So diamanti del izgubljenega planeta?

Vesoljski kamen z diamanti, ki je na Zemljo padel leta 2008, je bil del izgubljenega planeta z začetka razvoja Osončja, je pokazala študija, objavljena v Nature Communications.

Pred desetimi leti so astronomi opazili asteroid 2008 TC3, ki je letel naravnost proti Zemlji. Nemudoma se je zbrala ekipa, ki je sledila kamnu, ki je nato eksplodiral nad Nubijsko puščavo v Sudanu. Študenti univerze Khartoum so se javili, da poiščejo razpadle delce in tako so našli in zbrali več kot 600 delov meteorita, zdaj znanega pod imenom Almahata Sitta. Takrat so znanstveniki prvič sledili vesoljskemu kamnu od trenutka, ko so ga zagledali na nebu, do trenutka, ko so v rokah taisti kamen tudi dejansko držali.

Kamni so s seboj prinesli zgodbo o planetu, ki ga več ni ...

V teh meteoritih so odkrili majhne diamante, ti pa vsebujejo še manjše nečistosti, ki pa kažejo, da so ti diamanti nastali v davno izgubljenem planetu v velikosti Marsa.

Znanstveniki namreč menijo, da bi lahko bil dovolj visok pritisk, da bi nastali takšni diamanti, le na planetu takšne velikosti in da so meteoriti 4,5 milijarde let stare relikvije protoplaneta, ki je bil uničen v prvih dneh solarnega sistema. 

''Ti vzorci so del ere, do katere nimamo dostopa,'' je za Washington Post komentiral Farhang Nabiei, glavni avtor študije iz švicarskega tehnološkega inštituta v Lausanni. Diamanti v meteoritih so se, kot je razložil, oblikovali v tranzicijski eri solarnega sistema, ko so se prah in plini okoli sonca spajali v planetarne embrie, ki so nato zrasli v planete. ''To je del zgodbe, kako smo nastali mi,'' je dodal. 

Znanstveniki so uporabili različne mikroskopske postopke, ki so dali prve trdnejše dokaze, da je veliko telo dejansko obstajalo. Ugotovitve tudi dajejo novo težo teorijam, da se je osem planetov Osončja oblikovalo iz ostankov več desetih, če ne celo stotih, protoplanetov, ki so bili veliki kot današnji pritlikavi planeti Pluton ali Cerera, lahko pa tudi kot Merkur ali Mars, kot kaže študija.  

Almahata Sitta pripadniki ureilitov 

Meteoriti Almahata Sitta sicer padejo v kategorijo meteoritov ureilitov, ki so izjemno redki (od vseh vesoljskih kamnov, ki so padli na Zemljo, je teh manj kot en odstotek). Raziskovalci menijo, da morda vsi pripadajo istemu protoplanetu. Ureiliti vsebujejo olivine in piroksen, vmesni prostori pa so zapolnjeni z grafitom ali diamanti ter sulfidi. Torej, ne vsebujejo primitivnega materiala v solarni meglici, ampak tudi kamnine, poznane na modernih planetih. Pa vendar te kamnine nimajo znanega izvora.

Tako menijo, da so nastali v plašču ureilitovega matičnega telesa, ki ne obstaja več oziroma je razpadel po trčenju v prvih 10 milijonih letih solarnega sistema, so zapisali pri Nature Communications. 

Po podatkih Nature Communications obstajajo trije načini, kako so se v kamnih oblikovali diamanti. Lahko so nastali, ko se je med visokoenergijskim trčenjem grafit preoblikoval v diamant, zaradi kemičnega izparevanja s karbonom bogatega plina v solarni meglici ali pa pod pritiskom v notranjosti matičnega telesa. Pri ureilitih Almahata Sitta stavijo na tretji način. Znanstveniki navajajo, da so v meteoritih odkrili diamantke s podobno usmeritvijo kristalov. Posamezen diamant je bil velik do 100 μm (kot dva laska - premer človeškega lasu je namreč 50 μm), takšne velikosti pa ne bi dosegli ob enkratnem dogodku. Prav zato ekipa meni, da so se oblikovali kot diamanti tu na Zemlji, pod pritiskom in izjemno visokimi temperaturami v notranjosti planeta, šele nato pa so razpadlo na manjše koščke. 

Nabiei je komentiral, da to odpira povsem nove ideje. Diamanti so kot zaščitna embalaža za vse, kar bi se ujelo v notranjosti. ''Mislil sem, če so se diamanti oblikovali v notranjosti planeta oziroma matičnega telesa, bi lahko vase ujeli delce svojega okolja,'' je za Washington Post povedal Nabiei in dodal, da so ga res.

Nečistoče v diamantih - kristali kromita, fosfata in železovo nikljevega sulfida - so prve, ki so jih odkrili v zunajzemeljskih diamantih. Prav zaradi teh nečistoč domnevajo, da so se lahko diamanti oblikovali le pod pritiskom, podobnim, kot če bi se potopili 600 kilometrov v notranjost Zemlje. Taki pogoji bi lahko po njegovih besedah bili le na matičnem telesu v velikosti planeta, kot je Merkur ali celo Mars. 

Kaj se je zgodilo s tem planetom, Nabiei ne more reči. Kot omenjeno, številni menijo, da je bil notranji del Osončja v prvih letih posut z velikimi protoplaneti, ki so doživeli več bližnjih srečanj, razpadanj in ponovnih sestavljanj. Ob koncu te ere, okoli 100 milijonov let po rojstvu, so ''preživeli'' le štirje notranji planeti, ki jih poznamo danes. 

Tudi Nabiei se nagiba k teoriji, da vsi ureiliti prihajajo iz istega vira. Zdaj načrtuje preučevanje še drugih takšnih meteoritov, ki bi s svojimi nečistočami lahko dodali koščke v zgodbo o njihovem nastanku.