Kaj se zgodi z našimi digitalnimi identitetami, ko umremo?

Esther Earl je bila YouTube vlogerka, ki je bila navdih pisatelju Johnu Greenu za lik Hazel v svetovno uspešnem mladinskem romanu Krive so zvezde. Po njem so posneli tudi film, v katerem je Shailene Woodley upodobila Hazel, Ansel Elgort pa je odigral vlogo Augustusa Watersa.

25. avgusta 2010 je izgubila štiriletno bitko z rakom na ščitnici. V svojih zgodnjih najstniških letih si je ustvarila lojalno bazo sledilcev na družbenih omrežjih – bila je strastna oboževalka Harryja Potterja, odkrito pa je govorila tudi o svoji bolezni. Šest mesecev po njeni smrti, 18. februarja 2011, je na njenem Twitter računu nastala nova objava, ki jo je napisala Esther.

"Danes je petek, 14. januar leta 2010. Hotela sem samo reči: upam, da sem še živa," je zapisala in dodala emodži s sončnimi očali. Njena mama Lori Earl je za Guardian povedala, da so bili njeni sledilci povsem pretreseni nad objavo. "Tvit je bil popolnoma nepričakovan," je dejala Lori, ki ne ve, katero aplikacijo je njena hčerka uporabila, da je nastavila objavo za vnaprej. Verjame, da je bil tvit namenjen njej sami, ne ljubljenim. "Upala je, da bo še prejela svoja sporočila. Imela je upanje, želela si je živeti," je dejala o svoji hčerki.

Obstaja vedno več ponudnikov, ki ljudem omogočajo, da načrtujejo svoja življenja na spletu po smrti. Tisti, ki želijo še vedno objavljati in komunicirati z ljudmi po smrti, imajo to možnost z uporabo najrazličnejših aplikacij – na primer Replika in Eternime, ki posnemata človekov način govora ali pa GoneNotGone, ki omogoča pošiljanje sporočil "iz onostranstva".

Esther je uporabila storitev FutureMe, ki ji je omogočila, da je za vnaprej nastavila pošiljanje elektronske pošte. Želela je, da bi lahko tudi njeni starši prebrali te zapise, če bi umrla.

Prvo sporočilo so njeni starši prejeli tri mesece po smrti in dejali, da jim je prineslo veliko tolažbo. Njena mama je dejala, da je sicer pomembno sporočiti svojim bližnjim, da sporočila lahko pričakujejo, saj jim v nasprotnem primeru lahko to prinese le bolečino in zmedo.

Medtem ko neozdravljivo bolni pogosteje načrtujejo svojo digitalno zapuščino, večina ljudi tega ne počne. Novembra 2018 so v raziskavi YouGov ugotovili, da le sedem odstotkov ljudi želi, da njihovi računi ostanejo dosegljivi po smrti. Obstajajo ocene, da bi do leta 2100 lahko na Facebooku bilo kar 4,9 milijarde računov, katerih lastniki so že pokojni. Načrtovanje "digitalne smrti" ni le nastavljanje objav, ki bi se dotaknile bližnjih, temveč vsebuje tudi bolj neglamurozne reči: izbris Facebooka, Twitterja in Netflixa, zaščita nabiralnika elektronske pošte, odločitev, kaj narediti z glasbeno knjižnico in skrb, da vse naše "spletne skrivnosti" ostanejo skrite.

"Bolj previdni bi morali biti glede tega, kaj shranjujemo na internetu. Če bi naše digitalne stvari bile videne enako kot materialne, bi lahko rekli, da 'hrčkamo' (kopičimo stvari)," je dejala dr. Elaine Kasket, psihologinja in avtorica knjige Vsi duhovi v napravi: Iluzije nesmrtnosti v digitalni dobi. Kasketova pravi, da naivno verjamemo v to, da naša digitalna življenja umrejo skupaj z nami.

Ljudje ne pomislijo niti na zakone, ki so povezani z avtorskimi pravicami in zakoni, ki se tičejo glasbe, filmov in iger. Večina nas ne pomisli na to, da imamo dovoljenje/licenco za uporabo le mi, ne tudi drugi. Kar hočemo storiti glede svoje digitalne zapuščine in to, kaj nam zakon dovoljuje, sta pogosto dve različni stvari.

Leta 2012 je 15-letno punco iz Nemčije povozil vlak v Berlinu. Čeprav je dekle svojim staršem zaupalo gesla za dostop do računov, jih niso mogli odpreti, saj je Facebook njen profil spremenil v spominsko obeležje. Po tem se nihče ne more vpisati v njen račun, ljudje imajo le možnost objavljanja in izražanja sožalja na zidu. Starši dekleta so tožili Facebook, da bi dobili dostop do njenega računa, saj so želeli ugotoviti, ali je šlo pri njeni smrti za samomor. Na prvi stopnji so tožbo izgubili, šest let po njeni smrti in po dolgi sodni bitki pa so le dobili vpogled v njen račun.

Kasketova ob takih primerih, ki jih je ogromno, dodaja: "Zaskrbljena sem, da tehnološki giganti, ki niso najbolj pošteni, transparentni in etični, pišejo pravila, kako naj ljudje žalujejo." Facebook naj bi ustvaril te spominske profile, da bi preprečili boleče opomnike na pokojne ob njihovih rojstnih dnevih, a mnogi svojci se s tem ne strinjajo. Uporabniki omrežja imajo sicer možnost, da določijo osebo, ki bo imela dostop do njihovega profila po smrti.

Dr. Edina Harbinja, profesorica prava na univerzi Aston, meni, da bi morali biti upravičeni do zasebnosti tudi po smrti. Problematizira še GDPR, ki se nanaša le na še živeče ljudi, čeprav je prepričana, da imamo pravico do zaščite svojih osebnih podatkov tudi, ko nas ni več.

Jasno je, da če v času življenja ne sprejmemo odločitev glede naših digitalnih identitet po smrti, jih bo sprejel nekdo drug namesto nas. Kasketova se zaveda, da to nekatere ljudi straši in poudarja, da je ključno sporočilo, da razmislimo, kaj želimo, da na spletu ostane za nami in kdo naj ima dostop do tega.