Švicarski Novartis je potrdil, da je ustavil razvoj eksperimentalnega zdravila VHB937 za amiotrofično lateralno sklerozo - ALS.
Odločitev je sledila rezultatom klinične raziskave srednje faze. V njej zdravilo ni pokazalo, da bi bilo pri upočasnjevanju napredovanja ALS učinkovitejše od placeba.
VHB937 je monoklonsko protitelo. Raziskovalci so upali, da bi lahko z vplivanjem na imunske procese zaščitilo živčne celice pred poškodbami in tako vplivalo na potek bolezni, a se to žal ni zgodilo.
Rezultat je pomemben predvsem zato, ker je ALS bolezen, pri kateri je potreba po novih terapijah izjemno velika, zgodovina razvoja zdravil zanjo pa je polna neuspešnih kliničnih raziskav. Pregledi raziskav kažejo, da so v zadnjih desetletjih številni kandidati za zdravila v nadzorovanih kliničnih študijah propadli.
Kaj je ALS?
ALS je napredujoča nevrodegenerativna bolezen, ki prizadene predvsem motorične nevrone – živčne celice v možganih, možganskem deblu in hrbtenjači, ki možganom omogočajo nadzor nad hotenim gibanjem mišic.
Ko motorični nevroni propadajo, možgani mišicam vse težje pošiljajo ukaze. Mišice zato postopoma slabijo in usihajo.
Bolezen se pri različnih ljudeh začne različno. Prvi znak je lahko šibkost ene roke ali noge, težava pri prijemanju predmetov, spotikanje, mišični krči ali trzanje mišic. Pri drugih se najprej pojavijo težave z govorom ali požiranjem.
ALS nato napreduje in prizadene vse več mišičnih skupin. Bolnik lahko izgubi sposobnost hoje in uporabe rok, vse težje govori in požira.
Najnevarnejša faza nastopi, ko oslabijo mišice, ki omogočajo dihanje. Prav odpoved dihalnih mišic je običajno tista, ki omejuje preživetje bolnikov.
Telo odpoveduje, čutila pa so lahko dolgo ohranjena
ALS je posebej težka tudi zaradi načina, kako bolezen napreduje. Primarno prizadene sistem za nadzor mišic. Občutek za dotik in druga čutila praviloma niso prizadeti na enak način kot gibanje, nadzor nad mehurjem in črevesjem pa je pogosto dolgo ohranjen.
Dolgo je veljalo tudi, da ALS ne prizadene mišljenja. Danes vemo, da je slika bolj zapletena. Pri delu bolnikov se pojavijo spremembe vedenja, izvršilnih sposobnosti ali jezika, približno od 10 do 15 odstotkov pa jih razvije tako izrazite težave, da ustrezajo merilom za frontotemporalno demenco.
Hitrost napredovanja se med bolniki močno razlikuje. V kliničnih pregledih se pogosto navaja preživetje približno dve do pet let od začetka bolezni, vendar nekateri ljudje živijo bistveno dlje.
Najbolj znan primer izjemno dolgega preživetja je bil britanski fizik Stephen Hawking, ki je z boleznijo motoričnega nevrona živel več desetletij, kar je bilo izrazito netipično za običajen potek bolezni.
Zakaj ALS sploh nastane?
To je eno od vprašanj, na katera medicina še vedno nima enostavnega odgovora. Raziskave kažejo na kompleksno prepletanje različnih bioloških procesov in genetskih dejavnikov.
Približno desetina bolnikov ima družinsko obliko bolezni, pri kateri je mogoče zaznati jasno dedno komponento. Velika večina primerov pa je sporadičnih – pojavijo se pri človeku brez znane družinske zgodovine ALS. Z boleznijo je povezanih več genov, med najpomembnejšimi je C9orf72.
Prav nepopolno razumevanje različnih mehanizmov bolezni je eden od razlogov, zakaj je razvoj zdravil tako zahteven.
Zdravila, ki bi ALS pozdravilo, ni
Medicina še vedno ne more ustaviti bolezni ali obnoviti že propadlih motoričnih nevronov. Pri zdravljenju so zato poleg zdravil izredno pomembni fizioterapija, pomoč pri komunikaciji, prehranska podpora ter pomoč pri požiranju in dihanju.
Ko začnejo slabeti dihalne mišice, lahko bolnikom pomaga neinvazivna ventilacija, običajno prek maske. Ko požiranje postane nevarno ali bolnik ne more zaužiti dovolj hrane, je lahko potrebna hranilna cev.
Prav zato pri ALS pomembno vlogo igrajo multidisciplinarne ekipe – nevrologi, pulmologi, fizioterapevti, logopedi, dietetiki, medicinske sestre in drugi strokovnjaki. Takšna obravnava lahko izboljša kakovost življenja in vpliva tudi na preživetje.
Še en neuspeh v zahtevnem razvoju zdravil
Za Novartis je neuspeh VHB937 še posebej neprijeten, saj prihaja po več nedavnih razočaranjih v razvojnem programu novih zdravil.
V začetku septembra je družba sporočila, da zdravilo delpacibart etedesiran v ključni študiji tretje faze ni doseglo glavnega cilja pri bolnikih z miotonično distrofijo tipa 1, napredujočo živčno-mišično boleznijo.
Bloomberg poroča tudi o neuspehu kandidata za zdravljenje bolezni srca.
Pritisk na družbo je toliko večji, ker se nekaterim njenim pomembnim zdravilom približuje konec patentne zaščite, zato farmacevtska podjetja potrebujejo nova uspešna zdravila, ki lahko prevzamejo njihovo mesto.
Pri ALS pa je neuspeh VHB937 predvsem nadaljevanje precej daljše zgodbe. Bolezen poznamo že več kot stoletje, znanost je v zadnjih desetletjih močno napredovala pri razumevanju njene genetike in biologije, toda preskok do zdravila, ki bi lahko zares ustavilo propadanje motoričnih nevronov, ostaja izjemno težak.
VHB937 je bil eden od poskusov, da bi v ta proces posegli prek imunskega sistema. Klinična raziskava zdaj kaže, da pri upočasnjevanju ALS ni dosegel tistega, kar so raziskovalci iskali. Iskanje zdravila, ki bi lahko potek te neusmiljene bolezni bistveno spremenilo, se tako nadaljuje.
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.