Boj z nevidno škodljivko: 'Čudežno' drevo za filtriranje vode

Drobni plastični delci, ki se sproščajo iz avtomobilskih pnevmatik, barv, tekstila in razgrajene plastične embalaže, se že desetletja kopičijo v svetovnih vodnih sistemih in ustvarjajo tiho, a naraščajoče tveganje za zdravje. Kakšen je vpliv mikroplastike na zdravje, si znanstveniki še niso povsem enotni. A nekaj o škodljivosti mikroplastike vendarle že vemo, je za naš portal povedal nizozemski zdravnik Peter Van Den Hazel, specializiran za vpliv okolja na zdravje ljudi, ki se že več kot 30 let ukvarja z okoljskimi in zdravstvenimi vprašanji, v zadnjem desetletju pa tudi z vplivom podnebnih sprememb na javno zdravje. "Spomnimo se, ko so v preteklosti menili, da azbest ni problematičen. Trajalo je približno 80 let, preden so začeli poslušati, da vendarle ni neškodljiv za naše zdravje. Mikroplastika je podoben primer," meni Van Den Hazel.

Vpliva mikroplastičnih delcev na zdravje ljudi še ne moremo natančno napovedati, saj same mikroplastike ne poznamo v kemičnem smislu, razloži. Kar pa že vemo, je, da lahko zamaši majhne žile. Tako se lahko na primer v možganih okoli mikroplastike pojavijo zelo majhni krvni strdki. Mikroplastika v telo prinese vse vrste kemikalij, ki se iz nje izločajo. V njej pa so lahko tudi težke kovine, hlapne spojine ... Obstaja namreč veliko različnih vrst mikroplastike, pojasnjuje sogovornik. In mikroplastični delci so tako tudi nosilci škodljivih snovi v telo. "Teh ne vidimo, a v telesu lahko te spojine povzročajo enake težave, kot če bi vanj vstopile preko vdihanega zraka. In v tem smislu je mikroplastika morda še nevarnejša, saj če snov vstopi skozi pljuča, najverjetneje tam tudi ostane. Če pa so zelo majhne količine, lahko v obliki mikroplastike škodljive snovi preidejo tudi skozi krvne žile in nato dosežejo katero koli mesto v telesu," opozarja.

Tako se kemične snovi, kot je hlapna spojina, ki jo je v telo prinesla mikroplastika, v telesu razgradijo in jih spet izgubimo. Mikroplastični delci v telesu ostanejo za vedno; ko se enkrat ujamejo v možganih ali ledvicah, ne izginejo. Tam ostanejo, dokler živite, in se še kopičijo, opisuje. A, kot opozarja, ne vemo, kolikšna mora biti skupna količina delcev nakopičene mikroplastike, preden ta res povzroči fizično škodo v telesu. Ker je mikroplastika v naših telesih prisotna še prekratek čas, pa ne vemo, ali se mikroplastični delci morda v telesu združujejo v večje delce. Zato si nikakor ne želimo, da se otroci že rodijo z mikroplastiko v možganih, opozarja. Obstaja že dovolj razlogov za to, da moramo biti zelo previdni: "To področje moramo urediti in preprečiti javnozdravstveni problem, preden se ta preveč poveča," izpostavlja. In kot svari, mikroplastika ne bo izginila, če ne bomo storili ničesar, in sčasoma bo postala kronična težava, prav tako kot PM-delci, ki jih vdihavamo.

Mikroplastiko smo našli že na najbolj oddaljenih mestih na planetu in celo tik pod Mount Everestom. Znanstveniki so mikroplastiko leta 2020 tako 'ujeli' na nadmorski višini nad 8000 metrov – tik pod vrhom 'strehe sveta'. Tudi v snegu Antarktike so znanstveniki odkrili prve dokaze o prisotnosti mikroplastike na tej celini. Našli so jo tudi na Arktiki. Mikroplastika je kot sled iz drobtinic, ki jo za seboj pušča človek, kamorkoli se odpravi.

V nedavni študiji pa so raziskovalci ugotovili, da semena 'čudežnega' drevesa moringa enakovredno ali celo bolje filtrirajo staro PVC-mikroplastiko kot kemične alternative. Ugotovitve bi lahko utrle pot bolj zeleni alternativi za filtriranje mikroplastike, piše Euronews.

Uporaba moringe za čiščenje vode je sicer stara in inovativna: domneva se, da so jo že stari Egipčani uporabljali za odstranjevanje bakterij in zmanjšanje motnosti vode. Zaradi hitre rasti, odpornosti na sušo in nizkih potreb po vodi ta trajnica ne zahteva le minimalnih vložkov – deluje tudi kot ponor ogljika, uspeva v sušnih, degradiranih tleh in podpira biotsko raznovrstnost. Moringa si je zaradi široke palete uporab, od zdravljenja podhranjenosti in bolezni do čiščenja vode in izdelkov proti staranju, prislužila vzdevek čudežno drevo.

Trenutno evropske države uporabljajo tako fizikalne kot kemične metode za odstranjevanje mikroplastike iz odpadne vode. Aluminijev sulfat, pogosto imenovan alum, je anorganska sol, ki se pogosto uporablja kot koagulant pri čiščenju vode, saj ločuje mikroplastiko in druge onesnaževalce za odstranitev. Čeprav je učinkovit pri čiščenju, lahko nepravilna uporaba povzroči povišane ravni aluminija v vodi, kar je povezano s potencialnimi nevrološkimi motnjami, vključno z Alzheimerjevo boleznijo. Alum v procesu koagulacije proizvaja tudi velike količine blata, ki ga je težko upravljati in odlagati – običajno konča na odlagališčih, kjer lahko izpušča toksine v tla in vodne poti.

Proizvodnja aluma je prav tako škodljiva, saj zahteva površinsko kopanje boksita v tropskih regijah, kot so Avstralija, Brazilija, Gvineja, Gvajana in Jamajka, kar lahko povzroči krčenje gozdov in izgubo habitata. Rafiniranje in predelava surovin v končni izdelek zahtevata veliko toplotne energije, kar sprošča emisije, ki segrevajo planet.

Nedavna študija, ki jo je vodila Gabrielle Batista na Državni univerzi Sao Paulo (UNESP) v Braziliji in je bila objavljena v znanstveni reviji ACS Omega, razkriva potencial moringe kot rastlinske, nestrupene alternative. Tako alum kot moringa sta uspešno odstranila več kot 98 odstotkov delcev PVC v vodi, pri čemer se je moringa izkazala celo za bolj zanesljivo.