Manifest med drugim trdi, da ima Silicijeva dolina "moralni dolg" do Združenih držav Amerike, ter poudarja, da "zmožnost svobodnih in demokratičnih družb, da prevladajo, zahteva več kot moralni apel: zahteva trdo moč, trda moč v tem stoletju pa bo zgrajena na programski opremi."
Med 22 točkami dokument zagovarja ponovno uvedbo obveznega vojaškega roka, napoveduje konec "atomske dobe" in začetek "nove ere odvračanja, zgrajene na umetni inteligenci", ter poziva k odpravi povojnega "omejevanja" Nemčije in Japonske. Hkrati kritizira "plitvo skušnjavo praznega in votlega pluralizma" ter trdi, da "so nekatere kulture ustvarile ključne napredke, druge pa ostajajo disfunkcionalne in regresivne."
Ostri odzivi: "tehnofašizem" in "tehnofevdalizem"
Dokument je naletel na ostre odzive akademikov in analitikov. Filozof Mark Coeckelbergh z Univerze na Dunaju ga je označil za "tehnofašizem", medtem ko je nekdanji grški finančni minister Yanis Varoufakis govoril o "tehnofevdalizmu" in zapisal, da "če bi zlo lahko tvitalo, bi bilo to to."
Preiskovalni novinar Eliot Higgins opozarja, da ne gre za abstraktno filozofijo: "To niso ideje, ki lebdijo v praznini, temveč javna ideologija podjetja, katerega prihodki so odvisni od politike, ki jo zagovarja." Profesor Dave Karpf pa je dejal, da izvršni direktor Palantirja "deluje kot zlobnež iz Jamesa Bonda, le slabše oblečen".
Podjetje z globokimi vezmi z varnostnim aparatom
In ravno tukaj se za mnoge, ki molčijo ob običajni nebrzdani samovolji ameriških tehnoloških velikanov, ki svet razumejo kot svoje igrišče, skriva srž problem, zakaj menijo, da je manifest korak predaleč. Palantir, ustanovljen leta 2003 z zgodnjo podporo sklada In-Q-Tel, ima namreč večmilijardne pogodbe z ameriškim obrambnim ministrstvom, službo ICE in obveščevalnimi agencijami. Njegov sistem Maven, delno razvit z umetno inteligenco podjetja Anthropic, se uporablja za identifikacijo vojaških ciljev v vojni proti Iranu. Podjetje sodeluje tudi z izraelsko vojsko na palestinskih ozemljih. Zato, pravijo kritiki, ima manifest takšno težo.
KAJ PRAVI MANIFEST?
1. Silicijeva dolina ima moralni dolg do države, ki je omogočila njen vzpon. Inženirska elita Silicijeve doline ima jasno obveznost sodelovati pri obrambi naroda.
2. Upreti se moramo tiraniji aplikacij. Je iPhone naš največji ustvarjalni, če ne celo kronski dosežek kot civilizacije? Spremenil je naša življenja, a morda zdaj tudi omejuje in zožuje naš občutek za mogoče.
3. Brezplačna elektronska pošta ni dovolj. Dekadenca kulture ali civilizacije, in pravzaprav njenega vladajočega razreda, bo sprejemljiva le, če bo ta kultura sposobna zagotoviti gospodarsko rast in varnost za javnost.
4. Meje mehke moči, zgolj vzvišene retorike, so bile razkrite. Sposobnost svobodnih in demokratičnih družb, da prevladajo, zahteva več kot le moralno privlačnost. Zahteva trdo moč, trda moč pa bo v tem stoletju zgrajena na programski opremi.
5. Vprašanje ni, ali bo orožje umetne inteligence zgrajeno; vprašanje je, kdo ga bo zgradil in s kakšnim namenom. Naši nasprotniki se ne bodo ustavili, da bi se prepustili teatralnim razpravam o prednostih razvoja tehnologij s ključnimi vojaškimi in nacionalnovarnostnimi aplikacijami. Nadaljevali bodo.
6. Služenje domovini bi morala biti univerzalna dolžnost. Kot družba bi morali resno razmisliti o odmiku od povsem prostovoljnih sil in se v naslednji vojni boriti le, če si vsi delijo tveganje in stroške.
7. Če ameriški marinec prosi za boljšo puško, bi jo morali izdelati; enako velja za programsko opremo. Kot država bi morali biti sposobni nadaljevati razpravo o primernosti vojaškega delovanja v tujini, hkrati pa ostati neomajni v svoji zavezanosti tistim, ki smo jih prosili, naj stopijo v nevarnost.
8. Javni uslužbenci ne bi smeli biti naši duhovniki. Vsako podjetje, ki bi svoje zaposlene plačevalo tako, kot zvezna vlada plačuje javne uslužbence, bi se težko preživelo.
9. Do tistih, ki so se izpostavili javnemu življenju, bi morali izkazati veliko več razumevanja. Izkoreninjenje kakršnega koli prostora za odpuščanje – opustitev vsakršne tolerance do kompleksnosti in protislovij človeške psihe – nas lahko pusti z vodstvom, ki ga bomo sčasoma obžalovali.
10. Psihologizacija sodobne politike nas vodi na napačno pot. Tisti, ki se na politično prizorišče obračajo, da bi nahranili svojo dušo in občutek identitete, in ki se preveč zanašajo na to, da svoje notranje življenje izražajo skozi ljudi, ki jih morda nikoli ne srečajo, bodo razočarani.
11. Naša družba si preveč želi pospešiti propad svojih sovražnikov in se ob tem pogosto veseli. Premagovanje nasprotnika bi moralo biti trenutek za premislek, ne za slavje.
12. Atomska doba se končuje. Ena doba odvračanja, atomska doba, se zaključuje, in začenja se nova doba odvračanja, zgrajena na umetni inteligenci.
13. Nobena druga država v zgodovini sveta ni bolj razvijala progresivnih vrednot kot ta. Združene države so daleč od popolnosti, vendar pogosto pozabljamo, koliko več priložnosti ponujajo tistim, ki niso del dednih elit, kot katera koli druga država na svetu.
14. Ameriška moč je omogočila izjemno dolgo obdobje miru. Preveč ljudi je pozabilo – ali pa to jemlje za samoumevno – da je svet skoraj stoletje živel brez vojaškega spopada med velikimi silami. Vsaj tri generacije – milijarde ljudi, njihovi otroci in zdaj vnuki – še nikoli niso izkusile svetovne vojne.
15. Povojno omejevanje Nemčije in Japonske je treba razveljaviti. Razorožitev Nemčije je bila pretirana reakcija, za katero Evropa danes plačuje visoko ceno. Podobna, izrazito simbolna zavezanost japonskemu pacifizmu bi, če se ohrani, lahko porušila ravnotežje moči v Aziji.
16. Pohvaliti bi morali tiste, ki poskušajo graditi tam, kjer trg ni ukrepal. Kultura se skoraj posmehuje Muskovemu zanimanju za velike ideje, kot da bi morali milijarderji ostati zgolj na svoji poti bogatenja. Vsaka radovednost ali pristno zanimanje za vrednost tega, kar je ustvaril, je pogosto zavrnjena ali prikrita s prezirom.
17. Silicijeva dolina mora igrati vlogo pri reševanju nasilnega kriminala. Mnogi politiki v Združenih državah so ob tem problemu v bistvu skomignili z rameni in opustili resna prizadevanja za iskanje rešitev ali prevzemanje tveganja pred volivci in donatorji.
18. Neusmiljeno razkrivanje zasebnega življenja javnih osebnosti odvrača preveč talentov od vladne službe. Javna arena – skupaj s plitvimi in drobnimi napadi na tiste, ki si upajo storiti kaj drugega kot obogateti – je postala tako neizprosna, da republika ostaja z dolgim seznamom neučinkovitih, praznih figur.
19. Previdnost v javnem življenju, ki jo nevede spodbujamo, je škodljiva. Tisti, ki ne rečejo ničesar narobe, pogosto ne povedo ničesar pomembnega.
20. Upreti se je treba vseprisotni nestrpnosti do verskih prepričanj v določenih krogih. Nestrpnost elite do religije je eden najbolj zgovornih znakov, da njen politični projekt ni tako odprt, kot se predstavlja.
21. Nekatere kulture so prinesle ključne napredke; druge ostajajo nefunkcionalne in nazadnjaške. Danes naj bi bile vse kulture enake, kritika in vrednostne sodbe pa prepovedane. A ta nova dogma prikriva dejstvo, da so nekatere kulture – in celo subkulture – ustvarile izjemne dosežke, druge pa so se izkazale za povprečne ali celo škodljive.
22. Upreti se moramo plitvi skušnjavi praznega in votlega pluralizma. Na Zahodu smo se zadnjega pol stoletja v imenu vključenosti izogibali opredeljevanju nacionalnih kultur. A vprašanje ostaja: vključenost – v kaj?
Manifest Palantirja ne gre dovolj daleč, ocenjujejo kritiki z desnice
Ima pa manifest tudi svoje zagovornike oziroma tiste, ki menijo, da niti ne gre dovolj daleč. Tehnološka podjetja, kot je Palantir Technologies, se po mnenju nekaterih analitikov vse pogosteje znajdejo v politični dilemi. Po eni strani želijo ohraniti dostop do državnih pogodb, kar jih sili v navidezno politično nevtralnost. Po drugi strani pa zaznavajo vse večjo sovražnost z levega političnega spektra, ki tehnologijo pogosto vidi kot grožnjo obstoječim družbenim strukturam.
V takem okolju se postavlja vprašanje strategije: ali naj podjetje popusti in sodeluje z institucijami, tudi pri nadzornih tehnologijah, ali pa naj izbere bolj konfrontacijsko pot. V praksi, ocenjujejo opazovalci, je Palantir ubral mešanico obeh pristopov. Njegov soustanovitelj Peter Thiel je podprl gibanje MAGA in politično kampanjo Donalda Trumpa, hkrati pa podjetje ohranja tesne povezave z varnostnim aparatom, kar vzbuja nezaupanje tudi med nekaterimi konservativnimi glasovi.
Zagovorniki manifesta pa poudarjajo, da večina od 22 točk ne odstopa bistveno od stališč, ki so bila prisotna v republikanski politiki že v začetku 2000-ih.
Zakaj objava manifesta prav zdaj?
Vprašanje časa objave ni naključno. Politika podjetja Palantir Technologies in zaskrbljenost nad njegovim vplivom se v zadnjem obdobju krepita in vse bolj odmevata po zahodnih državah.
Poleg pomislekov med ameriškimi demokrati so podjetje kritizirali tudi politiki v Nemčiji, na Irskem in v Evropskem parlamentu. Eden izmed nemških poslancev in strokovnjakov za kibernetsko varnost je opozoril, da naj bi Palantirjevi produkti v več primerih ne dosegali varnostnih standardov znotraj Evropske unije.
Posebej ostra razprava se je razvila v Združenem kraljestvu, kjer je uvedba Palantirjeve tehnologije v nacionalni zdravstveni sistem sprožila močan politični odziv. Poslanci, ki zahtevajo, da bi država izkoristila možnost predčasne prekinitve 330-milijonske pogodbe z družbo, so podjetje v parlamentarni razpravi označili kot "grozljivo" in "sramotno". Na kritike se je odzval vodja britanske podružnice Louis Mosley, ki je poudaril, da podjetje nima interesa za dostop do podatkov pacientov, temveč deluje zgolj kot orodje za učinkovitejše upravljanje zdravstvenih virov.
Nujna razprava ali glava v pesek?
Vprašanje, ki ga manifest odpira, na koncu presega eno podjetje in en dokument. In javna razprava, ki bi šla samo v smeri kritike podjetja, ni le napačna, ampak nevarna.
Ne gre več le za to, kaj Palantir Technologies misli, temveč kakšno vlogo naj ima tehnološki sektor v svetu, kjer se meje med državo, vojsko in zasebnimi podjetji vse bolj brišejo.
Kritiki opozarjajo, da gre za nevarno normalizacijo ideje, da naj bi tehnološka podjetja aktivno oblikovala geopolitiko in varnostne strategije. Zagovorniki pa odgovarjao, da gre zgolj za realistično priznanje sveta, v katerem se tehnološka in vojaška moč neizogibno prepletata. Torej - končno je nekdo na glas povedal, kar v resnici mnogi mislijo in delajo.
Tehnološka podjetja geopolitiko in družbene tokove že sooblikujejo – od Mete in X do TikToka. Že sama družbena omrežja vplivajo na politične procese, javno mnenje in celo izide volitev, kaj šele sistemi umetne inteligence in podatkovne infrastrukture, kot jih razvijajo Google in drugi.
Razlika pri Palantirju je le, da kar je bilo pri drugih implicitno, je tukaj zapisano – v obliki programa.
A prav v tem je tudi paradoks odziva. Če tehnološka podjetja že sooblikujejo svet, potem vprašanje ni, ali naj o tem govorijo, ampak, zakaj šele zdaj govorimo o tem.
Palantirjevi prihodki so v zadnjih letih rasli prav zaradi državnih pogodb, podjetje pa je postalo eden ključnih izvajalcev za Pentagon. Hkrati ima OpenAI – s katerim se danes meri tudi Elon Musk – vrednotenje v stotinah milijard dolarjev, medtem ko največja tehnološka podjetja dosegajo tržne kapitalizacije, ki presegajo BDP številnih držav. To ni več primerjava zaradi zanimivost, ampak dokaz premika razmerja moči.
Tehnološka podjetja se niso oblikovala kot politične institucije, pa vendar danes delujejo kot ena najvplivnejših struktur – brez jasnega mandata, brez neposrednega nadzora javnosti. Politika pa hkrati vse bolj ugotavlja, da te moči ne more ignorirati: ali jo poskuša podrediti in uporabiti, ali pa tvega, da jo ta obide in sčasoma nadomesti.
V tem razmerju dveh sistemov, lačnih oblasti in denarja, se briše meja med javnim in zasebnim, med izvoljeno oblastjo in tehnološko infrastrukturo. In prav zato vprašanje ni več le, kaj piše v manifestu, temveč kdo v resnici postavlja pravila – in kdo jih lahko omeji. In to mora biti stvar razprave, kajti tiščanje glave v pesek, ker gre za preveč kompleksne in dolgočasne teme, bo prineslo le še več težav.
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.