Množični pogini pod morsko gladino Jadrana: izgube celotnih populacij

Pogini klapavic niso osamljen lokalni pojav, temveč jih v zadnjih letih beležijo na različnih območjih Jadrana. Enotne ocene za celoten Jadran sicer nimamo, saj se obseg poginov med posameznimi lokacijami in leti močno razlikuje, vendar so na nekaterih območjih izgube izjemne in zajemajo večino ali skoraj celotno populacijo klapavic.

Med najbolj prizadetimi območji je južna italijanska obala Gargana, kjer je leta 2024 smrtnost v školjčiščih presegla 70 odstotkov, na posameznih lokacijah pa se je približala 100 odstotkom. V Boki Kotorski je bilo po podatkih iz literature leta 2020 izgubljenih od 80 do 90 odstotkov gojenih klapavic. Zelo obsežen pogin je bil leta 2022 dokumentiran tudi vzdolž približno srednje italijanske jadranske obale. Na enem od spremljanih naravnih grebenov se je pokritost s klapavicami v nekaj več kot dveh mesecih zmanjšala z več kot 80 odstotkov na nič, proizvodnja v bližnjih školjčiščih pa je upadla za približno 30 odstotkov. Poročajo, da je v Novigradskem morju na Hrvaškem pozimi 2022/2023 pogin dosegel do 70 odstotkov.

Najhujše posledice so torej trenutno dokumentirane na nekaterih območjih zahodnega in južnega Jadrana, vendar so podobne težave prisotne tudi drugje, vključno s slovenskim morjem. Pomembno je poudariti, da pogini niso hkratni in niso povsod enako intenzivni in da gre praviloma za lokalno različno kombinacijo okoljskih in bioloških dejavnikov.

Tudi v Sloveniji so klapavice močno prizadete, čeprav za celotno slovensko morje še nimamo enotne ocene smrtnosti za vsa tri gojitvena območja. V školjčišču Zavoda YouSea v Piranskem zalivu smo visoko smrtnost zabeležili v letu 2024, ko smo poleg velikega števila mrtvih školjk opazili tudi zelo malo mladih klapavic. To je še posebej skrb vzbujajoče, saj ni prizadet le pridelek, ki bi bil namenjen prodaji, temveč tudi nova generacija, od katere sta odvisna obnova nasadov in prihodnja proizvodnja. Razmere so bile tako resne, da smo morali proizvodnjo začasno ustaviti.

Resnost razmer potrjujejo tudi državni statistični podatki. Leta 2024 je bilo v Sloveniji vzrejenih le nekaj več kot 110 ton klapavic, kar je 40 odstotkov manj kot leto prej in najmanj v zadnjih desetih letih. Upada sicer ne moremo pripisati samo enemu vzroku ali zgolj množičnim poginom, saj so slovenska školjčišča izpostavljena tudi plenjenju orad, zajedavcem in drugim obremenitvam. Podatki pa jasno kažejo, da je slovensko gojenje klapavic trenutno zelo ranljivo.

Školjkarstvo v Sloveniji je po gospodarskem obsegu majhna, vendar za slovensko obalo pomembna tradicionalna in strateška dejavnost. Z njim se aktivno ukvarja le manjše število podjetij, zato večji pogin klapavic prizadene pomemben del celotnega slovenskega školjkarskega sektorja. Dejavnost zagotavlja lokalno pridelano morsko hrano, prispeva k samooskrbi ter je tesno povezana z obalno gastronomijo, turizmom in delovnimi mesti.

Leta 2024 so klapavice predstavljale približno dve tretjini celotne slovenske marikulture. Po statističnih podatkih jih je bilo vzrejenih nekaj več kot 110 ton, kar je okoli 40 odstotkov oziroma več kot 70 ton manj kot leto prej.

S tem, da smo imeli gojitelji v nekaterih školjčiščih tudi blizu 100-odstotno smrtnost klapavic.

Poleg izpada prihodka od prodaje gojitelji izgubimo že vloženo delo in sredstva ter stroške čiščenja in ponovne vzpostavitve nasadov.

Če pogineta tudi podmladek in mlajše generacije klapavic, se posledice prenesejo še v naslednje sezone. Za sektor, v katerem deluje le nekaj manjših podjetij, lahko ponavljajoči se pogini pomenijo tudi vprašanje nadaljnjega obstoja dejavnosti.

Prve ugotovitve mednarodnega projekta TEAMFORADRIS, ki ga Program Interreg IPA ADRION v okviru Interreg sklada (Evropski regionalni razvojni sklad in IPA III), kažejo, da množičnih poginov klapavic najverjetneje ne povzroča en sam dejavnik, temveč kombinacija več medsebojno povezanih okoljskih in bioloških obremenitev. Med najpomembnejšimi so segrevanje morja in dolgotrajni temperaturni ekstremi, spremembe slanosti, zmanjšana vsebnost kisika, zakisovanje morja, pomanjkanje hrane, onesnaževanje, bolezni in zajedavci, plenjenje ter povečana obrast z drugimi organizmi.

V okviru projekta TEAMFORADRIS je Zavod YouSea skupaj s projektnimi partnerji iz sedmih držav najprej sodeloval pri pregledu obstoječih znanstvenih raziskav in zbiranju informacij školjkarjev iz različnih delov Jadrana. V Sloveniji Zavod YouSea od maja 2025 v sodelovanju z Veterinarsko fakulteto Univerze v Ljubljani in Morsko biološko postajo Piran Nacionalnega inštituta za biologijo izvaja mesečno spremljanje klapavic. Spremljamo njihovo zdravstveno stanje, odvzemamo vzorce za histopatološke preiskave ter merimo okoljske dejavnike, med drugim temperaturo in vsebnost raztopljenega kisika.

Posebno pozornost namenjamo tudi dejavnikom, ki so bili v slovenskem školjčišču zelo izraziti. Med njimi sta povečana obrast klapavic s plaščarji rodu Clavellina ter sezonsko povečanje števila plenilskih ploskih črvov, ki se prehranjujejo s klapavicami. Trenutno še ne moremo reči, kolikšen delež poginov povzroča posamezen dejavnik. Prve ugotovitve pa jasno kažejo, da moramo spremljati celoten sistem in ne iskati le enega povzročitelja.

Temperatura morja ima pri poginih klapavic zelo pomembno vlogo, vendar je ne moremo obravnavati kot edini vzrok. Klapavice so hladnokrvni organizmi, zato temperatura neposredno vpliva na njihovo presnovo, porabo kisika, hranjenje, rast in delovanje imunskega sistema. Ko je morje dalj časa zelo toplo, se najprej povečajo njihove potrebe po energiji in kisiku. Če toplotni stres traja, pa se lahko zmanjšata filtriranje vode in vnos hrane, klapavice pogosteje zapirajo lupine, porušita se njihovo energijsko ravnovesje in normalna presnova ter povečajo oksidativni stres, poškodbe celic in smrtnost.

Posebej ranljive so lahko v obdobju med drstenjem in po njem, ko so njihove energijske zaloge zmanjšane. Vendar se razmnoževalni ciklus med posameznimi območji in leti razlikuje, zato ne moremo preprosto reči, da so vse klapavice vsako poletje enako obremenjene.

Pomembno je tudi, da visoke temperature praviloma ne delujejo same. Toplejša voda vsebuje manj raztopljenega kisika, poletna razslojenost morja pa lahko pomanjkanje kisika še okrepi. Če se temu pridružijo manjša razpoložljivost hrane, nihanje slanosti, onesnaženje, bolezni, plenilci, zajedavci ali obrast drugih organizmov, lahko kombinacija teh dejavnikov preseže sposobnost klapavic za prilagajanje. Raziskave kažejo tudi, da lahko visoke temperature spremenijo njihov imunski odziv in povečajo učinke nekaterih povzročiteljev bolezni.

Ko se množični pogin v odprtem morju že začne, ga praviloma ne moremo preprosto ustaviti. Morja ne moremo ohladiti ali na ravni celotnega školjčišča hitro spremeniti vsebnosti kisika, slanosti in drugih okoljskih razmer. Lahko pa z zgodnjim opozarjanjem, pravočasnim ukrepanjem in prilagoditvijo načina gojenja bistveno zmanjšamo izgube.

Prvi nujni ukrep je neprekinjeno spremljanje temperature, raztopljenega kisika, slanosti in drugih razmer v vodi ter redno spremljanje zdravstvenega stanja klapavic. Če dovolj zgodaj zaznamo morski vročinski val, pomanjkanje kisika ali slabšanje kondicije školjk, lahko gojitelji tržno primerne klapavice poberejo prej, omejijo dodatno rokovanje z njimi ter po potrebi prilagodijo globino in razporeditev gojitvenih vrvi. Premik v globljo vodo je lahko ena od rešitev, vendar le tam, kjer meritve pokažejo, da so pri dnu temperatura, količina kisika, pretok vode in razpoložljivost hrane ugodnejši. Globlje namreč ne pomeni vedno tudi boljše, saj se lahko predvsem poleti prav pri dnu pojavi pomanjkanje kisika.

Pomembni so tudi redno odstranjevanje čezmerne obrasti, spremljanje plenilcev in zajedavcev, hitro odstranjevanje poginulih školjk ter pravočasne veterinarske in histopatološke preiskave. Tako lahko razlikujemo med posledicami temperaturnega stresa, boleznimi, zajedavci, plenjenjem in drugimi vzroki ter ukrepe prilagodimo dejanskim razmeram. Potrebujemo tudi jasen sistem, po katerem bi gojitelji hitro sporočali nenavadne pogine in dobili strokovno pomoč.

Prav to preizkušamo v projektu TEAMFORADRIS. Zavod YouSea bo v slovenskem morju postavil pilotno podvodno strukturo za poskus gojenja klapavic v globlji vodi. Preverjali bomo, ali lahko tak način zmanjša izpostavljenost visokim površinskim temperaturam in čezmerni obrasti ter izboljša preživetje klapavic. Rezultati bodo podlaga za pripravo priporočil in protokolov, uporabnih za školjkarje tudi v drugih delih Jadrana.

Dolgoročno bodo potrebni prilagoditev proizvodnih ciklov, razpršitev gojenja med različne globine in primerne lokacije na odprtem morju, raziskovanje odpornejših populacij klapavic ter finančni in strokovni mehanizmi za pomoč gojiteljem ob izrednih poginih. Hkrati moramo zmanjševati lokalne pritiske, kot so onesnaževanje, prekomeren vnos hranil in uničevanje obalnih habitatov. Ker pričakujemo pogostejša obdobja zelo visokih temperatur, bo moralo postati školjkarstvo odpornejše na hitro spreminjajoče se okoljske razmere, da bo lahko preživelo.

Slovensko školjkarstvo je majhen sektor, v katerem deluje le nekaj podjetij. Ponavljajoči se pogini, plenjenje, zajedavci, čezmerna obrast in vse zahtevnejše okoljske razmere lahko posameznemu gojitelju v kratkem času uničijo večji del pridelka. Ker proizvodni cikel traja dalj časa (vsaj 2 leti), izgubljenega pridelka ni mogoče nadomestiti čez noč.

Zato školjkarji potrebujejo konkretno podporo pristojnih ministrstev. Nerazumno je, da država prav v obdobju, ko se sektor spoprijema z najtežjimi razmerami doslej, uvaja dodatno dovolnino za vodno pravico. Od leta 2026 morajo gojitelji poleg obstoječega vodnega povračila plačevati še novo dovolnino, ki se obračuna glede na celotno površino školjčišča, ne glede na to, koliko školjk so zaradi poginov dejansko lahko pridelali. Takšna dodatna obremenitev je za majhen in že močno prizadet sektor težko razumljiva.

Potrebujemo znižanje oziroma začasno oprostitev te dajatve za školjkarstvo, mehanizem pomoči ob dokazanih množičnih poginih ali izgubi školjk zaradi plenjenja ter dolgoročno financiranje raziskav, monitoringa in hitre diagnostike. Gojiteljem je treba omogočiti tudi naložbe v prilagojene načine gojenja, premikanje nasadov na ustreznejše lokacije na odprto morje in globine in drugo opremo, ki bi lahko zmanjšala izgube. Postopki za pridobivanje potrebnih dovoljenj morajo biti hitrejši in med pristojnimi institucijami bolje usklajeni.

Slovenske klapavice bomo lahko jedli tudi v prihodnje, vendar le, če bomo poleg raziskovanja vzrokov pravočasno poskrbeli tudi za preživetje slovenskih školjkarjev.

Ko podjetje zaradi ponavljajočih se izgub enkrat opusti dejavnost, ga je zelo težko nadomestiti, z njim pa izgubimo tudi znanje, delovna mesta in domačo proizvodnjo kakovostne morske hrane.

Da, bojazen obstaja tudi za druge morske organizme, vendar ne moremo reči, da vse čaka enaka usoda kot klapavice. Najbolj ranljivi so praviloma organizmi, ki živijo pritrjeno, se ne morejo umakniti v hladnejšo vodo, rastejo počasi in po poginu potrebujejo veliko časa za obnovo. Mednje sodijo kamene korale in spužve, nekatere školjke, gorgonije ter morski travniki.

Morski vročinski valovi so v Sredozemlju že povzročili obsežne pogine različnih skupin pridnenih organizmov. Posebej skrb vzbujajoče je, da lahko propad organizmov, ki ustvarjajo življenjski prostor za druge vrste, prizadene celoten ekosistem. Če izgubimo koralne in spužvaste združbe ali morske travnike, ne izgubimo le posamezne vrste, temveč tudi zavetje, prehranjevalni prostor in območja odraščanja številnih drugih organizmov.

Za slovensko morje so pomembni predvsem travniki pozejdonke in drugih morskih trav, kamena korala Cladocora caespitosa, dolgožive spužve ter različne vrste školjk. Pozejdonka je na dolgotrajno visoke temperature posebej občutljiva, njeni travniki pa se zaradi počasne rasti po poškodbah zelo počasi obnavljajo. Tudi korale, nekatere spužve in nekatere druge pridnene vrste lahko ob dolgotrajnem toplotnem stresu doživijo poškodbe tkiv, bolezni in množične pogine.

Veliki leščur je že pokazal, kako hitro lahko izgubimo nekoč pogosto vrsto. Pri njegovem skorajšnjem izginotju iz Sredozemlja so imeli osrednjo vlogo tudi paraziti, ki so jih prizadeli, zato njegovega propada ne smemo pripisati samo segrevanju. Višje temperature in druge neugodne okoljske razmere pa lahko vplivajo na odpornost organizmov, širjenje povzročiteljev bolezni in potek okužb.

Pri prostoživečih ribah so posledice pogosto manj opazne kot množičen pogin na enem mestu, kar pa ne velja za gojene ribe, ki so vezane na določeno lokacijo. Višje temperature lahko vplivajo na razmnoževanje, razvoj mladih osebkov, razpoložljivost hrane in razširjenost vrst. Nekatere vrste, prilagojene hladnejšim razmeram, se umikajo severneje ali globlje, medtem ko se toploljubne in nekatere tujerodne vrste širijo. Zato ne gre le za izgubo posameznih organizmov, temveč za postopno spreminjanje celotne sestave Jadranskega morja.

Najbolj nas mora skrbeti kombinacija pritiskov. Organizem lahko kratko obdobje visoke temperature še prenese, če pa se temu pridružijo pomanjkanje kisika, onesnaženje, bolezen, pomanjkanje hrane ali poškodovanje habitata, se možnost poginov močno poveča.

Izpostaviti bi želela, da pri spremljanju sprememb v morju niso pomembni le raziskovalci in gojitelji, temveč lahko veliko prispeva tudi javnost. Morje se hitro spreminja, strokovne ustanove pa ne morejo biti ves čas prisotne na vseh delih obale. Prav zato so opažanja ljudi, ki ob morju živijo, delajo ali ga redno obiskujejo, lahko zelo dragocena.

Konzorcij nevladnih organizacij Povezani za morje je vzpostavil digitalno platformo www.zamorje.si, prek katere lahko posamezniki hitro sporočijo neobičajne ali zanimive dogodke in opažanja iz morskega in obalnega okolja. To so lahko na primer pogini ali nenavadno vedenje organizmov, pojav tujerodnih vrst, izrazita obrast, onesnaženje, poškodbe morskih travnikov, nepravilno sidrana plovila ali druga opažanja, ki odstopajo od običajnega stanja. Zelo pomembno je, da ljudje dogodku dodajo fotografijo, čim natančnejšo lokacijo in datum opažanja, saj so tako zbrani podatki bistveno uporabnejši.

Takšna opažanja lahko prispevajo k zgodnejšemu zaznavanju sprememb, hitrejšemu preverjanju dogajanja na terenu in boljšemu usmerjanju nadaljnjih raziskav. Posamezno opažanje sicer še ni znanstveni dokaz, lahko pa predstavlja pomemben prvi signal, zlasti kadar podobne pojave sporoči več ljudi z različnih lokacij.

Pomen opazovanja, beleženja in odgovornega sporočanja podatkov mladim približujemo tudi v okviru projekta Participativna znanost za mlade. Z njim želimo otrokom in mladostnikom pokazati, da niso le opazovalci sprememb, temveč lahko s kakovostno zbranimi podatki dejavno prispevajo k razumevanju in varovanju morja. Čim prej bomo spremembe zaznali in jih povezali z meritvami ter strokovnimi analizami, tem več možnosti bomo imeli za pravočasne in ustrezne odzive.