Sojuz: najuspešnejša raketa vseh časov

Sojuze so oblikovali v Koroljovem inštitutu za dizajn, ki je nastal pod taktirko očeta sovjetskega raketnega programa – Sergeja Koroljova. Ta je postal oče praktične astronavtike in začetka korakov človeštva v vesolje. Čeprav Sovjetska zveza ni imela tako izurjenih znanstvenikov, kot so jih imele ZDA, ki so med drugim "prevzele" nacističnega raketnega strokovnjaka Wernherja von Brauna, je ravno znanje in predvsem sposobnost strateškega razmišljanja ter organiziranja Koroljova pomenila bistveno prednost. Postavil je temelje različnim programom in nadzoroval gradnjo prve balistične rakete (oborožene z jedrsko konico), v vesolje je poslal Lajko, Jurija Gagarina, Valentino Tereškovo in začrtal pot številnim satelitom in pozneje tudi vesoljskim postajam.

Po uspehu raketnih sistemov Vostok je ekipa okrog Sergeja Koroljova sestavila načrte in tudi praktične modele za rakete Sojuz. Vse, kar so se naučili pri Vostoku, so implementirali pri izdelavi raket Sojuz. Prvi Sojuz je poletel leta 1966 in takrat so tudi "uradno" prevzeli delo junakov Sovjetske zveze – raket Vostok. Moto pri izdelavi Sojuza je bil, da naredijo raketni sistem enostaven, varen in poceni, kar jim je tudi uspelo.

Nobena raketa ali raketni sistem v zgodovini ni bil tako učinkovit in predvsem varen, kot je sistem Sojuz. Po letih delovanja in vse več izstrelitev je dobil naziv "delovni konj delavskega ljudstva", saj je sistem prevzemal naravnost neverjetne številke izstrelitev. V 80. letih prejšnjega stoletja je Sojuz v vesolje letel 60-krat na leto in z več kot 1700 izstrelitvami v orbito je tudi uradno največkrat uporabljen raketni sistem v zgodovini in tudi najstarejši. Sojuz je bil narejen kot poceni tovorna mula, ki je dosegla vse, kar je obljubila, in še več.

Na vrhuncu vesoljske tekme je Sojuz utiril številne vojaške in civilne satelite in tudi takrat največjo vesoljsko postajo – Mir. Ruska raketna strategija je bila, da če imaš nekaj, kar deluje, tega ni treba menjati, zato je Sojuz preživel vseh 50 let. Medtem ko so Američani sestavili številne raketne sisteme, ki so imeli svoje specifične naloge, so bili Rusi bolj praktični in imeli enega, ki je opravljal več funkcij. In ravno tukaj se skriva eden od uspehov ruskega raketnega inženiringa: Sojuzi so bili uspešni tudi zato, ker so ljudje, ki so oblikovali prve rakete, lahko danes stari starši mladih inženirjev in te prakse in znanja ne gre zanemariti.

V času nastanka raketoplanov (Space Shuttle) je tudi Sovjetska zveza razvijala svoje, ki naj bi pocenili polete v vesolje, a se je na koncu izkazalo, da ne Buran ne Space Shuttle nista poceni, niti enostavna stroja. Če je strošek potovanja v vesolje s Space Shuttlom za en sedež (astronavt v vesolje in nazaj) približno 200 milijonov evrov, je strošek za enak sedež na Sojuzu približno 65 milijonov evrov. Če je Sojuz najbolj varen za prevoz ljudi, je bil Space Shuttle najbolj smrtonosen.

V nesrečah raketoplanov Columbie in Challengerja je umrlo 14 ljudi, v dveh nesrečah Sojuzov pa štirje. Po nesreči Columbie leta 2003 Sojuzi postanejo edini raketni sistem na svetu, ki lahko pošlje človeka na Mednarodno vesoljsko postajo in nazaj. Na Sojuzu ni nihče umrl že vse od leta 1971, kar je neverjetnih  47 let.  Vsa zgodovina Sojuza in izboljšav je bila razlog, da sta danes, 52 let po prvemu poletu, astronavta živa odkorakala s kraja nesreče.