Po več kot 400 letih morda le razrešili skrivnostno smrt v družini Medici

Življenjske zgodbe slavnih Medičejcev – članov mogočne italijanske dinastije, ki je skorajda neprekinjeno vladala Firencam in Toskani od leta 1434 pa vse do 1737, poleg resničnih dejstev, pogosto obkrožajo tudi misteriozne legende.

Ena od teh je skrivnostna smrt moža in žene leta 1587. Veliki vojvoda Francesco I. de' Medici in njegova soproga Bianca Cappello sta umrla drug za drugim, v razmaku nekaj ur, po več dneh agonije. In ni minilo dolgo, ko so mesto preplavile govorice o tem, kaj je privedlo do njune prezgodnje smrti. Je šlo za skrbno načrtovan umor? In kdo bi lahko stal za njim?

Par je zbolel med bivanjem v vili Medici v Poggio a Caiano blizu Firenc. Tako Francesco kot njegova druga žena Bianca sta v začetku oktobra 1587 nenadoma dobila visoko vročino in po 11 dneh muk umrla. Razširile so se govorice o atentatu. Najverjetnejši storilec pa – nihče drug kot Francescov mlajši brat in tekmec Ferdinand. Čeprav je bil naslednji v vrsti za prestol, je vse kazalo na to, da bi mu krono pred nosom lahko izmaknil Francescov nezakonski sin Antonio. Brata in svakinjo je v njuni rezidenci obiskal celo tik preden sta zbolela, kar je še okrepilo sum, da ju je prav on zastrupil – morda z arzenikom – da bi si tako zagotovil vzpon na oblast.

In namigovanja na umor so postajala vse glasnejša – zelo verjetno tudi na račun 'bogate' družinske zgodovine umorov in poskusov atentatov.

Znanstveniki pa zdaj verjamejo, da so se le uspeli dokopati do pravega odgovora: par ni ubil strup, temveč malarija. Ali pa kombinacija obojega. Od leta 2004, ko so v okviru Projekta Medici izkopali in analizirali posmrtne ostanke iz 49 družinskih grobnic, je malarijo kot vzrok Francescove smrti potrdilo že več različnih študij. A hkrati tudi zastrupitve ni šlo povsem izključiti – nekatere študije, objavljene leta 2006 so na podlagi toksikoloških preiskav ugotavljale, da je bil par dejansko 'žrtev' arzenika.

Povsem nove raziskave se je s kolegi zdaj lotila Serena Tucci, docentka antropologije na Fakulteti za umetnost in znanost Univerze Yale. Uporabili so DNK, pridobljen iz Francescovega skeleta in še enega od njegovih bratov, Giovannija – da bi enkrat za vselej razrešili dilemo.

"V zadnjih letih smo poskušali rešiti to skrivnost z izvedbo nekaterih specifičnih analiz, zlasti paleoimunološke, ki je v posmrtnih ostankih potrdila prisotnost malarije. Kar pa še vedno ni ustavilo govoric – paleoimunologija namreč ni dokončna in le starodavna DNK bi lahko dala odgovor z visoko stopnjo gotovosti," pravi Valentina Giuffra, profesorica zgodovine medicine na Univerzi v Pisi in soavtorica študije, objavljene junija v reviji iScience.

Paleoimunologija uporablja antigene – snovi, ki sprožijo imunski odziv, ali beljakovine za preverjanje sledi bolezni v starodavnih posmrtnih ostankih. Analiza DNK, ki je novejši pristop, je bolj dokončna, ker išče neposredne genetske podpise bolezni.

Giuffra in njeni kolegi so v vzorcih kostnega materiala iz Francescovih reber našli genetske sledi plazmodija – parazitskega protozoja, odgovornega za malarijo. "DNK je zanesljiv," poudarja Giuffra. "Rešuje probleme in dvome. Mislim, da je to dokončen odgovor."

Malarija velja za enega najhujših 'ubijalcev' v zgodovini človeštva, samo v letu 2024 je za posledicami okužbe umrlo 610.000 ljudi, kažejo podatki Svetovne zdravstvene organizacije (WHO). Med simptomi so vročina, glavobol in mrzlica, ime pa izvira iz srednjeveške italijanske fraze 'mal aria', kar v prevodu pomeni 'slab zrak' – kar izhaja iz ideje, da se bolezen prenaša z vdihavanjem smrdljivega zraka v bližini močvirij ali stoječe vode.

Domnevo, da je Francesca in Bianco ubila malarija, po besedah Giuffre podpirajo tudi zgodovinski viri. Dokumenti dvornih zdravnikov družine Medici opisujejo simptome, skladne z boleznijo. V njih so podrobno opisali tudi nekatere načine takratnega zdravljenja, kot je puščanje krvi, za katerega so tedaj mislili, da bolnika 'osvobodijo' bolezni. A v resnici je to njihovo stanje le še poslabšalo.

Ekipa strokovnjakov je genetske analize opravila na majhnih vzorcih kosti, ki so jih shranili ob odprtju grobnic Medičejcev leta 2004, preden so preostale posmrtne ostanke znova pokopali. Podobne analize znanstveniki takrat namreč niso mogli izvesti, ker tehnika še ni bila dovolj razvita, je pojasnila Giuffra.

Nova raziskava pa je v Francescovih posmrtnih ostankih odkrila ne le eno, temveč kar dve vrsti malarijskega parazita – Plasmodium falciparum in Plasmodium malariae, kar nakazuje, da bi lahko bil 'žrtev' dvojne okužbe. 

Analizirali so tudi posmrtne ostanke kardinala Giovannija de' Medicija, Francescovega mlajšega brata, ki je skupaj z dvema drugima družinskima članoma umrl 25 let prej po potovanju na toskansko obalo. Tudi v njegovem vzorcu so našli malarijo v obliki prej neznanega seva Plasmodium falciparum.

"Francesco in Giovanni, mlajši član družine, sta oba z razmikom 25 let potovala na območja Toskane, ki so bila znana po malariji," razlaga Giuffra. "Dvorni zdravniki so poskušali nekatere člane družine Medici odvrniti od teh potovanj, zlasti jeseni, ki je bila še posebej ugodna za malarijo. Vendar so vseeno šli in že po nekaj dneh dobili prve simptome, vključno z visoko vročino, ki je povezana z okužbo."

Odkrivanje različnih vrst malarije po mnenju strokovnjakov sicer pomaga tudi pri sledenju evolucije bolezni. "Naša študija prispeva k zapolnjevanju zgodovinske vrzeli za čas renesanse v osrednji Italiji, o čemer obstaja zelo malo informacij o razvoju in širjenju malarije," poudarja Alexander Ochoa, znanstveni sodelavec na univerzi Yale in soavtor študije.

Toda ali obstaja kakšno zagotovilo, da Francesco ni bil tudi zastrupljen? "Verjetno ne," odgovarja Ochoa, "vendar genetski dokazi, predstavljeni v naši študiji, zmanjšujejo prostor za špekulacije". Z njim se strinja tudi Gisella Caccone, višja raziskovalka na Yalu in še ena od soavtoric študije. "Lahko rečemo, da so imeli malarijo, ne moremo pa reči, da niso bili tudi zastrupljeni," pravi. "Že takrat se je domnevalo, da imajo malarijo – zaradi simptomov in dejstva, da so potovali v močvirja južne Toskane, kjer je bila bolezen razširjena. Če se je kdo poleg tega njihov 'odhod' odločil 'pospešiti' z zastrupitvijo, ne bomo nikoli vedeli. Ampak kako verjetno je to?"

Donatella Lippi, profesorica zgodovine medicine na Univerzi v Firencah in soavtorica študije iz leta 2006, v kateri so podprli hipotezo o atentatu, medtem še vedno verjame, da je bil Francesco zastrupljen. "Okužba z malarijo ne pomeni nujno tudi smrti in ta raziskava podpira to, kar sem vedno trdila," pravi.

V primeru Francescove smrti, dodaja, zapisi iz Vatikanske knjižnice omenjajo kožne izpuščaje, vročino in otekanje – vse simptome akutne zastrupitve z arzenikom. "Verjamem, da je Francesco I. trpel za malarijo, a je bil zastrupljen in zaradi tega tudi umrl. Njegov grob so odprli 300 let po njegovi smrti – roke je imel stisnjene, kot bi bil v agoniji, medtem ko je bilo telo dobro ohranjeno – arzenik bi lahko pojasnil oboje."

Giuffra medtem opozarja, da ugotovitve Lippijeve in sodelavcev ne temeljijo na skeletnih ostankih, izkopanih iz Francescove grobnice, temveč na biološkem tkivu, najdenem na drugi lokaciji, kamor naj bi – sodeč po zgodovinskih zapisih – po obdukciji položili nekatere Francescove organe. Poleg tega je bil Francesco znan kot alkimist, ki je eksperimentiral s kemičnimi snovmi, kar bi lahko po mnenju Giuffre pojasnilo izbruhe na koži.

Da je študija zanimiva tako z zgodovinskega vidika kot z vidika starodavnih patogenov, pa pravi Anne Stone, profesorica na Šoli za človeško evolucijo in družbene spremembe Univerze v Arizoni. Tudi ona meni, da sta brata Medici umrla zaradi malarije, a bi bilo po njenem treba opraviti še dodatne toksikološke analize, s katerimi bi ugotovili, če in kakšno vlogo je pri tem morda odigral tudi strup.

"Pridobivanje patogene DNK iz stoletja starih posmrtnih ostankov je tehnično zelo zahtevno," poudarja David Caramelli, profesor antropologije na Univerzi v Firencah. "Čeprav ta študija zagotavlja dokaze, ki so skladni z okužbo z malarijo, po mojem mnenju ne rešuje dokončno dolgoletne razprave glede zastrupitve. Prisotnost patogene DNK ni nujno enakovredna dokazovanju vzroka smrti, genetske dokaze pa je vedno treba interpretirati skupaj z zgodovinskimi, arheološkimi in patološkimi podatki." Kljub temu, zaključuje Caramelli, nova raziskava predstavlja pomemben korak naprej in kaže, kako lahko paleogenomika prispeva k reševanju dolgoletnih zgodovinskih vprašanj.