Možganski čipi: spremembe v osebnosti, nezmožnost odločanja, poskusi samomora

Ali se bo to v tem časovnem okviru res zgodilo ali ne, je težko reči, saj ni prvič, da je Musk dejal, da so poskusi na obzorju. Toda tema si vseeno zasluži pozornost. 

Neuralink je namreč porabil več kot pol desetletja za ugotavljanje, kako prevesti možganske signale v digitalne izhode – predstavljajte si, da lahko pošljete besedilno sporočilo ali tipkate v urejevalnik besedil samo z mislijo, piše Business Insider.

Ideja, da bi razvili takšne izdelke, ni nova. Za začetek si jih zelo želijo v medicini – med drugim kot pomoč paraliziranim ljudem pri komunikaciji, za obnovitev izgubljenih čutov in/ali nadzor protetičnih udov. Prav tako na pomoč čipov in umetne inteligence računajo podporniki ideje, da bi stanje kroničnih bolnikov spremljali na daljavo prek monitoringa s pomočjo pametnih naprav in prenosom podatkov do zdravnika, tehnologija pa bi pomagala tudi pri doziranju zdravil. A Musk bi seveda šel nekoliko dlje.

Toda njegovo podjetje še zdaleč ni edino, ki se ukvarja z vmesniki med možgani in računalniki. Čeprav gre za tehnologije, ki so šele v povojih, raziskovalci vse bolj vidijo, kako nevronski vsadki vplivajo na naš um. BI navaja Anne Wexler, docentko za filozofijo na Oddelku za medicinsko etiko in zdravstveno politiko na Univerzi v Pensilvaniji: "Seveda povzročajo spremembe. Vprašanje je, kakšne vrste sprememb povzročajo in kako pomembne so." 

Posegati v občutljivo delovanje človeških možganov je zapleten posel in učinki niso vedno zaželeni ali predvideni. Ljudje, ki bi uporabljali takšne čipe, bi lahko čutili globok občutek odvisnosti od naprav in imeli vtis, da se je njihov občutek sebe spremenil. Preden pridemo do točke, ko se ljudje postavijo v vrsto, da bi jim v možgane vsadili pametni telefon, se je pomembno spopasti z njihovimi nevarnostmi in edinstvenimi etičnimi pastmi, opozarjajo pri BI.

Najbolj goreči podporniki tehnologije sicer vztrajajo, da tehnologijo vsadkov že uporabljamo. Morda najbolj znan primer uporabe so polževi vsadki, ki gluhim ljudem omogočajo, da v nekem smislu slišijo. Polžev vsadek je namreč elektronska naprava, ki nadomesti okvarjene celice notranjega ušesa – polža. Naprava zvok iz okolice pretvarja v električne impulze in jih prenese neposredno na slušni živec. Veliko upov v tehnologijo polagajo tisti, ki trpijo zaradi epilepsije. Razvite naprave lahko spremljajo aktivnost možganskih signalov in napovejo napade ter bolnika nanje opozorijo. Nekateri raziskovalci pa predlagajo sisteme, ki ne bi le zaznali, ampak preprečili napade z električno stimulacijo. 

Kritike sicer ta ideja nekoliko preveč spominja na znanstvenofantastični film iz leta 1974, The Terminal Man, v katerem po obetavnem začetku dolgotrajna izpostavljenost čipu pri pacientu povzroči psihotično reakcijo. Nekateri idejo tudi primerjajo z lobotomijami v 40. in 50. letih prejšnjega stoletja, ko so preveč zagreti strokovnjaki in zdravniki, ki se niso znali ustaviti, iz ljudi ustvarili rastline. 

A številni na tem področju predvsem vidijo priložnost za odličen zaslužek. Podjetje za raziskave trga Grand View Research je svetovni trg možganskih vsadkov leta 2021 ocenilo na 4,9 milijarde dolarjev, druga podjetja pa predvidevajo, da bi se lahko ta številka do leta 2030 podvojila. 

Tudi nedavne izboljšave umetne inteligence in materialov za nevronsko sondiranje, ki so naredile naprave manj invazivne in bolj dostopne, pomenijo nov val zasebnega in vojaškega financiranja. 

Potencialni prihodnosti možganskih čipov se prilagajajo tudi regulatorji. Septembra lani je Magnus Medical dobil odobritev ameriške Uprave za hrano in zdravila za ciljno terapijo možganske stimulacije za hudo depresivno motnjo.

Brez težav sicer ne gre. Neuralink je zaznamovala zgodovina prenapihnjenih obljub, bili naj bi tudi tarča preiskave zaradi kršitev pravil o dobrem počutju živali. 

Vseeno strokovnjaki menijo, da morda vendarle nismo tako daleč od trenutka, ko bo mogoče igranje video iger, manipuliranje z navidezno resničnostjo ali celo neposredno prejemanje vnosov podatkov, kot so besedilna sporočila ali video posnetki brez potrebe po monitorju. 

In pri BI ocenjujejo, da to pomeni, da smo dosegli točko, ko so kulturne in etične ovire za to vrsto tehnologije začele prehitevati tehnične. Že mogoče, da je The Terminal Man film, a katastrofalni preobrat, ki ga prikazuje, odpira resnična vprašanja o nenamernih učinkih tehnologije možganskih čipov.

Že doslej znani dokazi kažejo, da lahko naprave povzročijo kognitivne spremembe, ki presegajo obseg njihove predvidene uporabe.

Nekatere od teh sprememb so bile pozitivne, kar je pričakovano, saj so čipi namenjeni spreminjanju težav svojih uporabnikov. 

Wexlerjeva je denimo intervjuvala ljudi s Parkinsonovo boleznijo, ki so bili podvrženi globoki možganski stimulaciji, kirurškemu zdravljenju, ki vključuje vsaditev tankih kovinskih žic, ki pošiljajo električne impulze v možgane za zmanjšanje motoričnih simptomov. Poročali so, da jih je bolezen oropala tega, kar so. "Resnično vpliva na vašo identiteto, občutek samega sebe, če ne zmorete stvari, za katere mislite, da jih lahko naredite." Tehnologija je bila v tem primeru v pomoč. 

Eran Klein in Sara Goering, raziskovalca na Univerzi v Washingtonu, sta podobno opazila pozitivne spremembe v osebnosti in samozaznavanju ljudi, ki uporabljajo te pripomočke. V dokumentu iz leta 2016 o stališčih in etičnih vidikih so udeleženci študije pogosto menili, da jim je zdravljenje pomagalo povrniti pristen jaz, ki ga je izčrpala depresija ali obsesivno-kompulzivna motnja. Nevropsihologinja Cynthia Kubu je leta 2022 poročala o povečanem občutku nadzora in avtonomije med pacienti, s katerimi se je pogovarjala.

Vendar niso vse spremembe, ki so jih ugotovili raziskovalci, koristne. Frederic Gilbert, profesor filozofije na univerzi v Tasmaniji, specializiran za uporabno nevroetiko, je opazil nekaj nenavadnih učinkov. "Pojmi osebnosti, identitete, delovanja, avtentičnosti, avtonomije in sebe – to so zelo kompaktne, nejasne in nepregledne dimenzije. Nihče ne ve natančno, kaj pomenijo, vendar imamo primere, kjer je jasno, da so čipi povzročili spremembe v osebnosti ali izražanju spolnosti."

V intervjujih s pacienti je opazil, da poročajo o občutkih, da se ne prepoznajo, počutijo se odtujene od samega sebe. "To je pripeljalo do skrajnih primerov, ko je prišlo tudi do poskusov samomora," je dejal Gilbert.

Strokovnjaki tako ocenjujejo, da bi lahko imeli možganski implantati zelo pozitiven učinek pri ljudeh, ki bi jih uporabljali za zdravljenje, ko pa gre za idejo množične uporabe čipov za nezdravstvene namene, pa vse kaže na veliko potencialnih slabosti. 

Za začetek je težava že v odvisnosti. Če pomislimo, koliko ljudi je zasvojenih z napravami, ki jih lahko odložimo, a jih mnogi ne zmorejo – kako velika bi bila šele odvisnost, če bi bil na primer pametni telefon povezan neposredno z možgani.

BI navaja pričevanje Gilberta o pacientu, pri katerem se je razvila nekakšna paraliza odločanja. Sčasoma se je počutil, kot da ne more niti iz stanovanja ali se odločiti, kaj bo jedel, če se ni posvetoval z napravo.  "Nič ni narobe z napravo, ki dopolnjuje odločitev," je dejal Gilbert. "Toda na koncu je naprava v odločitvi nadomestila osebo in jo izrinila iz enačbe odločanja."

V skrajnih primerih oseba ni bila zmožna delovanja brez naprave. Raziskovalec je tudi naletel na študije, ko so udeleženci padli v depresijo, ker so izgubili podporo za svoje naprave. "Postopno se na to tako navadiš, da sem to postal jaz," je dejal udeleženec študije, ki je prejel napravo za zaznavanje znakov epileptične aktivnosti.

Ta odvisnost od naprave je problematična tudi zato, ker je možganske računalniške implantate trenutno še drago vzdrževati, prav tako imajo še vrsto težav, zaradi česar je pogosto potrebna invazivna operacija možganov za njihovo odstranitev in ponovno vsaditev. Težave v dobavni verigi, posodobitve strojne opreme ali bankrot podjetja – vse to so dejavniki, ki bi lahko celo motili samozavest tistih, ki bi se za takšne pripomočke odločili.

Potem pa je tukaj še vprašanje zasebnosti. Ko računalnik dobi dostop do posameznikovih možganskih valov, to pomeni ogromno podatkov. Tudi če ima oseba napravo za premikanje protetične roke, to pomeni, da lahko naprava zbira ogromno podatkov o hrupu v ozadju, ki ga je mogoče dešifrirati. In vse to se hrani nekje v oblaku brez jasnega pojasnila, kdo in zakaj ima dostop. 

Premislek o etičnosti uporabe sodobne tehnologije je zato nujen. Težava je, ker se na to opozarja že leta, storjenega pa ni bilo prav veliko, še posebej ker se predvsem politika od teh vprašanj močno distancira – kot da jih ne bi razumela ali ne bi želela razumeti. Strokovnjaki se sicer načeloma strinjajo: Če lahko možganski čipi spremenijo ključne dele vaše osebnosti, jih podjetja ne bi smela hiteti vstavljati v glave ljudi.

A tudi družbena omrežja imajo lahko uničujoče posledice za ljudi, pa se jim v tem smislu posveča le malo pozornosti. In vse kaže, da bi se lahko podobno zgodilo na področju čipov, ki bi povezovali možgane in računalnike.