Na Krasu odkrili prazgodovinske lovske megastrukture

Študija, ki sta jo izvedla Dimitrij Mlekuž Vrhovnik z ljubljanske Filozofske fakultete in Tomaž Fabec z Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije (ZVKDS), temelji na zračnem laserskem skeniranju – LiDAR, terenskih raziskavah, izkopavanjih in analizah z uporabo geografskih informacijskih sistemov (GIS).

Mlekuž Vrhovnik je povedal, da je študija rezultat dveletnega dela, da pa je do odkritja prišlo pravzaprav po naključju. Ob pregledovanju LiDAR posnetkov Krasa in kartiranju različnih značilnosti v okviru nekega drugega projekta je naletel na zanimivo značilnost, za katero ni natanko vedel, kako si jo razložiti.

S Fabcem sta se nato odpravila na teren in prišla do zanimivega odkritja. Ker za svoje raziskave nista imela projektnega okvirja, sta jih izvajala v prostem času, a z vsemi dovoljenji, ob koncu sta bila deležna tudi finančne podpore nekaterih institucij. Izvedla sta celovito raziskavo in svoje odkritje objavila v današnji številki ugledne znanstvene revije Proceedings of the National Academy of Sciences (PNAS).

Kot je poudaril Mlekuž Vrhovnik, je bilo odkritje precej naključno in tudi presenetljivo ter izstopa iz okvirja vseh ostalih arheoloških raziskav na Krasu, kar jih opravljajo.

Rezultati raziskave razkrivajo zapletene suhozidne sisteme v obliki lijaka, dolge od nekaj sto metrov do več kilometrov, ki se zaključujejo s pastmi pod skalnimi stopnjami ali stenami, v katere so prazgodovinske skupnosti usmerjale črede divjih živali. Izkopavanje ene od pasti je pokazalo, da je bila struktura okoli 3500 pred sedanjostjo že dolgo opuščena.

Kot avtorja navajata v povzetku članka, so podobne strukture poznane predvsem iz puščav Bližnjega vzhoda in Severne Afrike, a odkritje s Krasa kaže, da so bile tovrstne lovske strukture prisotne tudi v evropskem prostoru, verjetno že kmalu po koncu ledene dobe – torej več tisoč let pred pojavom kmetijstva.

Strukture na območju Krasa razkrivajo, da so prazgodovinske skupnosti obvladovale prostor v velikem merilu. Njihov obseg priča o kompleksni družbeni in tehnični organizaciji: o načrtovanju in gradnji obsežnih krajinskih struktur in usklajevanju skupinskega dela, ki je presegalo okvire posameznih gospodinjstev ali majhnih skupin. Delovanje teh sistemov je temeljilo na natančnem poznavanju vedenja živali, najverjetneje jelenjadi, njihovih sezonskih poti in dobrem razumevanju prostora.

Takšni lovi so prinašali velike sezonske presežke mesa, ki so jih lahko porabile le večje skupnosti, v obliki skupinskih gostij in obredov. Odkritje tako odpira vprašanja o organizaciji skupnosti, porabi, presežkih in simbolnem pomenu izobilja v prazgodovinskih družbah. Te strukture predstavljajo manjkajoče poglavje v evropski prazgodovini, poglavje, ki razkriva, da so že lovske skupnosti oblikovale kompleksne infrastrukturne sisteme in gradile prostor v skladu s svojimi potrebami in znanjem.

Odkritje spreminja razumevanje evropske prazgodovine ter kaže, da so lovske skupnosti ustvarjale monumentalne krajinske strukture, ki so zahtevale odlično poznavanje prostora, zapleteno organizacijo, natančno načrtovanje in upravljanje s sezonskimi presežki mesa, je še mogoče prebrati v povzetku članka.