Hitlerjeve železniške 'zveri' na Slovenskem

Pomembno je poudariti, da je treba pregledati še veliko arhivov in pričevanj glede ogromnih  železniških topov, ki so jih Nemci skrivali na območju Slovenije, a zbrano gradivo je fascinantno. Leta 1943 so se nacisti resno bali, da se bi lahko zavezniki izkrcali na območju vzhodnega Jadrana – v Jugoslaviji. Istega leta so se namreč zavezniki že izkrcali na Siciliji in se počasi premikali po Italijanskem škornju proti Rimu, kar je ogrožalo južni del Velikega rajha. 

Feldmaršal Albert Kesselring je bil poveljujoči nemškim silam v Italiji in je bil med prvimi, ki je uspel železniške topove uporabiti učinkovito in smrtonosno. Izkrcanje pri Anziu, ki so ga izvedli zavezniki leta 1944, je bila zaradi težkih topov na železnicah nočna mora za vojake na obali. Prihajajoče granate so bile izredno glasne, žvižganje in tuljenje je bilo možno slišati daleč naokoli, lokacijo eksplozije pa je bilo nemogoče napovedati - vse je bilo v "božjih rokah", so pisali zavezniški vojaki, ki so se izkrcali v Italiji. 

Kesselring je proti Anziu poslal dva topa Krupp K5. Nemci so en top imenovali Leopold, drugega pa Robert, zavezniki, na katere so deževale granate, pa so zaradi zmede, ker so mislili, da je zgolj en top, oba klicali Anzio Annie, kasneje pa se je to ime prijelo za oba topa. Gre za ene največjih in najbolj tehnološko izpopolnjenih železniških topov, ki so jih Nemci izdelali pred drugo svetovno vojno. Železniški topovi so bili predvsem mišljeni za razbijanje utrjenih položajev ali pa za relativno nepremično fronto, kot sta bili Maginotova linija in trdnjava Sevastopol. Topovi so bili prisotni na vseh frontah, a je bila uporaba omejena. Ironija nemškega razmišljanja je bila očitna, saj je vojska, ki je implementirala Blitzkrieg, izdelovala počasne in relativno neuporabne železniške topove. 

Odgovor se seveda skriva v Hitlerjevi želji po čudežnih orožjih. Zanj je bilo večje vedno boljše, ne glede na to, ali bi dejansko bilo koristno. Izdelavo topov so začeli takoj po njegovem prevzemu oblasti, leta 1936 so prve že testirali. Izdeloval jih je takrat najboljši izdelovalec topov in cevi Krupp. Devet so jih uporabili pri napadu na Francijo, a se niso izkazali za najboljše, inženirji so začeli izboljšave. A njihova velikost in odvisnost od železniškega omrežja jih je naredila zelo ranljive, letala so takrat že dominirala na nebu, železniški top pa bi bil najbolj priljubljena tarča kateregakoli pilota. Topovi zato niso videli veliko akcije, večinoma so jih skrivali v za to namenjenih bunkerjih in predorih. 

Zavezniki na Balkanu?

Kesserling je pa imel težavo, da je bila leta 1944 nemška Luftwaffe le še bleda senca tega, česar je bila zmožna leta 1939, zato so aktivirali tudi te topove, ki imajo več kot 60 kilometrov dometa. Apenini so bili kot nalašč narejeni za te topove, vsaj z namenom nekakšne mobilne platforme. Števili zavoji in predori so omogočali, da lahko topove pravilno usmerijo in hkrati tudi skrijejo pred zavezniškimi letali. Tukaj pa pride na vrsto tudi Slovenija, s svojim razgibanim terenom in razvito železnico, ki povezuje ključne centre prebivalstva. 

Operacijska cona Jadransko primorje – nem. Operationszone Adriatisches Küstenland (OZAK) je bila ena najbolj nedotaknjenih nemških operacijskih con, ki je večinoma imela probleme s partizanskimi enotami, ki so nadzorovale številne zaledne položaje. Nemci so že leta 1943 vedeli, da obstaja možnost, da bi se lahko zavezniki izkrcali tudi na Balkanu, zato so se začeli pripravljati na to možnost. Na morju so položili na tisoče min, gradili na utrdbe in krvavo zatirali vse možne upore. Vrhunec nemških priprav so bili tudi topovi - Kruppov K5, kot največje orožje, ki je kdaj bilo na slovenskih tleh. "Da je stvar še bolj napeta - železniških topov je bilo v tem območju celo več, poleg topov K5 še vsaj en zaplenjen francoski železniški top tipa Schneider, kalibra 320 mm," pove direktor Parka vojaške zgodovine v Pivki Janko Boštjančič. 

Skrite 'zveri' na Slovenskem

 Eden najbolj slavnih topov, ki je bil udeležen tudi v bojnih operacijah, je bil nastanjen pri Pivki. Boštjančič še pove, da je bila namestitev topa K5 v bližino Št. Petra na Krasu, današnje Pivke, posledica nemških priprav na morebitno izkrcanje zahodnih zaveznikov v Istri leta 1944. "Pozicija je bila praktično idealna, saj bi od tu lahko tak top pokrival celo Istro in tudi Tržaški ter Reški zaliv. Druga prednost te pozicije je bila bližina predorov, saj je bilo treba top zaščititi pred zavezniškimi letali, ki so imela v zraku premoč nad nemškimi. Pozorni pa moramo biti še na en detajl - top je lahko streljal le vzdolžno, imel je onemogočeno gibanje cevi levo-desno in je zato pravi horizontalni kot streljanja dobil na ovinkih železniške proge. Teh pa na tem odseku proge ne manjka."

Točnih podatkov o številu topov ni, a zgodovinarji pravijo, da naj bi jih bilo kar pet, to pa bi pomenilo, da je bila v Sloveniji največja koncentracija železniških topov med drugo svetovno vojno. "Dva naj bi bila tipa K5(E) kalibra 28 cm, trije pa zaseženi francoski železniški topovi, ki so v nemški vojski nosili oznako (E)651(f) kalibra 32 cm. Za oba tipa obstaja fotografska dokumentacija, ki potrjuje njihovo prisotnost na našem ozemlju," pravi Marko Ličina iz Muzeja novejše zgodovine Slovenije. Pričevanja in nekateri zapisi kažejo, da so poleg pivškega, ki je videl največ "akcije", bili topovi prisotni še pri Divači (francoski) in v dolini reke Soče, Boštjančič pa pove, da se "K5 tako pojavlja tudi pri Divači in naj bi bil skrit v predoru pri Ležečah, enega pa so imeli v Plavah ob Soči." Te topove so redno premikali, a so bili vedno prisotni v bližini predorov, odstavnih niš in dvotirnih odsekov proge, saj bi v nasprotnem primeru zaustavili železniški promet. 

Govorice postanejo resničnost

O topovih se namreč ni veliko govorilo, vsaj ne v uradni zgodovini, saj niso bili vojaško pomembni ali niso spremenili poteka vojne pri nas. So pa izjemno pomembni za razumevanje vojaške zgodovine na Slovenskem, ki je bila veliko bolj raznolika, kot je videti na prvi pogled. 

Kot pravi Boštjančič, pivški spomin na železniški top ni nikoli zamrl, dolgo pa ni bilo materialnih dokazov in se ni točno vedelo, za kakšen top je šlo. Domačini so iz roda v rod govorili o skrivnem nemškem topu, ki je streljal proti Reki. Ko je ta streljal, so po navedbah domačinov pokala okna in strešniki v okolici. Prav tako je bilo jasno, da se nekaj nahaja pri Košani, saj je tam sicer dvotirna železnica sumljivo postala enotirna. Tudi partizanski zapisi so govorili o topu, ki je z daljave streljal proti novonastali reški fronti.

 "Pred nekaj leti je prijazen domačin iz Košane Parku vojaške zgodovine ponudil dva ovalna zabojnika, za katera je po odtenkih sivozelene barve sklepal, da sta vojaška. Desetletja so ju doma uporabljali za shranjevanje semenskega žita, ki je bilo v kontejnerju varno shranjeno pred insekti in glodalci. Pod slojem prahu se je skrival nemški napis 2. Vorkartusche K.5 /Lagerung und Transport der gefülten Behälten nur liegend / Heeresmunition /Gesamtgewicht: 54 kg in takrat se je zgodba začela razpletati. Kmalu se je našel še en manjši kontejner, drug domačin pa nam je prinesel še dno granatnega tulca. Vsi ti predmeti danes skupaj z maketo železniškega topa obiskovalcem Parka vojaške zgodovine pripovedujejo zanimivo zgodbo iz vojaške zgodovine našega prostora," še doda. 

Na spletu je možno najti številna pričevanja ljudi, ki so se srečevali s temi giganti. Večine topov Nemci niso vzeli s seboj, tako je bil zapuščen tudi pivški K5. Nemška vojska je Rakek in Pivko zapustila 1. maja, takrat je na odstavnem tiru ostal tudi Kruppov top. Na tej povezavi si lahko preberete zanimivo pričanje, kako so se otroci igrali na in okrog pivškega mastodonta."Po begu Nemcev z Rakeka, 1. maja 1945, je top ostal na stranskem tiru, zahodno od postaje. Nanj smo se povzpenjali rakovški fantiči, med njimi Milovan Zorc, Franci Zorman, France Matičič, Andrej Mekina, moj bratranec Dušan Martinčič, tudi jaz. Bil sem najmlajši med njimi, star 7 let in 5 mesecev. Zlezli smo v kabino, na fotografiji označeno s črko A, in stikali po njej. Poleg granat, rekli smo jim kugle, dolgih nekaj čez en meter in težkih preko 200 kg, smo našli tudi lepo zložene “vreče” s smodnikom, ki smo mu rekli pulfer," zapiše Rudi Demšar.

Po vojni je topove čakala klavrna usoda. Večina je padla v roke partizanov oziroma jugoslovanske vojske. Slednja jih je zaradi "zastarelosti tehnike in potrebe po surovinah žal razžagala. En top K5 je bil najden pri Tržiču (Monfalcone), vendar naj bi ga zahodni zavezniki kasneje vrnili v Jugoslavijo. Verjetno drugi K5 je fotografiran maja 1945 na postaji v Divači, po spominih sodobnikov pa je bil nekaj časa po vojni parkiran tudi na Rakeku. Vsaj dva bivša francoska topova 32 cm naj bi partizani 1. maja 1945 zasegli v Gorici," še pove Marko Ličina. 

Zadnja leta se je tako odkrilo več ostankov teh topov, poleg pivškega muzeja je imel podobno srečo tudi Muzej novejše zgodovine, saj je tako tulec kot škatlo za potisno polnitev v osemdesetih letih pri Matenji vasi pri Prestranku odkril zamejski zgodovinar Samo Pahor. Z malo sreče bodo še letos na ogled v Ljubljani.