Kako (tudi) slovenski znanstveniki pred izumrtjem rešujejo največjo školjko v Sredozemlju?

Na sedežu NIB v Piranu so predstavili rezlutate evropskega projekta LIFE PINNA, tekma s časom raziskovalcev in raziskovalk za rešitev velikega sredozemskega mehkužca – simbolne vrste, ki jo ogrožata epidemija in podnebna kriza. O tem je nastal tudi dokumentarni film. Znanstveniki pripovedujejo o štirih letih prizadevanj za rešitev velikega leščurja, največje školjke v Sredozemskem morju.

Slovenski in italijanski biologi so položili temelje za rešitev pred izumrtjem velikega leščurja ali Pinna nobilis, karizmatične vrste, ki je bila do leta 2016 štela na tisoče primerkov, vendar je bila v zadnjem desetletju prizadeta zaradi epidemije, ki jo je povzročilo več dejavnikov in ki je zdesetkala njene populacije. Danes je vrsta tako redka, da znanstveniki danes celo opažanja potapljačev sprejemajo z zadržkom. Prepoznavanje te vrste otežuje vse večja prisotnost vrste Pinna rudis, podobne subtropske školjke, ki se širi po Sredozemskem morja, katere širjenje pospešujeta globalno segrevanje in prihod tujerodnih živali prek Sueškega prekopa.

V projektu sta sodelovali Italija in Slovenija, in sicer štiri italijanske regije (Ligurija, Sardinija, Furlanija - Julijska krajina in Toskana) ter ena slovenska (Obalno-kraška). Skupaj so na zbiralnikih ličink našli 81 mladih osebkov, od tega kar 57 v Sloveniji. V Sloveniji so poleg tega našli še 36 v naravi živečih primerkov, in sicer med aktivnostmi monitoringa, nekatere izmed teh pa so našli naši sodelavci in partnerji. Pomemben del podatkov smo pridobili tudi s pomočjo javnosti, prek akcij občanske znanosti, predvsem na območju Italije. Tu je potrebno omeniti, da je večina teh osebkov žal poginila, ugotovitve projekta strne dr. Valentina Pitacco, raziskovalka iz Morske biološke postaje Piran NIB.

Z začasnim gojenjem v ujetništvu so raziskovalci dosegli oploditev in razvoj ličink do stopnje, ki pri tej vrsti doslej še ni bila dosežena. Ker je bil projekt LIFE PINNA zasnovan za ponovitev v drugih okoljih, so raziskovalci razvili operativne protokole za vse faze, od spremljanja do gojenja in ponovne uvedbe v naravo. To je le ena od zapuščin projekta.

Problema so se v projektu lotili celostno in z različnih vidikov. Razvili smo neinvazivne metode za vzorčenje genetskega materiala, s katerimi smo lahko prepoznali osebke, najbolj odporne proti okužbam in zato najprimernejše za razmnoževanje. Hkrati smo ves čas spremljali prisotnost parazita na območjih, kjer je bilo predvideno presajanje osebkov. Pripravili smo protokole za kontrolirano razmnoževanje v laboratoriju ter izvedli več poskusov oploditve. Optimizirali smo protokole za transport in presajanje živih primerkov nazaj v morje, na zaščitena območja. Poleg tega smo v okviru občanske znanosti iskali žive osebke in širili ozaveščenost o problemu, opisuje dr. Pitacco.

V projektu je sodeloval en slovenski partner, Morska biološka postaja Nacionalnega inštituta za biologijo. Skupaj z italijanskim partnerjem Shoreline so bili odgovorni predvsem za postavljanje zbiralnikov ličink, gojenje mladih osebkov v akvariju ter njihovo kasnejšo preselitev v morje: "Na ta način smo lahko ocenjevali letni razmnoževalni potencial v Tržaškem zalivu ter pridobili mlade primerke, ki smo jih nadalje gojili v laboratoriju in v morju, ob upoštevanju ukrepov za krepitev in zaščito osebkov. Pred začetkom projekta je bil Tržaški zaliv eno redkih območij, ki ga epidemija še ni močno prizadela, zato smo upali, da bomo prav tu našli največ mladih primerkov, kar se je delno potrdilo, a številke niso bile tako visoke kot bi želeli," pripoveduje.

Izguba velikega leščurja bi imela zelo resne posledice za zdravje in pestrost naših morij. Veliki leščur je namreč ključna vrsta sedimentnega morskih dna in travnikov vrste Posidonia oceanica, kjer prispeva k nastanku enega najbolj zapletenih in dragocenih ekosistemov. Nudi namreč zatočišče in podporo drugim vrstam, zlasti filtratorjem, ki se prehranjujejo s suspendiranimi snovmi, hkrati pa sama deluje kot močan biološki filter, ki zmanjšuje motnost vode. Ocenjuje se, da odrasel primerek v enem dnevu prefiltrira 3000 litrov vode.

Kaj so pokazali ugotovitve, je za karizmatične velikane še kaj upanja? Kot pripoveduje dr. Pitacco, so rezultati pokazali, da v Sredozemlju še vedno obstajajo populacije vrste Pinna nobilis, vendar so omejene na majhna območja, predvsem lagune. Ob slovenski obali je znanih le nekaj osamljenih primerkov: "Vrsta se na splošno še ni obnovila, proces pa bi lahko trajal več let, saj gre za dolgoživo vrsto."

In kakšne aktivnosti je potrebno še izvajati, da bi vrsta preživela in kakšne možnosti ima trenutno? Bistveno je spremljati in zaščititi še živeče populacije ter poskrbeti, da jih ne poškodujejo človeške dejavnosti, kot sta ribolov ali degradacija habitata, opozarja dr. Pitacco.

Ali so v tem času tudi kakšne nove ugotovitve glede tega, kaj točno je povzročilo epidemijo, ki jih je pomorila? Nove ugotovitve kažejo, da so v masovni pogin vpleteni različni patogeni, pojasnjuje dr. Pitacco: "Enocelični parazit Haplosporidium pinnae se še vedno šteje za glavni vzrok smrti, vendar k nizki stopnji preživetja prispevajo tudi drugi paraziti, kot so bakterije in virusi. Zlasti je je pomemben pred kratkim odkrit virus, imenovan Pinna nobilis picornavirus. Ta virus napada imunski sistem Pinna nobilis, zaradi česar je ta bolj ranljiva za druge parazite."