Evakuirani zaradi rasti morske gladine, valovi so odplavili njihove domove

Emisije fosilnih goriv so dosegle rekordno visoko raven, medtem ko so številne države po urah in urah podnebnih konferencah in na tisoče popisanih listih zavez storile premalo, da bi preprečile smrtonosno globalno segrevanje. Te so ostale črka na papirju, svet je namreč še vedno na poti do katastrofalnega dviga temperature za 2,6 stopinje Celzija, piše Guardian.

Da svetu ni uspelo ohraniti zaveze za omejitev segrevanja na 1,5 stopinje Celzija iz pariškega sporazuma, je moralni neuspeh in smrtonosna malomarnost, je v nagovoru na vrhu voditeljev pred začetkom podnebne konference ZN v Belemu (COP30) dejal generalni sekretar ZN Antonio Guterres. Po Guterresovih besedah je scenarij preseganja omejitve 1,5 stopinje Celzije do začetka 30. let 21. stoletja zaradi vztrajajoče odvisnosti človeštva od fosilnih goriv neizogiben.

"Vsak delček stopinje višje pomeni več lakote, razseljevanja ljudi, gospodarskih izzivov ter izgubljenih življenj in ekosistemov," je poudaril in dodal, da meja 1,5 stopinje predstavlja "rdečo črto za človeštvo", je poročala STA.

Zdaj se pričakuje, da se bi svet do konca stoletja lahko segrel za 2,6 C v primerjavi s predindustrijskim obdobjem. In kaj to pomeni? Ta raven segrevanja presega cilje, določene v pariškem podnebnem sporazumu, s katerim so se strinjale vse države, in bi svet pahnila v katastrofalno novo dobo ekstremnih vremenskih razmer, ki bi imele hude posledice za človeštvo, svarijo znanstveniki. BBC piše, da se bodo višje temperature izrazile v vedno bolj vročih in daljših vročinskih valovih, saj že mala sprememba v povprečni temperaturi pomeni veliko razliko za vročinske ekstreme. Ko se razpon dnevnih temperatur premakne proti toplejšim, postanejo vroči dnevi bolj verjetni in intenzivnejši. 

Prav tako lahko pričakujemo bolj ekstremne padavinske dogodke. Za vsako stopinjo več, lahko atmosfera namreč zadrži približno sedem odstotkov več vlage. Če je na voljo več vlage, pa lahko padavine postanejo močnejše. Višja povprečna temperatura se odraža tudi v daljših sušah, ki ogrožajo prehransko varnost planeta. Višje temperature pa pomenijo tudi več goriva za požare v narave, ki vedno bolj pustošijo po svetu.

V ponedeljek se je v Braziliji tako začela nova podnebna konferenca COP30 s ciljem združiti države v podnebnih ciljih sredi težkega globalnega okolja. V Evropi se namreč odpor proti podnebnim politikam krepi, najbolj zaskrbljujoča pa je odsotnost predsednika ZDA Donalda Trumpa. A svet že trpi posledice dviga temperatur. Številni so zaradi podnebnih sprememb že izgubili svoje domove ali celo svoje bližnje.

Deli obalne skupnosti Gane izginjajo v morju, ko močni valovi neusmiljeno udarijo po obali. Odnašajo hiše in zemljo, grozijo, da bodo 'odkopali' trupla na pokopališčih in uničujejo dele vasi, kjer so si družine že generacije zgradile domove in živele. Prebivalci, ki so ostali brez domov, niso pričakovali, da bo morje kdaj vzelo njihove hiše in se razširilo na tako veliko območje. Naraščajoče morje in vse močnejši plimski valovi, ki so jih le še poslabšale podnebne spremembe, so erodirali kilometre obale in z zaskrbljujočo hitrostjo goltajo po celini, opozarjajo obupani prebivalci območja Agavedzi v Gani. Lokalne oblasti prebivalci vseskozi prosijo za protipoplavno zaščito a zaman. Zadnji udarec jim je morje zadalo v zadnjih tednih, ko so valovi uničili še 51 hiš in razselili približno 300 ljudi na tem območju.

Tiskovna agencija AP je zbrala zgodbe ljudi, ki nimajo kam, kjer je morje odplavilo njihove domove.

Valovi so običajno udarili zvečer in zalivali stene hiše, kjer je spala 23-letna Afeli Bernice Adzo in njena družina. Včasih so se umirili za en teden, včasih mesece ali leta, preden so spet pokazali svojo moč. A pred kratkim so zidovi popustili pod močjo narave in hiša, ki je bila v lasti njenih starih staršev, je postala ruševina, velik del je odneslo v morje. Z družino so se znašli v težki situaciji, spali so kar na bližnji bencinski črpalki, čeprav so se zavedali, da jih lahko vsak trenutek preženejo. "Počutim se izjemno žalostno," je za AP opisala Adzo in dodala, da situacija vpliva na njeno duševno zdravje, zaradi česar se težko osredotoči v službi, ker se počuti, kot da se bo njenim staršem in bližnjim zgodilo nekaj groznega.

Njena 9-letna sestra včasih zaradi strahu noče v šolo. Posmrtne ostanke več kot 100 ljudi so, ker so valovi grozili, da jih bodo odnesli s seboj, izkopali s pokopališča ob hiši in jih ponovno pokopali drugje. "Bilo je srce parajoče in šokantno ... saj si nihče na tem območju ne bi nikoli mislil, da se bo morje nekoč 'premaknilo' tako daleč,"  je povedala.

28-letni Dennis Dostey Dorve se spominja, da je morje začelo odnašati hiše na območju Agavedzije že pred nekaj leti. Njegov oče je zgradil dom, ki se je zaradi razburkanega morja zrušil leta 2016, ko je bil Dorve v njem. Vlada je začela graditi zaščito v bližnjih skupnostih, vendar nikoli niso dosegli Agavedzija. Prebivalci so po njegovih besedah naredili "vse, kar so lahko, da bi vlada slišala njihove krike in nam pomagala, vendar nismo prejeli nobenega odgovora. Če ne bi tega doživel, ne bi nikoli ne verjel, da bo morje prišlo do sem, pripoveduje za AP.

Včasih valovi tako močno udarjajo v hišo Makafuija Atayija, da se stene tresejo, zato družina spi zunaj. Nekateri ljudje tavajo po ulicah do jutra. Prvo hišo njenega očeta so popolnoma uničili plimski valovi leta 2019, zaradi česar so se številni družinski člani morali preseliti v sedanjo hišo, ki je stara več kot 80 let. Nekoč je v hiši, ki je bila nekoč 10-stanovanjska, živelo 25 ljudi. Po uničenju v zadnjih tednih sta ostali dve sobi in približno 11 ljudi, je povedala Atayija in dodala, da "nimajo kam iti." Atayi ima tudi frizerski salon v stavbi, ki je prav tako na robu propada. Ko se bo to zgodilo, bo ostala še brez posla, ki družini omogoča preživetje.

Uničenje doma Atsu Godslove Afeli se je začelo postopoma. Toda zrušil se je še zadnji del stavbe, tako da so on, njegovi štirje otroci in njegov brat ostali brez prenočišča, razen bencinske črpalke za njihovim uničenim domom. Afeli je dejal, da si nikoli ni mislil, da bi se to lahko zgodilo, ker je bila "razdalja od naše hiše do morske obale zelo velika in je težko verjeti, da lahko morje doseže ta kraj." V zadnjih mesecih pa je postal žalosten, depresiven in razočaran, ko so se valovi grozeče bližali in na koncu sesuli njegov dom. "Potrebujemo pomoč, da začnemo življenje znova," je povedal za AP.

Podobno zgodbo doživljajo tudi prebivalci v Panami. 300 novih domov, zgrajenih na nekdanjem polju juke ob karibski obali Paname, je leta 2024 dobilo prve lastnike. Ti pa niso običajni kupci, ampak ljudje, ki so tja pribežali zaradi podnebnih sprememb. Vedno višja gladina morja namreč počasi zaliva njihove domove na nizkoležečem otoku Gardi Sugdub v Panami. Številne družine so zato evakuirane v nove domove. Seveda pa marsikdo svojega doma ni želel oziroma zmogel zapustiti.

Na majhnem otoku Gardi Sugdub vsako leto, zlasti ko močni vetrovi novembra in decembra dvignejo morsko gladino, voda napolni ulice in preplavi domove. Podnebne spremembe ne povzročajo samo dviga morske gladine, ampak tudi segrevajo oceane in s tem povzročajo močnejše nevihte. Avtohtono ljudstvo Guna s panamskema otoka Gardi Sugdub so zato zaradi vedno hitreje naraščajoče morske gladine množično evakuirali v naselje, ki so ga za njih, da bi jim omogočili pobeg iz potapljajočega se otoka, ki je bil nekoč njihov dom, zgradile oblasti.

Družine so s iz svojih domov s čolni preselile osnovne stvari, ki jih potrebujejo za vsakdanje življenje- vse od peči do žimnic. Novinarji AP so jih obiskali v novi skupnosti, ki so jo poimenovali Isberyala. 73-letni Augusto Walter je za AP ob selitvi povedal, da že občuti razliko. V novi skupnosti je hladneje kot na otoku, kjer je bila ves čas peklenska vročina, je opisal. Njegov novi dom je zdaj postala hiša z dvema soboma, ki ima tudi dvorišče. Hišo, ki so jo zgradile oblasti, si bodo delili s še tremi družinskimi člani.

Večina družin iz otoka Gardi Sugduba se je preselila, vendar so bile sveže tlakovane in pobarvane ulice Isberyale, poimenovane po zgodovinskih voditeljih Gune, še vedno večinoma prazne. Nova staroselska skupnost, obdana z džunglo, je približno 30 minut hoje oddaljena od pristanišča, od koder jih še nekaj minut vožnje z ladjo pripelje do njihovih nekdanjih domov.

Vendar, kot piše AP, to seveda ne pomeni, da vsi zapuščajo otok. Na otoku se je odločilo ostati še 200 prebivalcev. Med tistimi, ki ostajajo, je tudi Augencio Arango, 49-letni mehanik. Kot pravi, je življenje na otoku bolj sproščujoče, zato se za selitev ni odločil. Raje ostaja na otoku, kljub temu, da so se njegova mati, brat in babica vsi preselili v Isberyalo. "Iskreno povedano, ne vem, zakaj ljudje želijo tam živeti. Kot bi živel v mestu, ujetnik si in ne moreš oditi, hiše pa so majhne, nagnetene."

Kot meni za to, da njegov otok tone, niso krive podnebne spremembe, temveč odločitve, ki so jih sprejeli ljudje. "Človek je tisti, ki škodi naravi," je dejal Arango. "Zdaj pa želijo posekati vsa drevesa, da bi zgradili hiše na trdnih tleh."

Prebivalci iz otoka Gardi Sugduba so le prvi od 63 skupnosti vzdolž panamske karibske in pacifiške obale, za katere vladni uradniki in znanstveniki pričakujejo, da jih bodo morali preseliti zaradi naraščajoče morske gladine v prihodnjih desetletjih.