Kako vlaganje v temeljno znanost rešuje svet na robu filmske katastrofe?

"Znanost se še nikoli ni tako združila, po eni strani spontano, po drugi pa pod pritiski javnosti," je glede sodelovanja svetovne znanosti pri reševanju človeštva pred epidemijo covida-19 opozoril govorec okrogle mize ob dnevih Instituta "Jožef Stefan" Alojz Ihan, zdravnik in infektolog. Kot je dejal, bi to sodelovanje lahko označil z besedo "fascinantno". "Februarja lani niti nismo mislili, da bo ta zgodba imela takšne razsežnosti, saj smo sars že poznali. To je bila bolezen, ki se je praktično sama omejila. Bolnik je bil kužen šele v stanju, ko je bil v bolnišnici. Ko se je zdravstveno osebje zaščitilo, je bolezen izzvenela. Tako smo mislili, da bo tudi pri tem novem virusu, a smo kmalu spoznali, da ta novi koronavirus združuje težo sarsa, po drugi strani pa nalezljivost prehladnih virusov, kar pomeni, da je bil bolnik kužen že pred pojavom prvih bolezenskih znakov," pojasnjuje Ihan in dodaja, da je marca postalo jasno, da se bo uresničil "filmski scenarij katastrof za celotni svet". "Od takrat je bolezen javna in politična zadeva, saj je postalo takrat jasno, da bo bolezen močno spremenila naše življenje. Tako je to postala bolezen, ki je bila središče zanimanja javnosti, hkrati pa tudi politike, kar ima tako slabe kot dobre strani. Dobro zato, ker je politika praktično odprla denarnice za kakršnekoli načine, da bi se ta bolezen ustavila. Prav zaradi tega se je sprožilo tako ogromno združevanje znanosti, ki je v neverjetno kratkem času privedlo do diagnostike in tudi do cepilnih platform," opozarja Ihan. 

Pred koncem minulega leta so znanstveniki že objavili blizu 90.000 člankov o virusu in vrsto študij, izdelanih v kratkem času. In tako silovit odziv svetovne znanstvene skupnosti je brez primere v zgodovini znanosti. Izreden pomen odpiranja zdravstvenih revij je izpostavil tudi Ihan, ki opozarja, da bi se ta odprtost lahko sčasoma preoblikovala tudi v nekaj slabega, saj vedno pogosteje te znanstvene revije postajajo last različnih založniških konglomeratov, medtem ko so v preteklosti revije izdajala različna strokovna združenja.

Zanimanje javnosti politike je prineslo tudi slabe strani. "Silovito zanimanje sili strokovnjake v odločitve, ki še niso zrele. Ta trenutek je ena takšnih odločitev, ali cepiti prebolevnike zgolj z enim odmerkom. Če še tako brskamo po revijah, vidimo, da je pet do šest nerecenziranih člankov, ki to zagovarjajo. Tudi v praksi, ko merimo nastanek protiteles, vidimo, da se prebolevniki, ki so cepljeni s prvim odmerkom, neverjetno odzovejo z visokimi koncentracijami protiteles, ki so večje, kot če bi jih cepili dvakrat. To siljenje, da se že v kratkem času odreagira na neko novico, ki še ni preverjena po klasičnih kriterijih, to sproži vprašanje, ali bomo sedaj na vsak raziskovalni članek, ki se bo pojavil, spreminjali ustaljene doktrine. Tako se v medicini ni nikoli delalo," opozarja Ihan.

Kaj nas čaka v prihodnosti?

Znanstveniki ne izključujejo možnosti prihodnjih epidemij. Več kot 90 odstotkov vprašanih znanstvenikov po svetu meni, da bo koronavirus postal endemičen, kar pomeni, da bo še naprej krožil po posameznih predelih v prihodnjih letih, bolezen sama in socialna izolacija pa se z večjo imunostjo prebivalcev ne bosta nadaljevali v današnji obliki. "Epidemija bo postala endemična bolezen, ki se bo še zelo dolgo vlekla," je prepričan Ihan. V tistih državah, ki bodo izjemno precepljene, bo to endemična bolezen, pri kateri ne bo treba drastično spreminjati življenja. V manj sanjskih scenarijih, pa to ne bo zgolj endemična bolezen, pač pa tudi bolezen, ki bo močno zarezala v naša življenja, še dodaja. 

Medicina postaja vse bolj tržno zanimiva

Razvoj medicine se po mnenju Ihana veča zaradi večanja standarda in pričakovanj ljudi. "Delež ljudi, ki danes pričakuje vrhunske medicinske storitve, je postal zelo velik. Medicina je s tem postala izredno tržno zanimiva, tam, kjer je to trg, tam, kjer pa ni, pa je izredna požiralka denarja." Medicina, ki je spremljana z znanostjo, je na dolgi rok izredno učinkovita. Kot pravi, se bolezni na dolgi rok ne spreminjajo, se pa spreminjajo pristopi zdravljenja, s čimer se povečuje možnost preživetja bolnikov. "Napredek medicine ni nekaj nenadnega, pač pa je posledica desetletij dela na enakih problemih, na organiziranju poskusov, sestankov, spreminjanju doktrin na evropskem in svetovnem nivoju," še opozarja Ihan.

Preboj torej ne bi bil možen, če ne bi v minulih letih ali desetletjih potekale temeljne raziskave, ki so akumulirale ogromno količino znanja. Prav zato so se zdaj oglasile znanstvene avtoritete z opozorilom, da bo prihodnji razvoj še kako odvisen od razvoja bazičnih znanj. In ko je vse bolj glasen govor o načinih financiranja in prestrukturiranja znanosti, je na mestu poziv odločevalcem, da teh dejstev ne prezrejo.

Tudi ostali govorci okrogle mize so se strinjali, da je ključno, da država v velikem obsegu financira temeljno znanost. Aleks Jakulin, s Sledilnika covid-19, je opozoril, da kljub temu, da se je vzorec sodelovanja med različnimi strokovnjaki že na začetku pokazal za izredno kakovostnega, vlada tega še vedno ne ceni in ne priznava.

Boris Turk, znanstvenik in raziskovalec s področja biokemije z Instituta "Jožef Stefan", je prepričan, da sta ključna sodelovanje znanstvenikov in preteklo znanje.  "Znanost se izredno hitro odziva na probleme. Razvoj cepiv na osnovi RNK je šel v smeri razvijanja cepiv proti raku. Ko imaš takšno platformo že narejeno, jo lahko relativno hitro preneseš na drugo področje, torej spremeniš tarčo," opozarja. Sodobna znanost je globalno zelo prepletena, pravi Turk. "Izkazalo se je, da imamo ogromno konzorcijev znanstvenikov, ki so med seboj sodelovali. To ni bilo več, da bo posameznik ali ena skupina rešila svet. Tukaj je najbolj prišla do izraza multinacionalna in globalna povezanost znanstvenikov, kakršne jaz do sedaj še nisem videl."

Čas za boljši in bolj vzdržen koncept financiranja v znanost

Jože Damijan, z Ekonomske fakultete UL, je dejal, da ga hiter odziv tako znanosti kot finančne skupnosti ne preseneča. "V ozadju sta dva razloga. Prvič, s cepivom zelo skrajšamo čas potrebnih omejevalnih, nefarmacevtskih ukrepov. Slovenijo stane en dan zaprtja gospodarstva skoraj šest milijonov evrov. To so ogromni ekonomski in socialni stroški, gre za dolgoročne učinke, tudi na človeški kapital. S tega vidika so bile vlade pripravljene zelo hitro reagirati, Evropska komisija pa je dala na voljo ogromno sredstev. Na drugi strani imate pa finančne ustanove, zasebne fundacije in trge, ki v tem vidijo predvsem dober zaslužek. Za farmacevtska podjetja je to dober posel in komaj čakajo na nekaj takšnega. Samo pri cepivih bodo lahko v letošnjem letu zaslužile okoli 100 milijard evrov. Njihova hitra želja, da pomagajo pri razvoju cepiva, je tako povsem razumljiva," pojasnjuje Damijan. 

"Konstantno financiranje v temeljno znanost je ključnega pomena," opozarja Damijan, kar se je pokazalo tudi v primeru koronavirusa in cepiva, ki ga ne bi mogli dobiti v tako kratkem času, če ne bi že imeli tako zelo razvite tehnologije. Gre za desetletja financiranja temeljne znanosti. Tega ne more omogočiti zasebni kapital. "Zasebni kapital je vedno zainteresiran zgolj za hitre učinke in visoke donose, ne bo investiral dolgoročno v razvoj npr. cepiv, ker je to preveč drago in negotovo." Razpršeno financiranje zasebnega kapitala ne zanima, ker se mu ne splača, zato je ključno, da država v velikem obsegu financira temeljno znanost in v povezavi s tem tudi aplikativne znanosti. "Iz tega bi morale države potegniti lekcijo za naprej. Vlade ne bi smele pristati zgolj na to, da na široko sejejo seme in ustvarjajo pogoje, da nastajajo inovacije, ki jih potem zasebni kapital pokupi. Pač pa bi morale vlade pri tem tudi participirati in kapitalsko vstopiti v ta podjetja," je prepričan Damijan. Tako bi vlade del investiranih sredstev v razvoj znanosti dobile nazaj in ga nato znova vlagale v znanost. "Zdaj je čas, da ta koncept financiranja naredimo na novo in ga naredimo še bolj vzdržnega."

Damijan še opozarja, da je za vsako državo ključno, da je suverena, saj se je zanašanje na druge države izkazalo za problematično. To lahko trenutno vidimo pri cepivih in njihovi dobavi. "Vsaka država mora biti sposobna samostojno odreagirati na ekstremne pojave," je prepričan.

Turk se strinja, da je vlaganje v znanost naloga države. "To ni tek na kratke proge. To je vlaganje na dolgi rok. Ni projekt ene vlade, pač pa nacionalni projekt, ki se nadaljuje ne glede na to, kdo je v vladi. Če bomo pametni, bo zagotovo na koncu profitirala Slovenija. To so uspeli narediti v vseh spodobnih ekonomijah."

Ihan dodaja, da je skrb za temeljno znanost civilizacijska dolžnost, zlasti za vse večje sisteme, kot so EU, ZDA, Kitajska. Raziskave, ki potekajo desetletja, za zasebni kapital niso zanimive, so pa bile v primeru razvoja cepiva za covid-19 ključne, opozarja Ihan in dodaja, da se kaže tudi kar precejšen tehnološki razkorak med Evropo in ZDA. "Evropa bo morala spremeniti dinamiko, da ne bo zaostajala."

Prednosti protonske terapije

Eno od tehnoloških novosti in prednosti na področju biotehnologije razvija tudi doktor jedrske fizike Mark Pleško iz Cosylaba. In sicer je predstavil projekt protonske terapije, ki se uporablja za zdravljenje raka. In sicer ima protonska terapija prednosti pred radioterapijo, saj ne naredi tolikšne škode kot radioterapija. Rentgenski žarki namreč gredo skozi telo in poškodujejo kožo. Protoni pa za razliko od rentgenskih žarkov ne naredijo največje škode tam, kjer vstopijo v telo, pač pa tam, kjer se ustavijo, kar pomeni, da povzročijo manj poškodb drugih organov. Trenutno si prizadevajo, da bi tudi Slovenija dobila takšen sistem zdravljenja, saj ga v državah okoli nas ni. Na svetu pa je trenutno okoli 80 do 100 takšnih sistemov. Kar je ključno, protonska terapija omogoča precej boljšo kakovost življenja bolnika po zdravljenju, opozarja Pleško. Doktor Ihan pa dodaja, da so vse te različne terapije nekaj, kar sodobna medicina mora imeti. "To je ta učinkovitost sodobne medicine, da se bolnikom ponudi nove in boljše možnosti."

Širjenje teorij zarot

Tomaž Grušovnik s Pedagoške fakultete UP se je dotaknil razprav in širjenja znanstvenih (ne)resnic o covidu-19, zlasti tega, kako je možno, da v 21. stoletju in ob tako razviti znanosti takšna stališča še vedno imajo tako veliko moč. "Mi bi pričakovali, da bo v 21. stoletju takšnih vraževerij vedno manj, a temu ni tako," opozarja. "Več kot vemo, več čudnih in nenavadnih pogledov se hkrati pojavlja. Te zarotniške teorije o covidu-19 seveda niso edine," pravi Grušovnik. "Gre za zanikanje oziroma hoteno nevednost. To je fenomen, ki je povezan z našim odporom do spoznavanja resnice. Takrat, kadar slutimo, da bo to, kar bomo spoznali, negotovo in neprijetno za naš način življenja. V tem smislu lahko teorije zarote razumemo ne kot dvom v znanost, pač pa kot željo, da bi imeli stvari pod nadzorom." Grušovnik dodaja, da se ljudje raje oprimemo trdnejše gotovosti, zato pogosto v svojem spoznavanju zatavamo v takšne in drugačne instantne rešitve. Na vprašanje, kako naj se s tem sooči znanost, Grušovnik odgovarja, da je ključna dobra izobraženost ljudi, za kar mora poskrbeti tudi dober šolski sistem. Ljudi je treba naučiti, kako ločiti med kredibilnimi in nekredibilnimi informacijami.

Profesor Turk je prepričan, da je do raznih teorij zarot pripeljala tudi slabša obveščenost laične javnosti. "Kako obvestiti širšo javnost, da bo razumela, zakaj vlagati v določeno področje, kaj jim bo to prineslo? Na zelo poljuden način je treba izobraziti javnost, da bo razumela, zakaj jim bo nekaj pomagalo. Šele potem bomo uspešni," svoje razmišljanje zaključuje profesor Turk.