Po podatkih Svetovne meteorološke organizacije (WMO) je bila leta 2025 ozonska luknja nad Antarktiko drugo leto zapored manjša in plitvejša od povprečja obdobja med letoma 1990 in 2010. "Od leta 2000 se ozonska plast krepi in pričakujemo lahko, da se bo v nekaj desetletjih popolnoma obnovila," je ob svetovnem dnevu ozona povedala Saulo, poroča Focus.
Za tem stavkom je skoraj pol stoletja znanosti, političnih pogajanj in ene redkih okoljskih zgodb, pri kateri je človeštvu uspelo problem zaznati, ugotoviti njegov vzrok in se nato na svetovni ravni dogovoriti, da ga bo odpravilo.
Ko so znanstveniki odkrili, kaj počnemo atmosferi
Ozon v stratosferi ima za življenje na Zemlji ključno nalogo: absorbira velik del nevarnega ultravijoličnega sevanja Sonca. Povečana izpostavljenost UV-sevanju med drugim povečuje tveganje za kožnega raka in poškodbe oči, vpliva pa tudi na rastline in ekosisteme.
V 70. letih prejšnjega stoletja so znanstveniki začeli opozarjati, da lahko klorofluoroogljikovodiki oziroma CFC, nekoč zelo razširjene industrijske kemikalije, poškodujejo ozonsko plast.
Uporabljali so jih v hladilnikih in klimatskih napravah, aerosolih, pri izdelavi pen ter v številnih drugih izdelkih. Dolgo so veljali za izredno uporabne in varne spojine.
Težava je nastala, ko so prišli v stratosfero. Tam so pod vplivom ultravijolične svetlobe sproščali klor, ki sodeluje v reakcijah, pri katerih se razgrajuje ozon.
Leta 1985 so znanstveniki poročali o dramatičnem sezonskem zmanjšanju količine ozona nad Antarktiko. Svet je dobil izraz, ki je zaznamoval naslednja desetletja: ozonska luknja.
Svet se je hitro odzval
Le dve leti pozneje, leta 1987, je bil sprejet Montrealski protokol. Države so se dogovorile o postopni odpravi snovi, ki tanjšajo ozonsko plast. Dogovor so pozneje večkrat zaostrili in razširili.
Prav Montrealski protokol danes velja za enega najuspešnejših mednarodnih okoljskih sporazumov. Njegova posebnost ni bila samo v tem, da so se države strinjale, da problem obstaja. Dogovorile so se tudi o konkretnih omejitvah proizvodnje in uporabe kemikalij.
Vzpostavljen je bil še večstranski sklad, prek katerega so razvite države pomagale državam v razvoju pri prehodu na druge tehnologije.
Eden ključnih ljudi v zgodbi je bil mehiški kemik Mario Molina. Skupaj s Frankom Sherwoodom Rowlandom je že leta 1974 objavil prelomno raziskavo o nevarnosti CFC za ozonsko plast. Takrat je šlo za opozorilo o procesu, ki ga širša javnost skoraj ni poznala.
Molina, Rowland in Paul Crutzen so leta 1995 za raziskave kemije atmosfere, predvsem nastajanja in razgradnje ozona, prejeli Nobelovo nagrado za kemijo.
"Mnogo let je bilo frustrirajoče," je Molina leta 1997 povedal za znanstveno revijo Nature. Po sprejetju Montrealskega protokola pa je, kot je dejal, dobil občutek, da se je delo resnično izplačalo.
Zakaj luknja ni izginila takoj?
Če je svet ukrepal že pred skoraj 40 leti, zakaj ozonska luknja še vedno obstaja? Predvsem zato, ker imajo številne snovi, ki uničujejo ozon, izredno dolgo življenjsko dobo. Nekatere lahko v atmosferi ostanejo desetletja ali celo več kot stoletje. Prepoved njihove proizvodnje zato ni mogla čez noč odstraniti snovi, ki jih je človeštvo že izpustilo.
Zato je bil odziv ozonske plasti počasen. Toda koncentracije ključnih snovi so začele upadati in od začetka tega stoletja je okrevanje ozonske plasti vse bolj opazno. WMO zdaj ocenjuje, da je popolna obnova dosegljiva v prihodnjih desetletjih.
Znaki okrevanja niso omejeni samo na Antarktiko. Paolo Laj, vodja programa WMO za opazovanje atmosfere, pravi, da tudi nad Arktiko dolgoročni trend kaže okrevanje ozonske plasti.
Leta 2025 so sicer na nekaterih območjih severne poloble zaznali nižje vrednosti ozona, vendar WMO pojasnjuje, da je bilo to povezano z meteorološkimi razmerami. Ne gre za pojav, primerljiv z antarktično ozonsko luknjo, temveč za začasno tanjšanje ozonske plasti.
Ozonska plast okreva, UV-sevanje pa je ponekod vseeno močnejše
Dobra novica ima sicer tudi drugo plat. V delih Evrope se je ultravijolično sevanje od sredine 90. let povečalo za do 20 odstotkov, navaja WMO. Toda razlog ni ponovno širjenje ozonske luknje. Pomemben dejavnik je zmanjšanje oblačnosti oziroma več sončnih ur. Manj oblakov pomeni, da več UV-sevanja doseže površje.
WMO zato opozarja, da okrevanje ozonske plasti ne pomeni, da lahko zaščito pred soncem zanemarimo. Ob spreminjajočih se razmerah ostajajo ukrepi za zaščito pred UV-sevanjem pomembni.
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.