki zbirajo podatke in iz njih delajo zaključke, prevode in druge zadeve, ki se nam zdijo samoumevne.

Ljudje tudi zelo pomagajo pri izboljšanju prevodov, ki jih delajo programi in algoritmi. Ko nekdo stisne gumb in "popravi" prevod, si to programi zapomnijo in izboljšajo prevod. Ko sem se leta 2011 prvič zaradi dela preselil na Češko, ni obstajal dober program za prevode in leta 2013 sem šel nazaj in samo dva tedna pred odhodom sem spoznal bodočo ženo, ki ni govorila angleško, prevodi so pa ze bili boljsi. Najinih prvih pet mesecev je bilo polnih uporabe prevajalskih programov, da sva se lahko sporazumela. Povem vam, najini pogovori so bili zelo dolgi, dve leti sem si lahko pomagal s temi prevajalniki in ljudmi, ki so mi pomagali razumeti določene zadeve. Zelo enostavno je, če ne bi imel možnosti uporabe teh programov, ne bi spoznal žene, kar pa je neverjetno.

Od kod interes teh podjetij, da sploh varujejo podatke?

Gre za družbeni interes, da so podatki varni, saj se ljudje bojijo, da bi nekdo delil njihove podatke. Osebno sicer mislim, da vaši podatki niso vredni nič. Poglejte, vsi mislijo, da če želijo podjetja dostopati do naših podatkov, da so nam dolžna na stotine evrov za mesečno nadomestilo. Ampak kaj pa bom jaz delal z vašimi osebnimi slikami, pa tudi recimo z vašim bančnim računom? Protizakonito je nekomu vzeti oziroma ukrasti denar iz banke, in tudi če bi, recimo, našel vašo bančno kartico in PIN kodo in bi šel na bankomat in vzel denar, je to prav tako protizakonito, na spletu pa ni nič drugače.

Deljenje podatkov, kot ga poznamo, je za informacijska podjetja bistveno in še bolj pomembno je, da za stranke te podatke dobro varujejo. Če nekdo lahko ukrade podatke, se izgubi zaupanje, ki je v današnjem svetu zelo pomembno. Zato k varovanju in uporabi podatkov vedno pristopijo na več nivojih in z različnimi varnostnimi mehanizmi; odlaganje podatkov na serverjih, ki jih potem podjetja uporabljajo (t. i. oblaki), so primer razmišljanja in zaupanja med podjetji. Podatki morajo biti absolutno varni, predstavljajte si, da BMW dela nov dizajn za avtomobil in ima podatke v "oblaku", verjemite mi, da nimajo želje, da bi nekdo lahko pristopal do njih. Tudi za "navadne ljudi", če se lahko tako izrazim, ni nič drugače. Radi bi, da so podatki varni in varovani in da se zasebnost spoštuje.

Pa so naši zasebne elektronske pošte in računi dejansko tako varni?

Da. Da bi nekdo od zunaj poskušal vdreti v vaš račun, je praktično nemogoče. Vaša elektronska pošta, vaš profil, je razdeljen med tisoče, milijone, milijarde različnih bitov in bajtov, ki so povsod. Vaša internetna podoba ni na enem serverju, kjer bi lahko rekli, aha, tukaj sem. Podatki so na številnih serverjih, tudi v različnih državah. Podjetja imajo posebne algoritme, ki jih dobesedno gradijo nazaj, da imajo za vas, na vašem računalniku ali telefonu smisel. Da bi uspešno locirali vse bite, bajte in jih potem sestavili skupaj ... to je skoraj misija nemogoče. Ne more nekdo nekaj priklopiti v server in samo napisati, dajte mi email od te in te osebe, to se ne bo zgodilo. Verjetno bi potrebovali najmanj šest let, da bi uspeli razvozlati ključ za enkripcijo za prvi stavek ali poved, kaj šele, da bi sestavili smiselno celoto. Pa seveda, tudi če bi imeli čas in voljo, bi morali računati, da nihče v tem času ne bi opazil, kaj bi radi naredili. Ali pa bi uspeli dobiti posamezne besede v elektronskem sporočilu, ne pa celega sporočila, tu so pa se nato pojavijo novi problemi.

Celoten sistem je narejen tako, da je preveč varen, super varen, z različnimi nivoji in sistemi varovanja, ki v veliki veliki večini primerov niso potrebni, ampak zaupanje med uporabniki in podjetji je tako pomembno, da ne bodo tvegali.

Ampak varovanje podatkov od podjetij verjetno ni enako visoko, kot za vsakdanjega uporabnika ...

Ljudje so vedno zaskrbljeni in bodo tudi v prihodnosti, glede tega varovanja. Države, podjetja – vsi se zelo dobro zavedajo, kako pomembno je varovati te podatke. Gre za varovanje podatkov, ki morajo biti varovani, in osebni podatki niso nič "manj pomembni". Ljudje svoje podatke jemljejo osebno, in to jaz razumem, res razumem, ampak za ponudnike ni razlike med super uporabnikom in navadnim uporabnikom. Vem da se sliši malo nenavadno, ampak po mojem mnenju osebe, posamezniki, ne pomenimo veliko, kajti vedno smo bili pomembni v skupini, družbi, številu, to je bilo še pred računalniki in ni nič drugače zdaj.

Do vaših podatkov imate dostop samo vi, nihče drug. Seveda, tisti, ki so programe naredili in jih vodijo, imajo vse potrebne dostope in varovalne mehanizme, bi verjetno lahko iskali eno osebo, ampak kot sem vam rekel, nivoji varovanja in zahtevki po vpogledu do podatkov so zelo rigorozni, ne more nekdo kar tako "za zabavo" poiskat osebe. Pred leti ste videli na primeru iPhonea, ko je bila debata, kako "vdreti" v telefon, in spomnimo se, da niti izdelovalec ni to bil pripravljen narediti, oziroma ni tako enostavno, ni stvar sekund.

Največja nevarnost je v tem, da posredujete sami vaše vstopne podatke, gesla, nekomu drugemu. Zato je pomembno, da recimo uvedemo dvo-točkovno potrditev identitete. To recimo pomeni, da vaše geslo ni dovolj za dostop, ampak da mora obstajati še dodaten način potrditve identitete, recimo prek telefona.

Varnost in varnostni sistemi so tako kompleksni, da jih tudi jaz ne razumem popolnoma. To lahko rečem, ko grem jaz v službo, moram opraviti številne varnostne preglede in ko želim vstopiti v katerekoli prostore, kjer se hranijo podatki, moram iti skozi pregled identifikacijskih dokumentov, skeniranje očesne mrežnice, detektor za kovine ... Vedite, da ni tako enostavno priti do podatkov, ne v virtualnem, ne v realnem svetu.

Kako pa se bodo stvari spremenile v naslednjih desetih letih? Umetna inteligenca?

Če predvidevamo, da bomo nadaljevali s tem tempom pridobivanja teh neosebnih podatkov (promet, zemljevidi itd.), se bo integriralo več senzorjev, meritev,  bodo lahko veliko bolj natančno predvidevali kaj se bo zgodilo v bližnji prihodnosti. Imeli bodo cilj, želeli bodo vedeti, če ljudje recimo hodijo v izbrano trgovino ...

Radi bi napovedali prihodnost?

Z več podatki in senzorji bi to bil cilj. Uporabljale bi se kamere, ki bi imele možnost "vizualnega učenja", ki bi recimo lahko videle, kako pogosto ljudje vstopajo v trgovino in kdaj. Pa kdaj so avtomobili na cesti, kako hitro vozijo in kdaj, to bi omogočalo bolj natančno predvidevanje, koliko časa recimo bi trajala naša pot v službo čez dva dneva. Tako da gre za verjetnostna predvidevanja bolj kot pa napovedovanje prihodnosti, kajti ne moremo predvideti, da se bo zgodila prometna nesreča ali pa da bodo ljudje šli po popolnoma drugi poti v službo. Ampak tako bi lahko predvideli, okej, ljudje so šli po drugi poti, verjetno je na "standardni" poti prometna nesreča, tako da bi predvideli pot, smeri in čas trajanja s pomočjo teh novih spremenljivk.

Gradili se bodo specifični napovedovalni analitični algoritmi, za to pa je treba pridobivati različne podatke, da bi postali boljši. Vse to, kar govoriva, bo trajalo leta in leta, in tudi glede na to, kako hitre računalnike bomo imeli na voljo. Današnji računalniki so na robu zmogljivosti in tega pravzaprav ne zmorejo več tako hitro in natančno predelovati. Pridejo sicer do enakih zaključkov, če omogočimo algoritmom dostop do teh podatkov in cas, če pa bomo v prihodnosti dobili kvantne računalnike, bi to bilo možno, uporabno in seveda veliko, veliko hitrejše. Moramo imeti dovolj vnosov in jasne cilje, brez tega nam tudi umetna inteligenca, kvantni računalniki ali druge nove tehnologije ne bodo pomagale.