Nov rekord v preživetju radioaktivnega sevanja. Kaj pa življenje na Marsu?

Bakterija, ki je že doslej veljala za rekorderja na področju preživetja radioaktivnega sevanja, je postavila nov rekord. Znanstveniki so namreč odkrili, da lahko odpornost bakterije Deinococcus radiodurans povečajo za več kot petkrat zgolj s tem, da jo posušijo in zamrznejo pri temperaturi –80 stopinj Celzija. Bakterija pa je tako v posebnih pogojih lahko preživela dozo sevanja, ki je kar 28.000-krat večja od smrtonosne doze za človeka. 

Je na Marsu kdaj obstajalo življenje? Je morda tam še vedno prisotno? In ali se je od tam morda preselilo na Zemljo? To so vprašanja, ki že več let burijo domišljijo tako privržencem znanstvene fantastike kot tudi resne znanosti. Novo odkritje pa bi lahko raziskovalce približalo odgovorom. Na Marsu namreč vladajo prav takšni ekstremno suhi in mrzli pogoji, kot so jih za preživetje bakterije ustvarili v raziskavi.

Že pred več kot stoletjem je nobelovec Svante Arrhenius govoril o možnosti širjenja življenja po vesolju. Ker bi bila živa bitja tam izpostavljena vakuumu in s tem izsušitvi, izjemno nizkim temperaturam in visokemu sevanju, se je ideja dolgo zdela pretirana. A od takrat so že večkrat dokazali, da lahko nekatere bakterije, glive in celo mikroskopske živali izpostavitev takšnim pogojem preživijo vsaj nekaj mesecev. Pri zadnji raziskavi, ki je postregla z novimi ugotovitvami, da lahko mikroorganizmi preživijo resnično astronomsko izpostavitev radioaktivnemu sevanju, pa so sodelovali tudi trije slovenski znanstveniki: Nina Gunde-Cimerman in Cene Gostinčar, raziskovalca Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani, ter znanstveni svetnik Gozdarskega inštituta Slovenije Tine Grebenc.

Na Marsu so razmere po izgubi tekoče vode in večine atmosfere pred nekaj milijardami let vse prej kot prijazne. Pred radioaktivnim sevanjem vesolja se lahko sicer mikroorganizmi skrijejo pod površje planeta, vendar pa je sevanje v naravi prisotno povsod in tudi majhne doze pod površjem planeta v celicah sčasoma veliko škode.

'Prihodnje odprave na Mars nam bodo povedale marsikaj o tem, ali smo v našem osončju res sami'

"Žive in metabolno aktivne celice lahko takšne poškodbe popravijo, vendar pa se poškodbe, če so globoko zamrznjene in izsušene, kopičijo, dokler celice ne ubijejo," je pojasnila prof. dr. Gunde-Cimerman. "Zdaj pa vidimo, da prav izsuševanje in nizke temperature celicam celo pomagajo pri preživetju. Bakterija kot je Deinococcus radiodurans bi tako lahko pod površjem Marsa sevanje preživela kar do 280 milijonov let. Če bi doživela občasno odtalitev, na primer zaradi udarcev meteoritov, pa morda še mnogo dlje," je dejala.

Odkritje ima tako pomembne posledice za raziskave rdečega planeta, ki so ravno v zadnjih letih doživele nov zagon. "V naslednjih letih naj bi z Marsa na Zemljo prvič pripeljali vzorce za znanstvene raziskave. Tudi če je verjetnost, da z vzorci prinesemo žive zunajzemeljske mikroorganizme majhna, pa si neprevidnosti pri tem ne smemo privoščiti," je poudaril izr. prof. dr. Gostinčar ter ob tem dodal, da morajo biti pazljivi tudi v obratni smeri. Vedo namreč, da lahko z zemeljskimi mikroorganizmi Mars kontaminirajo za dolge milijone let: "Ob morebitni človeški odpravi na Mars bo takšno kontaminacijo zelo težko preprečiti, s tem pa bi iskanje morebitnega življenja na tem planetu postalo še mnogo bolj zapleteno."

A tudi če je življenje na Marsu izumrlo že dolgo nazaj, pravkar objavljena raziskava vliva upanje v to, da bomo nekega dne našli vsaj njegove ostanke. "Če lahko življenje kot ga poznamo preživi v marsovskem podzemlju več sto milijonov let, lahko proteini, DNK in druge molekule, ki ga sestavljajo, tam obstanejo še mnogo dlje," pa je povedal dr. Grebenc. "Prihodnje odprave na Mars, ki naj bi vključevale tudi več metrov globoke vrtine pod površje planeta, nam bodo povedale marsikaj o tem, ali smo v našem osončju res sami," je še dejal.