Del zapuščene rakete trčil na Luno

Del rakete so sicer z Zemlje prvič opazili marca 2015, in sicer med vesoljsko raziskavo v Arizoni, ki jo je financirala Nasa, ki pa je hitro izgubila zanimanje zanjo, ko se je izkazalo, da objekt ni asteroid. Del rakete je namreč tisto, kar je znano kot vesoljski odpadek – strojna oprema, zavržena iz misij ali satelitov brez dovolj goriva ali energije za vrnitev na Zemljo. Nekateri kosi so nam bližje, tik nad Zemljo, drugi pa so, kot je ta ojačevalnik, na tisoče kilometrov daleč v visoki orbiti, daleč od Zemljine atmosfere.

Evropska vesoljska agencija sicer ocenjuje, da je v vesolju trenutno 36.500 kosov vesoljskih smeti, večjih od 10 cm. Noben vesoljski program ali univerza sicer uradno ne sledi odpadkom v globokem vesolju. Spremljanje vesolja je namreč drago in tveganja za ljudi zaradi naplavin v visoki orbiti so majhna. Torej spremljanje pade na majhno peščico astronomov prostovoljcev, ki svoj prosti čas porabijo za izračune in ocenjevanje orbit, pošiljanje e-pošte in opozarjanje vse povprek ter za prošnje tistih, ki so na najboljši lokaciji na planetu, naj preverijo predmet v vesolju.

Šest tednov po tem, ko so ojačevalnik prvič videli, je 63-letni Peter Birtwhistle s svojega vrta v Newburyju na jugu Anglije opazoval nebo in iskal asteroide. Njegov teleskop je zaznal drobno piko svetlobe, ki je sledila po nebu. Izračuni kažejo, da gre za del rakete, je povedal. Vesoljski odpadki pridejo in izginejo z vidnega polja, pogosto nepredvidljivo. Sedem let je bil raketni del komaj viden – dokler se januarja ni ponovno pojavil. "Posnel sem nekaj slik, ko je šel blizu Zemlje," je pojasnil. 

Svoje slike je poslal astronomu in podatkovnemu znanstveniku Billu Grayu na vzhodni obali Združenih držav. Gre za strokovnjaka, ki je objekt nato identificiral kot ojačevalnik SpaceX, ki se odpravlja proti Luni. Novica, da bo zavrženi del ene od vesoljskih misij milijarderja Elona Muska trčil na Luno, je prišla na svetovne naslovnice.

Toda sledenje vesoljskim smetem je pogosto "detektivsko delo," pojasnjuje Gray. Oznake rakete namreč ni mogoče videti – astronomi morajo sestaviti njeno identiteto tako, da sledijo njeni poti nazaj skozi vesolje. Nato uskladijo njegovo orbito z datumi in lokacijami izstrelitev raket in potmi. Toda nekatere vesoljske misije, vključno s kitajskimi, svojih poti ne objavljajo. "Za kitajsko misijo poznamo datum izstrelitve, ker se predvaja po televiziji. Zato predvidevam, da bo prišla do Lune – običajno v štirih ali petih dneh. Nato izračunam približno orbito," pojasnjuje Gray.

In včasih dela napake. Tedne po identifikaciji SpaceX je drug opazovalec Grayu poslal nove podatke, ki so razkrili, da je njegova identifikacija napačna. Ponovno je preveril številke in ugotovil, da gre za tretjo stopnjo rakete s kitajske lunarne misije Chang'e 5-T1, ki je bila izstreljena oktobra 2014. Kitajska je to zanikala, češ da je zgornja stopnja rakete ponovno vstopila v Zemljino atmosfero in zgorela. A Gray se drži svoje napovedi. Prepričan je, da je Kitajska pomešala sledenje dveh delov rakete. "99,9 odstotkov sem prepričan, da je to Kitajska 5-T1," pravi. V resnici nikoli ne bomo prepričani.

Ne glede na to, od kod prihaja, pa zadnjih trenutkov obstoja ojačevalnika, ko je udaril na skrajno stran Lune, nismo videli. Preden bomo lahko potrdili trk, lahko minejo dnevi ali celo tedni. To se bo zgodilo, ko bosta dva satelita, ki krožita okrog Lune, fotografirala krater, ki je nastal ob trku. In ko se bo ojačevalnik razbil na tisoče kosov, bodo izgubljeni tudi dokazi o njegovem resničnem izvoru. Najboljše, kar imamo, so ocene Billa Graya in astronomov prostovoljcev, ki opazujejo nebo.

A profesor astronavtike Hugh Lewis z univerze Southampton pravi, da je znanstvena vrednost sledenja odpadkom v globokem vesolju omejena. Vendar pravi, da je pomembno "paziti, kaj je tam", še posebej, ker postaja človeška naselitev v vesolju bolj verjetna. "To je nered, ki smo ga ustvarili. Predmeti, za katere menimo, da so varni, se lahko dejansko nepričakovano vrnejo na Zemljo," še pravi.