Z Natalio, ki je Slovenijo pred dnevi obiskala v okviru konference SAP, smo se pogovarjali tudi o tem, kako se ne "utopiti" v poplavi družbenih omrežij in kako v času samopromotorjev izluščiti tiste, ki vam bodo resnično nekaj dali - pa naj bo to znanje ali zabavna vsebina.
Ukvarjate se z "osebnim znamčenjem". Kaj to pravzaprav je? Mislim, da si večina pod zelo izpostavljeno prisotnost na spletu predstavlja Kim Kardashian in novodobne influencerje, vi pa pravite, da je osebno znamčenje pomembno za vsakogar.
Ko pogledate v slovar, sta si angleška izraza "personal branding" in "self promotion" precej podobna, skoraj identična. A ko pogledamo v konotacijo, ki jo ima beseda "samopromocija", vidimo, da gre ima precej negativen prizvok. Veliko ljudem predstavlja sinonim za bahače, ki kričijo "glejte me, a vidite, da sem najboljši." Odziv ljudi na to je seveda odklonilen, bodimo pošteni, kdo pa bi si želel tesnejšega odnosa s takšnim vase zagledanim posameznikom?
Na drugi strani pa imamo za osebno znamčenje. V današnjem času zelo pomembno področje, v ozadju katerega pa, za razliko od samopromocije, nista samohvala in samopoveličevanje, ampak gre za strategijo vodenja v sodobnem svetu. Gre za strategijo, ki te prisili, da razmisliš o tem, kdo si, v čem si dober, kaj je tvoja dodana vrednost, kakšne so tvoje vrednote, kako želiš živeti in kaj sporočati. In seveda, komu želiš pomagati, kaj in za koga želiš delati. To so temeljna vprašanja, če želimo biti boljši, napredovati in zagotoviti maksimalen uspeh sebi in ljudem, s katerimi sodelujemo. To velja za vsa področja – od poslovnega sveta, do ljudi, ki na primer želijo na spletu uspeti kot blogerji ali vlogerji. Svet mora vedeti, kdo ste in kaj ponujate. Samopromocija je neumnost, osebno znamčenje, če je uporabljeno, kot mora biti, pa lahko pomembno vpliva na vaše poslovno in zasebno življenje.
Za kako novo stvar gre? Če se zdaj zdi, da je potrebno v osebno profiliranje vlagati precej časa, je bilo pred leti to manj izpostavljeno.
Pred desetimi leti internet še ni bil tako razvit in prva misel človeka, ko je spoznal nekoga, ni bila, da ga "zalezuje" in vzame pod mikroskop na Googlu ali na brskalnikih, ki smo jih poznali takrat. To je nekaj, kar se je zgodilo v zadnjih letih. In danes ni pomembno ali greš na zmenek ali na razgovor za službo – prva stvar, ki jo narediš sam ali druga stran je, da v brskalnik vtipkaš ime osebe, ki jo boš srečal. Na podlagi tega si človek ustvari pričakovanja, se pripravi na srečanje, že vnaprej ve, kaj bo vprašal. Pravzaprav je "predhodno googlanje" danes nekakšen izraz, koliko vas sogovornik zanima, kako ste se nanj pripravili – je nekakšen izraz tega, da vam je mar. Po drugi strani sta generaciji milenijcev in generacija Z odrasli s tehnologijo družbenih omrežij, s pametnimi telefoni, tablicami ... Življenja brez teh platform si ne predstavljajo. Gre pa tudi za odraz tega, kako so bile te generacije vzgojene. Naši starši so nam ves čas govorili, da smo dobri, da moramo delati, se izpostaviti. To je generacija, ki je potovala, nabirala izkušnje s pripravništvi v tujini ... In tako se človek marsičesa nauči. Tudi tega, kako uspešni so v osebnem znamčenju, v promoviranju sebe Američani, in to se je preneslo tudi k nam v Evropo. Mislim, da je vse skupaj odraz trčenja kultur, generacij in tehnologije.
Katero platformo pa izbrati za to, da se svetu primerno predstavimo? Zdi se, da nekatere to početje povsem okupira.
Pomembno je, da se človek vpraša, kdo je njegovo občinstvo, kdo so njegove stranke in se potem odloči. Prvo vprašanje torej je, kaj želim doseči – ali potrebujem službo, napredovanje, več denarja, slavo, želim biti influencer? Potem pa je po mojem mnenju bolje slediti načelu manj je več. Najprej naj se oseba izpostavi na eni platformi, ko je tam uspešna, naj gre še na kakšno. Sicer pa je tako – če govorimo o poslu, potem je logična izbira LinkedIn. Drugega, primerljivo dobrega, na tem področju ni. Facebook se je precej spremenil in je trenutno precej dobra platforma za generacijo "baby-boomerjev". Če torej potrebujete mentorja ali podjetje, ki ponuja storitve za to ciljno skupino, je to prava platforma. Instagram je za vse, ki ustvarjajo vizualne izdelke, za tiste, ki želijo izraziti mnenje pa Twitter. Ampak nikar ne skušajte obvladovati vsega, ker ni obladljivo. Preveč platform vas bo spravilo v stres. Kar poglejte ljudi okoli sebe. Pa saj smo skoraj prilepljeni na zaslone.
Kako pa se izkopati iz brezna, če osebo vse mogoče aplikacije povsem okupirajo?
Precej uporabno je, da si na telefon naložite katero od aplikacij, ki merijo, koliko časa na dan preživite na telefonu in koliko na kateri aplikaciji. Zgrozili se boste, ko boste videli številke. Sama poznam ljudi, ki na dan na telefonu preživijo šest ali sedem ur. Premislite o tem! Ka to pomeni v tednih, mesecih, letih. Samo enkrat se živi. Je to res pravi način življenja? Bi pa ljudem tudi predlagala, da v času, ko delajo, odmaknejo telefon in se osredotočijo na delo. Vzpostavite rutino znotraj katere na telefon pogledate zjutraj, recimo med deveto in deseto ter nato med šesto in sedmo zvečer. Vmes pa, ne glede na to, kaj se bo zgodilo, telefona ne uporabljajte. Brez skrbi. Svet se ne bo ustavil. Drugače je, če imate službo, kjer se boste morda morali oglasiti na telefon ali vas bodo morda poklicali otroci. A vendar – tukaj govorimo o odgovarjanju na klice, čemur je telefon v osnovi namenjen. Če par ur ne boste preverili Instagrama, pa dejansko ne boste ničesar zamudili. "Visenje" na aplikacijah je neumno.
Očitno temu sledite tudi sami, čeprav vam spletna prisotnost daje kruh in bi pričakovali, da boste sami precej časa povezani s komunikacijskimi napravami.
Ne. Zame je to delovno orodje. Odlična tehnologija, ki mi pomaga pri delu. Omogoča mi, da širim svoje sporočilo, za katerega veliko ljudi pravi, da jim pomaga. Veste, v določenem obdobju sem res veliko delala. Sem životarila, ne živela, bila sem kot zombi. Potem sem vzela daljši dopust in o vsem skupaj premislila ter iz tega izšla drugačna oseba. Ko zdaj delim te dele svojega življenja, lahko pomagam drugim, da se zbudijo, spremenijo, preden bo prepozno. Pomaga pa mi ta tehnologija tudi, da širim in promoviram svoj posel tako, da me nato ljudje najamejo kot govornico, svetovalko ...
Kako ste prišli do točke, ko ste ugotovili, da se bo treba ustaviti? Večina gre naprej za vsako ceno.
Pri 29 letih sem za svoja leta imela res vrhunsko kariero. Z ekipo smo osvajali nagrade po Afriki in Bližnjem vzhodu, pojavljala sem se na naslovnicah vodilnih panožnih revij, imela sem drag športni avto, hodila na zabave bogatašev v Dubaju. Navzven je bilo vse tako zelo krasno, v sebi pa sem čutila, da to, kar počnem, nima smisla. Želela sem več. Glavna težava pa je bila, da sem vsaj enkrat na mesec zbolela. Zdravniki nikakor niso mogli ugotoviti, kaj mi je, so me pa opozorili, da bi se lahko vse skupaj razvilo v kronično bolezen in rak. To me je prestrašilo. In ko sem naletela na članek, ki je pisal o tem, kako sami sebi zadajamo bolečino, in kako človek ne more čakati na to, da ga bo nekdo rešil, ampak mora to storiti sam, me je to zbudilo. Razumela sem, da sem na telesnem, emocionalnem in duhovnem dnu ter da potrebujem premor. To sem videla kot priložnost, da začnem znova, drugo življenje. In rekla sem si, če ne začnem takoj, kdo ve, kako se bodo stvari končale zame. Spremenila sem način, kako razmišljam, govorim, koliko spim, kaj jem ... Vse!
Kako vaša osebna izkušnja danes vpliva na vaše delo? Ali k osebnemu znamčenju svojih klientov zato pristopate drugače?
Ko delam z ljudmi, jih že na začetku vprašam predvsem veliko osebnih vprašanj, vprašanj o vrednotah, ciljih ... Zakaj počnejo, kar počnejo, kaj jih navdušuje ... Veliko ljudi je presenečenih nad temi vprašanji. In veliko jih reče, da o tem še niso razmišljali. Za določene ljudi, ki me želijo najeti, lahko takoj povem, da še niso pripravljeni na naslednji korak. Svetujem jim, da najprej ob pomoči kakšnega psihologa uredijo svoje življenje, sicer ne bo dobro. In to jim lahko povem iz izkušnje, ker vidim, da gredo po moji poti in zase vem, kako se je skoraj končalo. Večina mi je za ta iskren nasvet hvaležna. Vsi imamo kakšne težave v življenje, ni treba, da nas je teba sram, je pa pomembno, da delamo na sebi. Saj poznate tiste ljudi, ki samo vstopijo v sobo, pa se vsi obrnejo. Imajo nek žar in tega lahko človek dobi, ko opravi delo na sebi.
Naletite na ljudi, ki želijo s spletno prisotnostjo ubežati pred resničnim svetom?
Obstajajo ljudje, ki družbena omrežja uporabljajo za vrednotenje samih sebe. Objavljajo, ker želijo všečke, hočejo jih kot dokaz, da so pomembni, nekaj vredni. Ampak to ničesar ne reši. Družbena omrežja težav, ki jih ima oseba, ne bodo rešila, ampak poslabšala. Poznamo celo primere, ko so ljudje storili samomor zaradi premalo všečkov ali žaljivk ljudi na spletu. Ko delam z ljudmi, jim predlagam, da imajo do svoje rasti celovit pristop. Tako bodo iskreni do sebe in drugih. Kdor ustvarja lažno osebno blagovno znamko se mora zavedati, da bo to prej ali slej opaženo. Tako ne boste prišli nikamor.
Predvsem mladi želijo iz svoje spletne prisotnosti zgraditi kariero, postati influencerji. Je to dobra ideja? Kako verjeten je uspeh?
Ja, krasno. Jaz bi takšnega človeka vprašala, kaj pa je tvoja dodana vrednost, kakšno sporočilo, katero platformo boš uporabil in kako? Če oseba reče, da bi rada ustvarila Youtube kanal – krasno, ampak potem je treba natančno preučiti množico nasvetov o tem, kako ustvarjati vsebino, ki bo privlačna, kako uporabljati kamero, urejati posnetke. Ni dovolj, da se človek odloči, da "bi nekaj počel". Kaj pa bo sporočilo? Občinstvo potrebuje osnovo na kateri se bo povezalo z "influencerjem". Morda se bodo nasmejali, kaj zanimivega izvedeli ... In ko vse to uspe – pomemben del "influencerstva" je poslovno razmišljanje. Kako boste vsebino spremenili v denar? To, da imate milijon sledilcev ali milijon ogledov videa, ne pomeni nič. Samo zaradi tega se pred vašimi vrati ne bo prikazal samorog s kovčkom denarja. Potrebno je razmišljati o razvijanju posla – ali želi oseba postati javni govornik, oglaševati za znamke ... Veliko ljudi zavede razmišljanje, da bo cel svet padel pred njihove noge samo zato, ker obstajajo in rekel ... ti si naslednji veliki influencer. Se ne bo zgodilo!
Pa vendar marsikdo pričakuje, da je že sam po sebi tako unikaten, da je uspeh zagotovljen.
Milenijska generacija in generacija Z kažeta tendence k izjemno visokemu mišljenju o sebi. To so generacije, ki so imele vso ljubeze, podporo in vzpodbudo staršev, prijateljev, marsikdaj za uspeh ni bilo treba delati tako trdo kot v prejšnjih generacijah. Zato je tem ljudem pogosto marsikaj samoumevno, imajo občutek, da si določene stvari enostavno zaslužijo. Predvidevajo, da bo – ne glede na to, kaj in kako naredijo – vse takoj popolno. Premalo je zavedanja, da je treba delati, se truditi. Raziskave pravijo, da je za to, da nekaj res obvladate, potrebnih 10.000 ur treninga. Zato naj se vsak, ki tarna, da mu kaj ne gre, vpraša, koliko ur dela in učenja je vložil. Če pa mislite, da se bodo stvari kar zgodile pa - veliko sreče!
Katera pa je tista starost, ko je primerno, da si začnemo ustvarjati svojo podobo, osebno znamko na družbenih omrežjih?
Mislim, da takoj, ko je oseba zrela za trg dela. Treba bo namreč ali najti službo pri nekom ali zagnati posel. In to je čas, ko bodo ljudje v brskalnik vtipkali tvoje ime, te iskali, ko se boš moral predstaviti delodajalcu ali stranki. Prav bo prišla primerna socialna mreža ...
Mnoge, ki bi želeli iz spletne prisotnosti razviti posel, od družbenih omrežij odvrnejo negativni komentarji. Kako se spopasti z njimi?
Ignorirajte. Mnenja spletnega trola ne boste nikoli spremenili. To je oseba, ki je polna negativnosti, običajno ima hude težave sama s sabo, vi pa ste samo udarili na sprožilec in zato sovražna reakcija. Dejstvo je, da večina ljudi, ki so zelo glasni na spletu, v resničnem svetu ne bi rekla nič. Takšni ljudje mislijo, da bodo s poniževanjem drugih sebi dvignili vrednost, kar seveda ni res. Ljudje morajo razumeti, da moj uspeh ali zaslužek ne pomenita, da druga oseba ni uspešna in ne služi denarja. Na takšne ljudi se ne ozirajte. Sicer pa jih na njihovo nespametno početje običajno opozori vaša ali njihova socialna mreža.
Ste se s takšnimi komentatorji srečali tudi sami?
Še posebej, ko sem začenjala je bilo veliko komentarjev v smislu "pa kdo sploh si ti", ali "kar pišeš, nima smisla, ker si bela, ker si ženska, ker si privlačna nimaš pojma ...". Ljudje znajo biti precej zlobni. Ampak sčasoma ugotoviš, da to več pove o njih kot tebi in včasih zate celo opravijo zastonj promocijo.
Kaj pa tisti, ki te vsebine berejo, gledajo, ki iščejo vzor, navdih, morda celo razmišljajo, da bi koga, ki nasvete deli na spletu, najeli za svetovalca? Kako v množici teh ljudi ločiti zrnje od plev?
Najlažje tako, da pogledate, kako dolgo je oseba že prisotna na svojem področju, na določeni platformi. Sama sem objavljala leto in pol, da so ljudje začeli poslušati. Iz dolgotrajne prisotnosti je razvidno, da je nekdo predan delu, da ga jemlje resno. Poglejte tudi neverbalno govorico ljudi. Ali gledajo naravnost v kamero, so iskreni, kaj o njih pravijo drugi ... Preverite jih.
