'Hitra hrana' na smetiščih: evropske štorklje se redijo

Odlagališča predstavljajo na videz hiter in enostaven vir hrane za populacije belih štorkelj v Evropi. Nova raziskava pa kaže, da kratkoročne koristi v obliki večje energijske zaloge lahko spremljajo prikriti dolgoročni negativni vplivi na zdravje, poroča Guardian. Raziskava opozarja na zapleteno razmerje med koristmi in tveganji: hrana z odlagališč lahko nekoč ogroženi vrsti pomaga pri rasti, varčevanju z energijo in povečevanju populacije, hkrati pa lahko spreminja njihov organizem na načine, ki jih šele preučujejo.

Bele štorklje so bile nekoč znane po dolgih selitvah med Evropo in Afriko, vendar so nekatere populacije spremenile svoje vedenje, saj je zavržena hrana postala lažje dostopna kot njihov naravni plen. Na odlagališčih se štorklje prehranjujejo z ostanki človeške hrane, mesnimi odpadki, žuželkami, glodavci in deževniki, pri tem pa porabijo precej manj energije kot pri iskanju hrane na poljih in mokriščih.

Vendar so na teh območjih izpostavljene tudi plastiki, žici, steklu in težkim kovinam, zato se postavlja vprašanje, ali jim takšna 'nezdrava prehrana' bolj koristi ali škoduje.

Raziskovalci so preučevali populacije belih štorkelj na Poljskem, kjer se ptice v zadnjem desetletju vse pogosteje prehranjujejo na odlagališčih. Za razliko od nekaterih populacij v zahodni Evropi se večina poljskih štorkelj še vedno pretežno prehranjuje z naravnim plenom, kar je raziskovalcem omogočilo primerjavo posameznikov z različnimi prehranskimi strategijami. Prvi rezultati, predstavljeni na konferenci Društva za eksperimentalno biologijo v Firencah, kažejo, da imajo štorklje, ki se prehranjujejo na odlagališčih, večjo telesno maso in večje energijske zaloge kot tiste, ki se prehranjujejo v naravi.

Toda te koristi spremljajo tudi tveganja. Raziskovalci so pri mladih pticah odkrili znake poškodb DNK, povezanih s prehranjevanjem na odlagališčih, precej prej, kot so pričakovali, ko so bili mladiči stari komaj približno en teden.

Ugotovitve kažejo tudi, da lahko dostopnost hrane na odlagališčih vpliva na selitvene navade štorkelj, podobno kot se je že zgodilo pri populacijah v zahodni Evropi.

V zadnjih letih tudi v Sloveniji pozimi ostaja vse več belih štorkelj, smo že poročali. Pojav, ki je še pred dvajsetimi leti veljal za nekakšno anomalijo, zdaj postaja že pravi običaj. Po letu 2000 je prezimovanje v Sloveniji začelo postajati vse bolj običajno. Vsako zimo je prezimovala vsaj ena bela štorklja, v zadnjih letih pa število narašča. Videti je, da so nekateri pari kar opustili selitev – npr. par v okolici Rač prezimuje že več let zapored. Selitev štorkelj je energetsko zelo potratna in med njo so štorklje izpostavljene številnim nevarnostim. Zelo poveden podatek o tem, kako nevarna je selitev, je, da 75 odstotkov mladih belih štorkelj umre že v prvem letu starosti, velik del smrti pa se zgodi ravno med selitvijo.

Kot je za naš portal že pojasnila Urša Očko iz DOPPS, gre torej za dobro novico, saj prezimovanje na gnezditvenem območju in skrajšanje selitvenih poti omogoča belim štorkljam boljše preživetje, kar se že odraža pri povečanju populacije bele štorklje: "V zadnjih letih se je na primer močno povečala zahodna populacija bele štorklje (populacija, v kateri osebki prezimujejo in migrirajo čez zahodno Sredozemlje), in to kar za trikrat več kot vzhodna populacija (populacija, v kateri osebki migrirajo vzhodno od Sredozemskega morja). Razlog za veliko povečanje populacije je ravno opuščanje selitve in prilagoditev na alternativne vire hrane," je razložila. "Večina štorkelj v zahodni populaciji prezimuje kar na Iberskem polotoku, kjer se večinoma prehranjujejo na riževih poljih z invazivnim luizijanskim rakom in na smetiščih."

V milih in povprečnih zimah imajo bele štorklje na voljo dovolj hrane tudi pozimi, zagotavlja Očkova: "Res je, da na zimskem meniju ni žuželk, dvoživk in plazilcev, ki jim sicer gredo čez leto zelo v slast, a imajo na voljo še veliko drugih jedi. Pozimi se več prehranjujejo z malimi sesalci, raki in ribami, tako kot denimo sive čaplje." Nekoliko več težav pri iskanju hrane lahko imajo, če tla prekrije debela snežna odeja. V teh primerih se običajno premaknejo nekoliko južneje, kjer je snega manj, in se vrnejo spet, ko pri nas snega ni več oz. ga je bistveno manj.