Podjetje zagotavlja, da imajo za svoje kliente "reševalno vozilo v stalni pripravljenosti". Takoj ko oseba umre, se lotijo ohranjanja telesa in/ali možganov. Ko bo storjen potreben znanstveni napredek, pa naj bi odpravili prvotni vzrok smrti in osebo obudili v upanju, da bo uživala v novi priložnosti.
Trupla hranijo v Švici, proces se tehnično šteje za znanstveno darovanje teles, da je tudi zakonit. Tam jih v komori s tekočim dušikom ohladijo na minus 196 stopinj Celzija.
Kot poroča Yahoo, so tipične stranke podjetja v povprečju stare 36 let in delajo na področju tehnologije. Ustanoviteljev to ne preseneča. Mladi so bolj odprti do tehnologije in praviloma manj verni, pravijo.
Mnogi od teh ljudi želijo zgolj ohraniti svoje možgane, saj menijo, da bi v prihodnje imeli raje novo 3D-natisnjeno telo oziroma računajo na prihodnost, ko bi bil mogoč obstoj zavesti brez fizičnega telesa.
Seveda pa se tako podjetje kot stranke podajajo v povsem neznan svet. Dejstvo je, da trenutno nihče ne ve, kako dejansko oživiti mrtvega kriokonzerviranega človeka. Postopek uporabljajo, da ohranijo celice in tkiva, vendar oživitev prej mrtvih možganov, ki bi nato dejansko delovali, in to s starimi spomini, nikakor ni nekaj, kar bi bila realnost.
Leta 2016 so znanstveniki oživili zajčje možgane iz kriokonzervacije v precej dobro stanje, navaja Yahoo. Nekateri modelni organizmi se vrnejo iz kriogenih temperatur z nedotaknjenimi spomini. Nič od tega pa ni zagotovilo, da bo to kdaj mogoče doseči s človeškimi možgani.
A v podjetju na to pravijo takole – če ste kremirani, nimate možnosti za oživitev, če pa ste kriokonzervirani, je možnost več kot nič.
Potem so tukaj še druga etična vprašanja, denimo, kdo sprejme odločitev o oživitvi? Stranke sicer lahko sestavijo seznam želja s preferencami na to temo, vendar prej kot bo potencialna oživitev, manj napredna bo tehnologija, kar lahko, tudi če bo uspešno, povzroči poslabšanje spomina. A potem se pojavi nova dilema. Kaj pa, če se vrnete čez 100 let in se soočite s svetom, v katerem ne želite živeti?
Ne gre pa zanemariti niti bolj zapletenih etičnih vprašanj. Ali naj se tudi tukaj ljudi obravnava enakopravno? Koga sploh ohraniti in oživiti? Morda Elona Muska ali tudi nekega množičnega morilca?
V podjetju sicer priznavajo, da sredstev za rast in delovanje ni enostavno zbirati, saj stavijo na nekaj, kar se zagotovo še ne bo zgodilo v prihodnjih desetletjih – če sploh kdaj.
Toda nekaj vlagateljev so pridobili, nekateri sami želijo krioprezervacijo.
Konzervacija telesa stane v povprečju 200.000 evrov. Stranke plačujejo članarino v višini 25 evrov na mesec od vpisa do krioprezervacije. Sredstva za stanje pripravljenosti in skladiščenje se plačajo samo, ko je potrebna kriokonzervacija. Večina ljudi se odloči za kritje stroškov z življenjskim zavarovanjem, poroča tech.eu.
Druga možnost je, da za 60.000 evrov ohranite le svoje možgane. Zaradi nižjih stroškov je takšna kriokonzervacija bolj dostopna. Prav tako prihrani prostor v hladilnici.
V družbi sicer pravijo, da niso orientirani na dobiček, ampak gre za tek na dolge proge. Podjetja, zagotavljajo, ne nameravajo prodati, tudi investitorje opozorijo, naj ne računajo na velik dobiček.
Čeprav se vse skupaj sliši predvsem kot zanimiva znanstvena fantastika, ustanovitelji v projektu vidijo prihodnost. Dvomijo, da bomo v kratkem doživeli preboj na področju, kako konkretno podaljšati življenje. Zato se jim zdi še najbolj smiselno iskati način, kako se ohraniti do trenutka, ko bo podaljšanje življenja mogoče. Še posebej na to stavijo v ZDA, kjer je podobnih podjetij še več.
Ni pa jih malo, ki menijo, da je vse skupaj le metanje peska v oči naivnih. "Trenutno ni nobenega znanstveno dokazanega načina, da bi lahko na to temperaturo dejansko zamrznili celega človeka, ne da bi uničili tkiva," je za Discover Magazine pred časom dejala Shannon Tessier, kriobiologinja z univerze Harvard in splošne bolnišnice Massachusetts. Ko znanstveniki poskušajo zamrzniti vzorec človeškega tkiva, kot je rezina jeter, je celična membrana uničena, svari. Torej dejansko ni nobenega dokaza, da se sploh kar koli ohranja.
Obstajajo sicer živali, ki lahko preživijo zamrzovanje in odmrzovanje, kot so kanadske lesne žabe, vendar so ti organizmi razvili mehanizme za obvladovanje pritiskov nizkih temperatur na način, ki ga naša telesa preprosto ne zmorejo.
Tessierjeva pravi, da si je težko predstavljati, kako bi lahko naša tkiva sploh zdržala proces ponovnega segrevanja, tudi čez nekaj stoletij znanstvenega napredka. "Pred nekaj leti smo izvedli poskus v laboratoriju. Poskušali smo vitrificirati prašičje srce, celo prašičje srce. In seveda trenutno ne obstaja tehnologija, ki bi dovolj hitro ogrela srce in tako je celo srce počilo na pol."
Sposobnost naših tkiv, da fizično prenesejo zmrzovanje in odmrzovanje, je šele začetek težav, pa je za isti medij dejal John Baust, kriobiolog z univerze Binghamton. Ko so naša tkiva ohlajena, je del, ki zamrzne, večinoma čista voda – celice, soli in organski materiali, ki sestavljajo naše tekočine, so izključeni. Celice so podvržene močnemu molekularnemu stresu. "Pride do genetskih sprememb, ki rečejo celici – umri. Ta navodila za celično smrt se začnejo precej, preden so dosežene temperature zmrzovanja," pravi.
A takšni argumenti zagovornikov kriokonzervacije ne prepričajo. Poudarjajo, da nihče ne ve, kaj lahko prineseta prihodnost in nova tehnologija. In da nimajo česa izgubiti.
KOMENTARJI (139)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.