Lara Topol o komandni sobi NEK ter energetski in jedrski prihodnosti: 'Vsi lahko mirno spite'

Lara Topol ni ena tistih, ki so "od nekdaj" vedeli, kaj želijo početi. "V šoli sem bila odličnjakinja, ki jo je zanimala vrsta področij, in nekako do konca ni bilo jasno, ali bom šla morda v farmacijo, morda v kemijo, v kateri sem bila dvakrat državna prvakinja, vedno sem se navduševala tudi nad matematiko in fiziko, po drugi strani pa me je vedno privlačila tudi estetika in vmes sem resno razmišljala o študiju arhitekture," pravi o času, ko je bilo treba sprejemati temeljne karierne odločitve. 

Tudi oče, inženir strojništva, in mama, ki je zdravnica, sta vsak po svoje želela, da bi jima sledila po njuni karierni poti. "Ko sem morala na koncu  resno razmisliti o tem, kateri študij v Zagrebu, kjer sem se rodila in odraščala, bi bil zame najboljši, pa je dozorela odločitev o vpisu na Fakulteto za elektrotehniko in računalništvo."

Odločitve ne obžaluje, kajti kot poudarja, bo področje oskrbe z energijo vedno aktualno: "V tem kontekstu je zanimivo tudi računalništvo v energetiki, in če bi imela več časa, bi se zagotovo izobraževala tudi v tej smeri. Ampak časa, da bi koketirala z drugimi področji, trenutno ni. Me pa zanima. Na fakulteti je bil namreč prvi letnik obeh smeri skupen, tako da sem spoznala nekaj osnov programiranja." Potem pa je sledila dokončna odločitev in Lara  z nekoliko humorja pravi, da je imela pri tem prste vmes babica: "Rekla mi je: 'Če boš izbrala računalništvo, boš morala cele dneve sedeti za računalnikom – ne bi bilo bolje izbrati energetike, pa boš hodila malo po sestankih, malo po terenu in podobno.' Moram reči, da mi ni žal."

A z zaključkom fakultete se njeno izobraževanje ni končalo. Izobraževanje za strokovno delo v NEK je trajalo skoraj tri leta: "To je podobno, kot da bi še enkrat opravila bolonjski magisterij. Oceni te tudi državna komisija, tako da je proces nadvse resen. Ampak ko ti uspe, je veliko zadovoljstva." Ni pa konec izobraževanja: "Znanje moramo vseskozi nadgrajevati tudi zato, ker se elektrarna nenehno modernizira. V zadnjem času smo ogromno postorili v sklopu nadgradnje varnosti, to pa je pomemben korak k podaljšanju delovanja do leta 2043 ali morda celo do 2063." 

Trenutno je v NEK "vodilna inštruktorica za usposabljanje obratovalnega osebja elektrarne", torej osebja, ki dela v komandni sobi nuklearke in na terenu vsak dan dela z opremo, ki je nameščena v elektrarni. Pot do sem, kot rečeno, ni bila ne hitra ne preprosta. 

"Še preden se je uradno začela moja delovna pot v NEK, sem bila njihova štipendistka, ko sem se zaposlila, pa se je v Ljubljani v Izobraževalnem centru za jedrsko tehnologijo Milana Čopiča (ICJT) takoj začelo usposabljanje za licenciranega operaterja reaktorja. Tam smo se pol leta učili teorijo različnih področij, ki spadajo pod nuklearno energetiko, kot so denimo nuklearna fizika, termodinamika, elektrotehnika, radiološka zaščita in kemija. Od tam sem nato prišla v NEK. Preden se začne usposabljanje s simulatorjem, se je treba naučiti, kaj pomeni vsak izmed številnih gumbov in lučk. Mogoče se zdi obiskovalcu neverjetno, ker jih je res veliko, toda če bi katerega koli od operaterjev vprašali, kaj pomeni določena lučka ali določen indikator, bi vam znal odgovoriti. Povedal bi vam tudi, kje je oprema, povezana z določenim stikalom, in kaj se zgodi ob njegovi uporabi. Ta del izobraževanja je trajal okoli osem mesecev. Na koncu pa sledi še faza, ko se naučimo naših postopkov, ki so tudi zapisani v teh 'ogromnih knjigah'. Vsa dejanja pri nas namreč usmerjajo jasno predpisani postopki, ki jih moramo vaditi. Vadimo tudi za primere odstopanj – kako elektrarno stabilizirati v teh primerih. Izobraževanje je obsežno in zelo naporno, vendar so vsi zaposleni tukaj visoko motivirani, in to se vidi tudi v rezultatih, ki jih dosegajo. Bistveno je, da so operaterji na koncu pripravljeni na prav vse situacije."

Na področje jedrske energije je sicer zakorakala precej po naključju. "Ob koncu tretjega letnika bolonjskega študija je treba napisati 'mini diplomo' in ne spomnim se prav dobro, kako sem prišla na idejo, da bi naredila pregled najboljših komercialnih reaktorskih tehnologij, ki jih premoremo v tem trenutku. Z NEK sem se spoznala med pisanjem te naloge. Zares pa se je ta povezava začela, ko je NEK v četrtem letniku mojega šolanja razpisala štipendijo. Ideja se mi je zdela odlična že s strokovnega vidika, poleg tega pa si vsak študent želi nekaj žepnine. Ta vedno prav pride in takrat sem za nekaj dodatnega denarja delala v hostlu, ponujala sem inštrukcije, imela pa sem tudi državno štipendijo. Šla sem torej do svojega profesorja za energetiko in še njega povprašala, ali meni, da je to dobra priložnost. Rekel je, da je odlična, saj tudi sam sodeluje z elektrarno. Predlagal mi je, naj poskusim, čeprav bo zagotovo ogromno konkurence, kajti elektrarna potrebuje kadre iz energetike, strojništva, kemije, fizike itd. Ampak bila sem med izbranimi, in ko sem zaključila študij, sem prišla sem, čeprav je morda kdo pričakoval, da bom ostala na Norveškem in se tam lotila doktorata, saj so mi ocene to omogočale, v tej državi pa sem pisala tudi diplomsko nalogo."

A želela je izkusiti praktično delo: "NEK me je fascinirala že prvič, ko sem se pripeljala pred njena vrata. Ko vidiš tisto ograjo, veš, da notri ne more priti vsakdo, da je to precej ekskluziven klub inteligentnih, predanih, motiviranih in odgovornih posameznikov. In meni je v čast delati v takšnem delovnem okolju. Fluktuacija kadra je izjemno majhna, saj je treba veliko vložiti že v to, da tukaj sploh dobiš delo. Ko se naučiš vsega tega, ceniš vložen trud in čas ter ne želiš spreminjati stroke. Delovne razmere so odlične, spodbudni pa so tudi trendi za prihodnost. Vse bolj jasno je, da bo za mlade v tem sektorju tudi v prihodnje veliko dela."

Kakšni pa so bili odzivi na vašo karierno izbiro v vašem prijateljskem krogu? Navsezadnje pripadate generaciji, ki jedrski energiji ni ravno naklonjena.  

Globalno gledano, se jedrska energija še naprej razvija, lokalno, če gledamo zahodno Evropo, pa je nekaj časa prevladovala ideja zelenega prehoda v brezogljično družbo brez jedrske energije. Mislim pa, da prihaja čas, ko bo jasno, da je to s tehnologijami, ki so danes razvite in tržno konkurenčne, nemogoče. Seveda lahko razmišljamo o prihodnosti, ampak te ideje trenutno še niso ekonomsko sprejemljive. 

Od prijateljev sem res slišala nekaj pomislekov. Spraševali so me, ali me je kaj strah dela v nuklearki, kaj mi je tega treba … Ampak takšni komentarji vedno izhajajo iz neznanja. In mislim, da za to neznanje niso krivi ljudje sami, ampak se začne že pri izobraževanju, ki temu namenja malo pozornosti, delno odgovornost nosijo tudi mediji. 

Mislim, da se povprečen Zagrebčan ne zaveda, da je NEK oddaljena le 45 kilometrov. In če bi ga vprašali, ali na splošno podpira jedrsko energijo, bi najbrž dejal, da ne. Niti ne ve, kolikšen del elektrike, ki jo porablja, prihaja iz NEK. Ljudje mislijo, da je samoumevno, da je v vtičnici elektrika, in da je s tem, ko plačamo položnice, stvar rešena. Seveda pa ni tako enostavno in to zavedanje bi bilo treba izboljšati. Ena prvih rešitev bi bila, da bi v fiziko, kemijo ali celo geografijo dodali kakšno lekcijo o energetiki. Ne govorim namreč o tem, da bi morali propagirati določeno tehnologijo pridobivanja električne energije, saj ima vsaka svoje prednosti in slabosti, rešitev pa je gotovo v "energetskem miksu". Ampak zagotovo manjka zavedanje ljudi, od kod pride energija. 

Dejali ste, da so vas spraševali, ali vas je strah. Vas je bilo kdaj strah? Ste morda kdaj gledali dokumentarce in filme o Černobilu? Kakšne misli so se vam pletle po glavi?

Pogledala sem cel kup filmov o Černobilu, saj me tematika seveda zanima tudi s profesionalnega stališča. Fasciniralo me je, kako je mogoče, da se je to sploh zgodilo, kakšen je bil odziv … Zgodba je res neverjetna. 

Moram pa reči, da se nisem nikoli bala biti v jedrski elektrarni. Pravzaprav se tukaj počutim zelo varno. Tudi ko je izbruhnila pandemija covida-19, smo situacijo vse od prvega dne jemali zelo resno in takrat mi je bilo v ponos in veselje, da sem obratovalne ekipe, ki seveda ni mogla delati od doma. Takrat me je resnično veselilo iti na delovno mesto, saj je to pomenilo pomoč celotni družbi. Morda je bilo takrat še bolj jasno, kako pomembna je stabilna energetska oskrba. 

Ves čas poudarjate pomen ekipe. Koliko ljudi šteje ekipa, ki bdi nad komandno sobo?

Pred nama je več miz. Za eno sedi operater reaktorja in tukaj se tudi začne karierna pot operaterja. Operater reaktorja skrbi za primarni krog elektrarne, se pravi, nadzira reaktor. Potem imamo operaterja turbine, ki upravlja sekundarni in terciarni del elektrarne, naslednje področje dela je dodatni operater ostalih sistemov, kjer so stikala za napajanje, električno opremo, ventilacijo, radiološki monitoring in požarno varnost, torej niz za nuklearno instrumentacijo, ki nam podaja informacije o trenutni moči reaktorja. Moje trenutno mesto v izmeni je inženirka izmene, vendar morda vsebinsko več pove angleški naziv "station technical advisor". Ta oseba mora zelo dobro poznati fizikalne procese, pa tudi procedure in razloge za vsak predviden korak procedure, kajti če nastanejo težave, naj bi izmeni svetoval, kako jih odpraviti. 

Delo vseh teh ljudi pa na sredini komandne sobe nadzira glavni operater, ki tudi bdi nad postopki, vodi ekipo pri testiranjih in ima pregled nad celotno situacijo. To mesto je namenjeno našim najboljšim, najizkušenejšim operaterjem, ki delo v komandni sobi opravljajo tudi več kot desetletje. 

Vodja izmene pa bdi nad celotno elektrarno. V popoldanskem času in ponoči vodja izmene prevzema tudi vlogo direktorja, ko gre za sprejemanje odločitev. Je torej tisti, ki bi moral sprejeti prve odločitve, dokler ne pokličemo vodilnih. Gre za odločitve, ki morajo biti premišljene in pravočasne, da se reaktor stabilizira in ne nastanejo težave. 

Ob tem pa imamo na terenu še štiri lokalne operaterje, ki tudi pokrivajo vsak svoje področje, prav tako pa neposredno upravljajo opremo na terenu. Čeprav je v komandni sobi ogromno stikal, je namreč še ogromno opreme, s katero se manipulira lokalno.  

Dejali ste, da je pomembno, da so operaterji pripravljeni na vse scenarije. Kakšno pozornost na izobraževanjih posvečate scenarijem katastrofe? Ljudi pač vedno skrbi, kako je elektrarna pripravljena na najslabše.

Uporabili ste izraz "katastrofa". To ni prava beseda. Mi smo namreč tukaj zato, da se katastrofa ne zgodi. Naši scenariji so vedno zgrajeni na zelo konkretni predpostavki, nabor predpostavk pa je širok. Tako da ne mislite, da treniramo samo nekaj scenarijev – treniramo vse, s poudarkom na tem, kako vzpostaviti varno stanje v elektrarni. Naši rezultati so odlični in tudi na globalni ravni smo prepoznani kot ena boljših obratovalnih ekip. Znani smo po tem, da izbiramo scenarije, ki res izzovejo naše znanje, in se tako naučimo marsičesa novega. Vsi lahko mirno spite. 

Ste pa ženske operaterke med operaterji kar redkost, kajne?

Preden sem pred okoli pol leta začela delati kot vodilna inštruktorica proizvodnje, sem bila tudi glavna operaterka, in takrat je z menoj delala tudi kolegica Gloria, ki je medtem s težkim srcem odšla v Dubrovnik, tako da sem nato nekaj časa samo jaz delala kot operaterka. Če pogledamo zgodovino NEK, mislim, da je bilo v njej pet operaterk. Še naprej pa si prizadevamo, da bi bilo operaterk več, kajti v kolektiv vnašamo drugačno dinamiko. Na začetku so bili moški kolegi morda nekoliko presenečeni, malo so spremenili svojo govorico, ampak kasneje so mi povedali, da so veseli, da sem prišla ravno v njihovo izmeno. 

Izmen oziroma ekip je namreč šest in rotirajo. V elektrarni mora biti obratovalna ekipa prisotna vseh 24 ur, to pa pomeni, da se na osem ur zamenja. In če želimo, da lahko gremo tudi na dopust in na obvezno izobraževanje, mora biti šest ekip. 

En delovni cikel traja štiri tedne – delamo dve izmeni zjutraj in dve popoldne ter dve nočni izmeni, potem imamo dva dni prosto. Sledi izobraževanje ali dopust. To je delovni cikel, ko ni remonta in elektrarna obratuje s polno močjo. V času remonta pa je delo še intenzivnejše. 

Prostega časa torej ni prav veliko. Vam je to kdaj predstavljalo težavo?

V izmeni sem delala pet let in moram reči, da sem, čeprav mi je bilo v veliko veselje, čutila, da gre vendarle za neko odrekanje oziroma prilagajanje. Treba je delati na praznike, če recimo prijatelji organizirajo smučanje v času izmene, se mu je treba odpovedati. Nimamo namreč navade, da bi s kom menjavali svoje delovne termine, kajti za stabilno delovanje je optimalno, da je na delu ekipa, ki je utečena in se pozna, skupaj dela in skupaj vadi na simulatorju. Menjave so tako le v izjemnih primerih, sicer vse odsotnosti načrtujemo, ko jih omogoča delovni cikel. Ampak ne morem reči, da mi je žal, ker sem zaradi dela izpustila kakšen družabni dogodek.

Kar težko mi je bilo zapustiti delo v izmeni, vendar je moja nova vloga vodilne inštruktorice zame nov izziv. Priložnosti učiti druge se vsekakor veselim, izkazano zaupanje pa kaže na moje dobro delo in to je tudi v veliko zadoščenje. 

Pa operater v komandni sobi čuti pritisk odgovornosti?

Jaz osebno zelo in vem, da tudi moji kolegi čutijo to odgovornost, ki se jasno vidi v njihovem odnosu do dela. Ob prejšnjem remontu denimo ni bilo zabeleženo nobeno odstopanje v operaterskem delu. Je pa to del posla. Redno nas opominjajo, kako pomembno je, da se zavedamo, da je vsak zaposleni v NEK odgovoren za jedrsko varnost, za svojo osebno varnost in za varnost kolegov. Resnega pristopa in timskega dela ne smemo nikoli pozabiti ali opustiti. 

To se najbrž odraža tudi v odnosih v ekipi?

Ker po fakulteti nisem delala nikjer drugje kot v NEK – in tukaj nameravam tudi ostati – težko rečem, ali so odnosi pri nas boljši ali slabši kot drugod. Mi pa prijateljice, ki so farmacevtke, večkrat pravijo, da imam srečo, ker sem v kolektivu, ki je tako strokovno kot osebnostno zelo pisan. Pravzaprav mi to kar malo zavidajo. Še posebej pred izbruhom pandemije smo imeli redne teambuildinge, skupaj smo se odpravili na smučanje, tudi izobraževanja v tujini niso bila vedno le poučna, ampak so bila tudi zabavna. Imamo spoštljive odnose in nikoli nisem imela občutka, da bi kdo zaradi tega, ker sem ženska, mojo strokovnost postavljal pod vprašaj. Pravzaprav vsi čakamo, da bo covid-19 dokončno minil in se bodo vrnili tudi dogodki, kot je bil dan elektrarne, ko smo se vsi zaposleni družili ob hrani in zabavnih igrah. Vzdrževanje kolektivnega duha je namreč zelo pomembno za vsako podjetje, za NEK pa morda še bolj. 

Pravite, da nameravate ostati v NEK. Kakšno prihodnost ji napovedujete?

Razumeti je treba naslednje: to, da govorimo o novi nuklearki, nikakor ne pomeni, da bomo lahko našo ugasnili. Najbrž je vsakemu jasno, kakšne bodo potrebe, če hočemo doseči prehod transporta na elektriko. Tudi če se bo gradil nov blok, bo treba to elektrarno še vedno ustrezno vzdrževati in nadgrajevati ter zagotavljati njeno dolgoročno obratovanje. To je trenutno ena naših glavnih nalog in s tem sledimo globalnemu trendu, da se obratovalna doba, ki je predvidoma 40 let, podaljša za vsaj 20 let. Če bomo za elektrarno, njene komponente, procese in ljudi še naprej primerno skrbeli, pa bi lahko njeno obratovalno dobo kasneje podaljšali še za 20 let. Je pa dejstvo, da je jedrska energija nekaj nujnega, in to spoznavajo tudi v Nemčiji, čeprav o tem ne želijo govoriti preveč na glas. Tako da menim, da ta debata tudi pri njih ni zaključena, in ni rečeno, da si ne bodo premislili glede jedrske energije. 

Je odločitev za novi blok pri nas torej neizbežna?

Potrebujemo elektriko, to je jasno. Velikih možnosti, da bi jo pridobili na druge načine, pa ni. Vodne vire smo v glavnem že izkoristili. Vetra ni na pretek, sonce tudi ni rešitev. Če bi želeli zagotoviti kapaciteto, kot naj bi jo imel novi blok NEK, bi morali s solarnimi paneli pokriti nešteto kvadratnih kilometrov površine. 

Še en vidik, ki se ga ljudje premalo zavedajo, pa je ekonomsko-socialni. Ko postavimo sončno elektrarno, je ta praviloma sestavljena iz tujih (kitajskih) sestavnih delov. Potem deluje in morda do izteka življenjske dobe potrebuje minimalna popravila. V podporo delovanja NEK pa so vključena številna podjetja in inštituti. Lokalno in po državi so podjetja, ki uspevajo zaradi sodelovanja z NEK, ta pa na ta način tudi vrača družbi. Škoda je, da tega bolj ne upoštevamo. 

Poleg tega pa je nuklearna energetika ena redkih, ki dosledno skrbijo za svoje odpadke, čeprav se v javnosti pojavlja drugačen vtis. Pri nas ničesar ne "vržemo v gozd". In ne zavedamo se, koliko odpadkov bo nastalo s sončnimi ali vetrnimi elektrarnami, saj z njimi še nismo preživeli toliko časa, da bi šle v razgradnjo. Potem bo jasno, koliko toksičnih komponent vsebujejo paneli, in potrebnega bo veliko dela, da bo branža ugotovila, kako to varno rešiti. Ne pravim, da ni mogoče, je pa dejstvo, da se bo s tem treba soočiti, tako kot se je bilo treba soočiti z jedrskimi odpadki, ki prav tako niso bili tako pereča tema, ko je bila tehnologija na začetku. 

Je pa škoda, da visoko radioaktivne stranske produkte oziroma izrabljeno gorivo sploh imenujemo odpadki. Zavedati se moramo, da je v njih material, ki ga je mogoče še uporabiti, in nekatere države to tudi počnejo. Francija denimo izrabljeno grivo predeluje. Razlogi, da to ni bolj razširjeno, so verjetno ekonomski. Situacija bo čez nekaj let gotovo drugačna. 

Res je, da trenutne rešitve obravnave izrabljenega goriva niso trajne, ampak to ne pomeni, da so slabe. V ZDA je v ospredju suho skladiščenje izrabljenih gorivnih elementov. Življenjska doba takšnega projekta je sto let. Gre za zgodbo, na katero je treba gledati tudi z drugega vidika. Je res pametno te elemente odložiti tako globoko v zemljo, da do njih ne bomo mogli priti nikoli več, če pa gre za material, ki ga je še mogoče uporabiti za produkcijo energije? To, kar danes imenujemo odpadek, bo morda z razvojem tehnologije postalo dobrina. Glede nizko in srednje radioaktivnih odpadkov  pa sploh ne vidim večjih tveganj za okolje. Odpadki se pasivizirajo in odložijo na odlagališča, zgrajena za to. 

Z vprašanjem odpadkov ste se že sami dotaknili enega od najbolj zakoreninjenih prepričanj o jedrski energiji. Katera so še druga, ki jih želite  strokovnjaki razbiti?

Drugi takšen mit je – kot že rečeno – da lahko brez jedrske energije dosežemo razogljičenje. Pogledati moramo, koliko energije proizvedejo termoelektrarne in koliko je je treba nadomestiti. Vetrne in sončne elektrarne brez možnosti skladiščenja energije niso pravi odgovor, termoelektrarnam lahko konkurirajo le nuklearke. Solarne in vetrne bi bile odgovor le, če bi imele zalogovnik, ki bi v omrežje pošiljal elektriko, ko je ne bi mogle proizvajati, vendar takšne vzdržne rešitve še ni. Druga možnost je, da začnemo zelo varčevati z energijo. Ampak tudi s tem bi morda zgolj preprečili eksponentno rast povpraševanja, medtem ko krivulje trenutne porabe s tem ne bi temeljito obrnili. Je pa to rešitev, ki ni verjetna – dvomim, da se želi kdo odpovedati trenutnemu načinu življenja. 

Trenutno propagiranje zelene energije še prinaša politične točke, ker še nismo zaprli termoelektrarn, v sistem pa lahko dodajamo začasne vire, kot sta sonce in veter, ker prenosno omrežje to še dovoljuje. Ampak omrežje takšnih nihanj ne more prenesti. Že danes vidimo, da frekvenca omrežja in napetost nihata bolj, kot sta v preteklosti. Potrebujemo pa stabilno omrežje, da ne bi bilo izpadov. V Avstriji so že opozarjali, da se lahko zgodi električni mrk, kar je precej neverjetno. Ne vem pa, ali javnost razume, da je to posledica večje rabe obnovljivih virov, zaradi katere nastajajo nihanja. K temu pripomore tudi uvedba električnega trga, kot ga poznamo danes. Tradicionalno se je elektrika z bilateralnimi pogodbami prodajala za vsaj leto vnaprej. Potem je bil trg, kjer je veljalo pravilo "dan vnaprej", zdaj pa je trend potrošnjo in proizvodnjo prilagajati uro vnaprej, to pa seveda prinaša izzive.  

Kot tretji mit pa bi izpostavila vprašanje varnosti. Velika zmota je, da je jedrska energija tista, ki je v preteklosti povzročila katastrofe z največjim številom žrtev. Tudi termoelektrarne jemljejo življenja, vendar je njihov vpliv težje predstaviti v številkah. Ogromno nesreč je povezanih s hidroelektrarnami, ki jih številni vidijo kot najvarnejše. A leta 1975 je denimo popustil jez Bančjao hidroelektrarne na Kitajskem, zaradi vseh posledic tega dogodka pa naj bi umrlo skoraj četrt milijona ljudi. Ampak če se odpravimo na ljubljanske ulice, je gotovo večina slišala za Černobil, za to nesrečo pa ne. Upravljanje informacij je vse. Z njimi se da poljubno kreirati vse – kaj skriti, kaj poudariti. Mislim, da bo morala tudi naša stroka postati vidnejša, če želimo, da bo javnost primerno obveščena. 

Jedrske nesreče so izjemno odmevne tudi zato, ker večina na nuklearke gleda s strahospoštovanjem.

Sami sebe pogosto primerjamo z letalsko industrijo. Hitreje boste slišali, koliko ljudi je umrlo v letalski nesreči, kot koliko jih je v enem letu umrlo na cestah, saj so tam dnevne številke majhne, skupna pa je velika. Na splošno pa prehitro pozabimo, da ima vse svoje tveganje. Treba je tehtati med prednostmi in slabostmi ter sprejeti objektivne, ne čustvene odločitve. 

Sicer pa upam, da bomo lahko kmalu spet odprli vrata obiskovalcem. Možnost spoznavanja nuklearne energetike je pomembna. Obiskovalci zato prihajajo iz Slovenije, Italije, Avstrije, Hrvaške, tudi iz drugih delov sveta …  Z ozaveščanjem javnosti bi radi dosegli, da bi strahospoštovanje izgubilo besedico "strah". Spoštovanje pa je nujno. 

Glede na to, da prihajate iz Hrvaške – je mogoče primerjati (ne)naklonjenost jedrski energiji na Hrvaškem in v Sloveniji?

Vem, da v Sloveniji lokalno vlada naklonjenost in podpora novemu bloku. Tudi če gledamo širše, bi bilo v Sloveniji najbrž več ljudi pripravljenih podpreti gradnjo novega bloka, kot bi jih bilo na Hrvaškem pripravljenih podpreti gradnjo prve takšne elektrarne na Hrvaškem. Elektrarna je blizu meje, ampak v Sloveniji in na Hrvaškem prepogosto pozabimo, kako dolgo že obratuje in da polovico elektrike od leta 1981 pošilja čez mejo. 

Od leta 1981 … Ste takrat že bili na svetu?

Ne, rodila sem se leta 1990. Tudi po tem vidite, da je elektrarna uspešno preživela že nekaj generacij. Neverjetno je, da je ta relativno stara ameriška tehnologija še vedno aktualna, še vedno natančno deluje. Upam tudi, da bo preživela še nekaj generacij za mano.