Digitalizacija Evropske unije – aktualno stanje in prihodnost

Družbe oziroma države, kjer so državljani zelo dobro digitalno pismeni, imajo dobro razvito (digitalno) infrastrukturo in so digitalne rešitve na vseh nivojih v splošni rabi, so imele bistveno manj težav na privajanje na novo situacijo. Za takšne družbe pravimo, da so digitalno zrele družbe. Države, kjer posamezni vidiki digitalizacije pred pandemijo niso bili posebej razširjeni, so tudi kasneje imeli številne težave. Digitalizacija oziroma digitalna transformacija družbe je zahteven proces, saj zahteva veliko znanja in finančnih vložkov, neustrezno uvajanje digitalne transformacije pa lahko prinese dolgoročno nazadovanje družbe ali pa celo visoka varnostna tveganja. 

V okvirju naslavljanja procesov digitalizacije je treba na začetku pojasniti pojme, kot so digitalizacija, digitizacija in digitalna transformacija. Omenjeni pojmi so velikokrat tema pogovorov, čeprav veliko ljudi ne pozna njihovega točnega pomena. Pojma digitalizacija in digitizacija sta neločljivo medsebojno povezana, ampak imata v širšem smislu digitalizacije družbe precej različen pomen. Digitizacijo najlažje opredelimo kot tehnični proces, pri čemer se analogni tok informacij spremeni v digitalnega. Digitalizacijo opredeljujemo kot proces, pri katerem gre za večanje uporabe digitalnih orodij oz. digitalne tehnologije v različnih segmentih družbe. 

Kot primer lahko vzamemo proces skeniranja: če fizični dokument skeniramo in ga shranimo v digitalnem formatu PDF na trdem disku, je to proces digitizacije, saj smo dokument iz analognega pretvorili v digitalnega. Če ta isti dokument po skeniranju s pomočjo interneta naložimo še na storitev »oblak« (ang. cloud service), govorimo o digitalizaciji, saj je bil dokument digitiziran in s pomočjo interneta naložen še na digitalno storitev. V drugem primeru je torej šlo za večjo uporabo digitalnih orodij. 

Digitalno transformacijo pa najlažje opišemo kot globoko strukturno spremembo vseh segmentov družbe, ki družbi prinaša pravo revolucijo informacijsko-komunikacijske tehnologije (IKT). Digitalna transformacija družbe se kaže skozi vedno večjo uporabo IKT, nižanje stroškov proizvodnje, povečanje dostopa do informacij in njihovega kroženja. Digitalna transformacija se v družbi pokaže kot izjemen napredek takrat, ko so različni segmenti družbe lažje in bolje urejeni in s tem napreduje družba kot celota.

Indeks digitalnega gospodarstva in družbe (DESI)

DESI ali Indeks digitalnega gospodarstva in družbe (ang. Digital Economy and Society Indeks) je mehanizem, prek katerega Evropska komisija, že vse od leta 2014, spremlja razvoj članic EU na področju digitalizacije z uporabo specifičnih kriterijev meri razvoj na različnih področjih ter na koncu izda dvoletno poročilo. DESI tako analizira razvoj digitalizacije na štirih področjih: človeški kapital (znanje in spretnosti), digitalna infrastruktura (širokopasovno povezljivost), vključevanje digitalnih tehnologij (digitalno poslovanje) in digitalizacija javnih storitev (e-uprava ipd.). 

Poročilo DESI iz preteklih let kaže, da so vse države (z manjšimi vzponi in padci) napredovale. Trend napredovanja se je nadaljeval tudi v letu 2020. Zadnje poročilo DESI, ki je bilo objavljeno leta 2021, kaže, da so države članice EU dosegle napredek, vendar je stanje v posameznih državah precej raznoliko. Obstaja namreč kar velika vrzel med vodilnimi državami EU in tistimi državami, ki imajo slabše rezultate.

Na področju človeškega kapitala ima 56 % državljanov EU vsaj osnovna digitalna znanja in spretnosti, 31 % državljanov EU pa ima nadpovprečna digitalna znanja in spretnosti. V primerjavi z letom 2019 se je tako to področje v grobem izboljšalo za 1 %. 59 % gospodinjstev v EU je v letu 2020 imelo na razpolago visokozmogljiva omrežja. V 13 državah članicah se je začelo komercialno uporabljati omrežje 5 G, sicer predvsem v urbanih območjih. Digitalna infrastruktura se je tako proti preteklim letom kar precej izboljšala, največji napredek se kaže na področju pokritosti s 5 G omrežjem, kjer se je pokritost povečala za kar 14 %. Vključevanje digitalnih tehnologij se nanaša predvsem na gospodarstvo, na tem področju se meri predvsem vključenost digitalnih orodij in rešitev. Uporaba oblačnih storitev se je povečala za 10 %, uporaba družbenih omrežij za namene poslovanja pa za 5 %. V letu 2020 se je prvič začelo povezovati uporabo IKT z okoljsko trajnostjo, saj je prišlo do ugotovitve, da lahko uporaba digitalnih orodij oz. IKT omogoči tudi bolj zeleno in trajnostno EU. Predvsem pandemija koronavirusa pa je botrovala temu, da se je za približno 2 % povečalo e-poslovanje oz. spletno nakupovanje. Kar se tiče digitalizacije javnih storitev, je v prvem letu pandemije (2020) več držav članic vzpostavilo ali okrepilo digitalne platforme za zagotavljanje več storitev prek spleta. 

Na prvo mesto med državami EU se je po indeksu DESI zavihtela Danska. Danska vodi v digitalni infrastrukturi (94 % gospodinjstev je priključenih na visokozmogljiva omrežja, 5 G pokriva 80 % poseljenih območij) in je na drugem mestu po vključevanju digitalnih tehnologij. Na drugem mestu je tudi glede na stopnjo digitalizacije javnih storitev (storitve e-upravljanja uporablja 92 % uporabnikov interneta). Na področju človeškega kapitala so se uvrstili na četrto mesto.

Na zadnjem mestu med državami članicami EU je glede na indeks DESI pristala Romunija. Širokopasovne povezave (digitalna infrastruktura) so na voljo 52 % gospodinjstev. Na tej ravni je Romunija obtičala tudi zaradi regulativnih ovir za pridobivanje dovoljenj. Na najnižji ravni v EU je tudi stopnja digitalizacije javnih storitev. Čeprav se je odstotek strokovnjakov za IKT v Romuniji rahlo povečal, ti predstavljajo precej nižji delež delovne sile kot v celotni EU (2,4 % proti povprečju EU 4,3 %). Poleg tega ima zgolj 31 % prebivalstva vsaj osnovna digitalna znanja in spretnosti (povprečje na ravni EU je 56 %). 

Evropski digitalni kompas

Razvoj digitalizacije oziroma digitalne transformacije družbe znotraj EU najbolje oriše Evropski digitalni kompas. To je dokument, v katerem je Evropska komisija zarisala vizijo, cilje in možnosti za uspešno digitalno preobrazbo Evrope do leta 2030. V njem so opredeljena štiri ključna področja, ki so praktično enaka kot tista, ki jih opredeljuje poročilo DESI.

Na področju človeškega kapitala je ključno, da smo državljani EU digitalno usposobljeni in visoko kvalificirani na digitalnem področju. Do leta 2030 bi moralo vsaj 80 % odraslih imeti osnovna digitalna znanja in spretnosti, v EU pa bi moralo biti zaposlenih 20 milijonov strokovnjakov za IKT, pri čemer bi se moral delež žensk na takih delovnih mestih povečati. Evropski digitalni kompas daje velik poudarek na digitalno infrastrukturo, kjer je zelo pomembna predvsem varna, učinkovita in trajnostna digitalna infrastruktura. To pomeni, da bi do leta 2030 morala imeti vsa gospodinjstva v EU gigabitno povezljivost, vsa poseljena območja pa bi morala biti pokrita s 5 G; proizvodnja vrhunskih in trajnostnih polprevodnikov v Evropi bi morala znašati 20 % svetovne proizvodnje; v EU bi bilo treba uvesti 10.000 podnebno nevtralnih zelo varnih robnih vozlišč in Evropa bi morala imeti svoj prvi kvantni računalnik (tj. izjemno hiter in zmogljiv računalnik). 

Gospodarski razvoj ostaja tudi v omenjenem strateškem dokumentu glavno zagotovilo blaginje, ki more stremeti k vključevanju digitalnih tehnologij oziroma digitalni preobrazbi in trajnosti. V sled temu bi do leta 2030 morala tri od štirih podjetij uporabljati storitve računalništva v oblaku, vele podatke in umetno inteligenco. Več kot 90 % malih in srednjih podjetij bi moralo doseči najmanj osnovno raven digitalne intenzivnosti. Na področju digitalizacije javnih storitev bi do leta 2030 morale biti vse ključne javne storitve na voljo prek spleta; vse državljanke in državljani bodo morali imeli dostop do svojih e-zdravstvenih kartotek; 80 % pa bi jih moralo uporabiti elektronsko identifikacijo.

Kompas določa trdno skupno strukturo upravljanja skupaj z državami članicami, ki temelji na sistemu spremljanja z letnim poročanjem. Vseeno pa je treba razumeti, da je proces digitalizacije oziroma digitalne transformacije najbolj odvisen od digitalne kulture posameznikov. Torej toliko kot bomo ljudje pripravljeni sprejeti digitalne rešitve, toliko se bo digitalizacija razvijala. EU in njene članice pa imajo nalogo, da uvajajo digitalizacijo postopno in varno. Vse digitalne rešitve, ki jih bo prinesla digitalna transformacija, morajo biti trajnostne in služiti ljudem.