Kako smo si zgradili 'pečice': 'Nimam druge izbire, kot da sedim v temi'

Strokovnjaki opozarjajo, da se Evropa segreva hitreje kot katera koli druga celina. Po podatkih Copernicusa se stara celina segreva približno dvakrat hitreje od svetovnega povprečja, zaradi česar vročinski valovi postajajo daljši, pogostejši in intenzivnejši.

Profesor Malcolm Mistry z London School of Hygiene and Tropical Medicine, ki raziskuje vpliv okolja na zdravje prebivalcev, opozarja, da Evropa posledice globalnega segrevanja občuti hitreje kot večina sveta. "V nekem smislu Evropa občuti glavnino globalnega segrevanja precej hitreje kot preostali svet."

Velik del evropskih mest sestavljajo desetletja stare stavbe. Njihova zasnova je bila preprosta – čim bolje zadržati toploto pozimi. Debeli zidovi, majhna okna, kakovostna izolacija in masivni materiali so bili desetletja velika prednost. Danes pa se ista arhitektura spreminja v težavo.

"Hiše delujejo kot pečica," opozarja Mistry za revijo Time. Profesorica Ronita Bardhan z Univerze v Cambridgeu, ki raziskuje povezavo med grajenim okoljem in zdravjem, pojasnjuje, da evropske stavbe rešujejo ravno nasproten problem od današnjega. In to je velika težava. 

Ko se več dni zapored temperatura približa ali preseže 40 stopinj Celzija, zidovi in betonske konstrukcije čez dan absorbirajo ogromne količine toplote, ponoči pa jo počasi oddajajo nazaj v stanovanja.

Posledica so tako imenovane tropske noči v domači spalnici, ko temperatura tudi ponoči ne pade pod 20 stopinj, stanovanja pa se sploh ne morejo ohladiti.

Še izrazitejše težave imajo države srednje in vzhodne Evrope. Tam številna mesta še vedno sestavljajo velika socialistična stanovanjska naselja iz montažnih betonskih panelov. Ta so bila projektirana skoraj izključno z mislijo na zadrževanje toplote pozimi. Ko se takšna stavba segreje, se lahko notranjost ohranja vroča še dolgo po sončnem zahodu.

Trend zadnjih let je sicer energetska prenova - tudi pri nas, ki pa sama po sebi še ne pomeni gotove rešitve. Tudi slovenski programi so namreč na zadevo gledali predvsem z vidika zimskih izgub toplote.

Ker so bila poletja ob načrtovanju teh ukrepov milejša, zaščita pred ekstremno vročino pogosto ni bila v ospredju. Zaradi podnebnih sprememb se zato vse pogosteje pojavljajo pobude, da bi prihodnje prenove večji poudarek namenile tudi zunanjim senčilom, prezračevanju, zelenim streham, zasaditvam in drugim ukrepom proti pregrevanju.

Z drugimi besedami: energetska sanacija je pomemben del rešitve, ni pa sama po sebi zagotovilo, da bo stavba poleti prijetno hladna. Danes je ključna razlika med energetsko učinkovito stavbo in stavbo, ki je hkrati tudi odporna proti vročinskim valovom.

Dodatno težavo predstavlja dejstvo, da klimatske naprave v Evropi še vedno niso običajne. Po podatkih Mednarodne agencije za energijo (IEA) ima klimatsko napravo približno petina evropskih gospodinjstev, medtem ko jih je v Združenih državah Amerike in na Japonskem okoli 90 odstotkov.

Razlike med državami so velike. V Franciji je klimatiziranih približno 25 odstotkov domov. V Italiji približno polovica. V Združenem kraljestvu pa le okoli sedem odstotkov, čeprav se je ta delež v zadnjih treh letih podvojil.

Francija, je bila ob tokratnem vročinskem valu več dni v primežu peklenske vročine, skuša obrniti trend. Država je desetletja zavračala množično uporabo klimatskih naprav. Okoljske organizacije so opozarjale, da klimatske naprave porabljajo veliko električne energije, uporabljajo hladilne pline z velikim toplogrednim učinkom in dodatno segrevajo mestne ulice, saj vroč zrak iz notranjosti stavb odvajajo na prosto.

Nove gradbene smernice so zato dajale prednost boljši izolaciji, senčenju, zelenim površinam in naravnemu prezračevanju, cilj pa je bil, da klimatskih naprav sploh ne bi potrebovali.

Toda rekordni vročinski valovi spreminjajo tudi to filozofijo. Potem ko so morale zaradi vročine zapreti na tisoče šol, zdravstveni delavci pa so opozarjali na nevzdržne razmere v bolnišnicah, tudi francoski Zeleni prvič javno priznavajo, da brez klimatskih naprav ponekod ne bo več mogoče.

Predsednica stranke Zelenih Marine Tondelier je tako dejala: "Obstajajo kraji, kjer brez klimatskih naprav preprosto ne gre več." S tem je prekinila dolgoletno, kot jo je sama poimenovala, "dogmo proti klimatskim napravam", poroča BBC. 

Dilema je zapletena. Po eni strani klimatske naprave rešujejo življenja. Po drugi strani povečujejo porabo električne energije in lahko dodatno prispevajo k segrevanju mest.

Zaradi tega Evropska unija vztraja predvsem pri dolgoročnih rešitvah: več dreves in zelenih površin, senčenje ulic, svetlejše strehe in fasade, zelene strehe, nova gradbena pravila, boljše prezračevanje stavb, prilagoditev bolnišnic, šol in domov za starejše.

A treba bo ukrepati, saj so težave jasne, Po podatkih, ki jih navaja TIME, je v državah Evropske unije v zadnjih štirih letih zaradi ekstremne vročine umrlo več kot 200.000 ljudi, številne smrti pa bi bilo mogoče preprečiti z boljšo pripravljenostjo mest, zdravstvenega sistema in stavb.

Pri nas ima klimatsko napravo še vedno manj kot polovica gospodinjstev. Po ocenah jih je z njo opremljenih približno 44 odstotkov oziroma okoli 365.000 domov, kar je sicer precej več kot pred enajstimi leti, ko jih je bilo približno 26 odstotkov.

Po podatkih Eurostata so slovenska gospodinjstva leta 2024 za hlajenje porabila 659,6 teradžula energije, povprečno gospodinjstvo pa za uporabo klimatske naprave letno porabi med 44 in 46 evri za elektriko. Nizki stroški so predvsem posledica razmeroma milejšega podnebja v primerjavi z južnejšimi državami.

Slovenija je po številu hladilnih stopinjskih dni – kazalniku, ki meri potrebo po hlajenju – na 12. mestu v Evropi z vrednostjo 73,88, kar je precej pod povprečjem Evropske unije (127,78).

Večji strošek od same uporabe predstavlja nakup klimatske naprave. Najcenejši modeli stanejo okoli 270 evrov, povprečna cena priljubljenih naprav pa znaša približno 455 evrov v osnovnem, 748 evrov v srednjem in okoli 1.770 evrov v premijskem razredu. K temu je treba prišteti še 250 do 350 evrov za montažo.

Za primerjavo: na Hrvaškem, kjer je podnebje precej toplejše, ima klimatsko napravo približno 75 odstotkov gospodinjstev. Čeprav tam za elektriko plačujejo nekoliko manj, zaradi pogostejše uporabe za hlajenje letno porabijo približno 20 evrov več kot slovenska gospodinjstva.

Večina razprav o vročinskih valovih se konča pri klimatskih napravah. Toda strokovnjaki opozarjajo, da je to predvsem gašenje posledic, ne pa reševanje vzroka.

Po mnenju United Nations Office for Disaster Risk Reduction se bo morala prihodnja gradnja prilagoditi novemu podnebju. Če bodo stavbe še naprej zasnovane tako kot danes, bo poraba energije za hlajenje iz leta v leto naraščala, skupaj z njo pa tudi stroški, obremenitev elektroenergetskih omrežij in izpusti toplogrednih plinov.

Strokovnjaki zato opozarjajo, da vprašanje prihodnosti ni, kako v vsako stanovanje namestiti klimatsko napravo, ampak kako zgraditi stavbo, ki je skoraj ne bo potrebovala.

Po oceni UNDRR številne sodobne stavbe že ob načrtovanju ustvarjajo veliko potrebo po hlajenju. Velike steklene površine, temne fasade, obsežne asfaltirane okolice, pomanjkanje sence in slabo naravno prezračevanje povzročijo, da se objekti čez dan močno segrejejo.

Če je stavba od začetka zasnovana tako, da brez klimatske naprave poleti ni mogoče živeti, se potreba po električni energiji samo še povečuje.

Organizacija zato zagovarja pristop "izogni se – preusmeri – izboljšaj". 

Med najbolj obetavnimi so tako imenovani materiali s fazno spremembo. Ti med segrevanjem absorbirajo odvečno toploto, ko se temperature znižajo, pa jo postopoma oddajajo nazaj v okolico. S tem zmanjšujejo temperaturna nihanja v notranjosti stavb in zmanjšujejo potrebo po mehanskem hlajenju.

Problem pa niso le stavbe, ampak tudi mesta. Velike asfaltirane površine, parkirišča, betonski trgi in gosto pozidana območja ustvarjajo pojav mestnega toplotnega otoka.

UNDRR opozarja, da mora biti prilagajanje vročini del urbanističnega načrtovanja. To pomeni več dreves, zelenih površin, prepustnih tal, senčenja ulic in stavb ter bolj premišljeno razporeditev objektov, da se omogoči naravno kroženje zraka.

Zanimivo je, da številne rešitve sploh niso nove. 

UNDRR opozarja, da so številne starodavne civilizacije gradile hiše precej bolj prilagojene vročini kot mnoge sodobne stavbe.

Debeli kamniti zidovi, notranja dvorišča, ozke senčne ulice, majhna okna na najbolj osončenih straneh in učinkovito naravno prezračevanje so omogočali prijetne notranje temperature tudi brez elektrike.

Takšna pasivna arhitektura je izkoriščala lokalno podnebje, namesto da bi se proti njemu borila.

Strokovnjaki menijo, da bi morali številne te principe ponovno vključiti tudi v sodobno arhitekturo.

Vse pogosteje se namreč postavlja vprašanje, ali evropska mesta pri prenovah zaostajajo za podnebnimi spremembami.

V zadnjih dveh desetletjih so številna mesta prenovila trge, ulice in nabrežja. Nastali so privlačni javni prostori z novimi tlakovci, širokimi promenadami in sodobno urbano opremo. Toda vročinski valovi razkrivajo tudi drugo plat takšnih prenov – številne utrjene površine se poleti spremenijo v velike zbiralnike toplote.

Asfalt, beton, granit in druge kamnite obloge čez dan absorbirajo ogromne količine sončne energije, ponoči pa jo počasi oddajajo nazaj v okolico. Posledica je pojav mestnega toplotnega otoka, zaradi katerega so lahko temperature v gosto pozidanih delih mest tudi več stopinj višje kot v okolici.

Prav zato številni urbanisti opozarjajo, da bi morale biti današnje prenove bistveno bolj usmerjene v ustvarjanje sence kot v širjenje tlakovanih površin.

Ena najpogostejših kritik prenov je odstranjevanje velikih dreves in njihovo nadomeščanje z mladimi sadikami.

Na papirju je število dreves pogosto celo večje kot pred prenovo. Toda z vidika mikroklime to ne pomeni enakega učinka.

Veliko odraslo drevo lahko s svojo krošnjo senči ogromno javnega prostora, z izhlapevanjem vode pa aktivno hladi zrak. Mlada sadika tega ne zmore. Za primerljiv hladilni učinek lahko potrebuje dve ali celo tri desetletja.

Po ocenah European Environment Agency imajo prav zrela drevesa eno najpomembnejših vlog pri zmanjševanju učinka mestnega toplotnega otoka, zato njihovo ohranjanje pogosto prinese večji podnebni učinek kot obsežne nadomestne zasaditve.

Strokovnjaki opozarjajo tudi na drugo težavo – sodobna mestna ureditev pogosto daje prednost velikim odprtim površinam. Takšni prostori so primerni za prireditve, pešce in kolesarje, vendar ob pomanjkanju dreves postanejo poleti skoraj neuporabni.

Na neposrednem soncu se lahko površina temnega asfalta ali kamnitih tlakovcev segreje na več kot 50, včasih celo 60 stopinj Celzija. Toplota nato še dolgo po sončnem zahodu seva nazaj v okolico.

Vročina pa  ima svojo ceno. Ne le v številu umrlih ali porabi elektrike, temveč tudi v produktivnosti, zdravstvu, infrastrukturi in kakovosti življenja. Vsak dodaten dan z ekstremnimi temperaturami pomeni več hospitalizacij, več bolniških odsotnosti, večjo porabo energije, večje tveganje za izpade električnega omrežja in višje stroške hlajenja. Mesta, ki se ne bodo prilagodila, bodo ta davek plačevala vsako poletje.

Vročina sicer ne prizadene vseh enako. Rekordni vročinski val v Franciji je razkril še eno plat podnebnih sprememb – da se najbolj segrevajo prav stanovanja ljudi, ki imajo najmanj možnosti, da bi se pred vročino zaščitili.

Časnik Le Monde je poročal o prebivalcih socialnih stanovanj v pariškem predmestju La Courneuve, kjer so se betonski bloki med vročinskim valom spremenili v pečice. Mnogi stanovalci nimajo klimatskih naprav, na oknih pa niti zunanjih polken, ki bi preprečila neposredno segrevanje prostorov.

Sedeminosemdesetletna Dania je novinarjem povedala, da mora že zgodaj zjutraj odpreti okna, nato pa jih takoj, ko posije sonce, zapreti in ves dan preživeti v temi. "Nimam druge izbire, kot da ves dan sedim v temi. Dovolj imam. Ta stres me uničuje. Če bi nam že zdavnaj namestili polkna, po vseh prošnjah, nam danes ne bi bilo treba tako trpeti."

Njene težave se tu ne končajo. V stavbi je več tednov pokvarjeno dvigalo, zato je praktično ujeta v stanovanju, ki se je med vročinskim valom spremenilo v pečico. Skrbi jo celo, da bo medicinska sestra zaradi nedelujočega dvigala prenehala prihajati na odvzem krvi.

Primer iz pariškega predmestja kaže, da ekstremna vročina ni več le vprašanje temperature, ampak tudi kakovosti stanovanj, socialne neenakosti in javne infrastrukture. Medtem ko se nekateri lahko umaknejo v klimatizirane domove ali odpotujejo, so drugi prisiljeni dneve preživljati v pregrevanih stanovanjih, brez možnosti učinkovitega hlajenja.

Se je pa ob aktualnem vročinskem valu oglasila tudi politika. Po mnenju podpredsednice Evropske komisije Terese Ribera letošnji vročinski val ni več opozorilo, kaj bi se lahko zgodilo v prihodnosti, ampak dokaz, da se evropsko podnebje že spreminja. 

Ribera opozarja, da današnje rekordne temperature niso presenečenje. Znanstveniki nanje opozarjajo že desetletja, Evropa pa po njenem mnenju ni naredila dovolj, da bi odpravila vzroke podnebnih sprememb in se hkrati pripravila na njihove posledice. 

Ob tem ostro kritizira tiste, ki podnebne ukrepe predstavljajo kot nepotrebne ali škodljive. Po njenem mnenju razpravo prepogosto usmerjajo kratkoročni interesi industrije fosilnih goriv, namesto znanstvenih dokazov. 

Po njenem je letošnje poletje pokazalo, da se Evropa ne more več odločati med prilagajanjem podnebnim spremembam in njihovim omejevanjem. Potrebovala bo oboje hkrati.