'Letalo je bilo tako umazano, da me je bolelo srce. To ljudje dihajo'

"Mislim, da bi morali vsi Slovenci enkrat to videti, ker če bi enkrat to videli, bi malo bolj verjeli, da res živimo v privilegiranem delu sveta," z opisom potovanja in rezultatov začne Matevž Lenarčič. Z raziskavo je ugotovil, da največjo težavo predstavljajo celo s prostim očesom vidni delci črnega ogljika, ki jih monsunski vetrovi z juga raznašajo nad Himalajo.

"Recimo preko Indije ali pa iz Dake v Nepal se ne vidi nič. Tule, ko letiva, vidiš 20 kilometrov daleč brez problema, vidiš Maribor, vidiš Celje," je opisoval na poletu čez štajersko gričevje, kamor nas je odpeljal. 

V zadnjih dvajsetih dneh je preletel dvanajst držav, za krmilom preživel tudi 10 ur na dan, po poti prečkal savdsko puščavo in pogled na sipine s preletom Indijskega oceana zamenjal za pogled na večmilijonska indijska mesta. Nato pa je sledil, kot pravi, najbolj umazan del poti: od kaotičnega Bangladeša do zasnežene Himalaje. 

"Po tem poletu se je krasno videlo, kakšen problem predstavlja umazan zrak za Himalajo, ker dejansko je ta sloj tako jasno viden in tako visoko, da ni nobenega dvoma, da ima to izjemen vpliv na taljenje ledenikov."

A ni samo opazoval in snemal, na poti so ga tudi tokrat spremljali številni merilni instrumenti, s katerimi je vrednosti trdih delcev lahko meril veliko bolj precizno. Ker natančne analize še niso končane, uradnih rezultatov še nima, a tudi brez teh si človek lahko ustvari jasno sliko, zagotavlja Lenarčič. "Ko je letalo pristalo, je bilo tako umazano, da je me je bolelo srce. In vse to ljudje dihajo, zaradi tega bistveno prej umirajo, po drugi strani se pa temperature dvigujejo."

In za zdaj niso pomagale ne številne podnebne konference ne odmevni pariški dogovor. Poraba energije in emisije CO2 namreč še vedno naraščajo. Lenarčič zato v prihodnost zre pesimistično. Na svojem naslednjem znanstveno-aviacijskem podvigu si želi poleteti nad največjo puščavo na svetu: 13 tisoč kilometrov oddaljeno Antarktiko.