Ladjo V-1302 John Mahn, ki je najprej služila za ribištvo, v času vojne pa kot patruljni čoln, je 12. avgusta 1942 napadlo šest britanskih vojnih letal. Zadeli sta jo dve bombi, zaradi katerih je ladja skoraj v trenutku potonila, s seboj pa je na morsko dno odnesla tudi 11 mornarjev in obsežno zalogo tovora, piše CNN.

Ob 80-letnici so se jo nato raziskovalci morskega življenja odločili pobližje ogledati, pri tem pa ugotovili, da tudi po več desetletjih pod vodo v svojo okolico še vedno spušča strupene snovi, ki vplivajo na morsko mikrobiologijo in celo na sestavo morskega dna. Zato so z njenega trupa in okolice odvzeli več vzorcev, ki so jim pri nadaljnjih raziskavah pomagali ugotoviti, kako nevarna je.

Na morskem dnu do 1,6 milijona ton streliva

Pri podrobni analizi vzorcev so ugotovili, da toksična ladja izloča različne težke kovine, kot sta nikelj in baker, pa tudi arzen in nekatere eksplozivne spojine. Med njimi so v okoliški vodi našli ogljikovodike, ki se naravno pojavljajo v bencinu, premogu in surovi nafti, teh je bilo največ v okolici ladijskega bunkerja za premog. 

Razkrajajoča se ladja vpliva tudi na mikrobiologijo. Raziskovalna ekipa je zaradi ogljikovodikov v okolici odkrila tudi mikrobe Rhodobacteraceae in Chromatiaceae, ki razgrajujejo te usedline. V vzorcih trupa so našli tudi prisotnost bakterije Desulfobulbia, ki reducira sol žveplove kisline in je verjetno odgovorna za korozijo. Ravno zaradi te lahko ladja v prihodnosti postane še bolj nevarna za okolje, saj bodo zaradi razgradnje v trupu nastale luknje, skoznje pa bo dostop do morja dobilo še več nevarnih snovi. 

Ob tem so raziskovalci ocenili, da potopljene ladje iz prve in druge svetovne vojne skupaj vsebujejo med 2,5 milijona in 20,4 milijona ton naftnih derivatov. Na morskem dnu se iz časa obeh vojn nahaja tudi do 1,6 milijone ton streliva, granat in bomb. Oboji so lahko zelo strupeni za morsko življenje, saj vplivajo na rast, razmnoževanje, hranjenje in razvoj morskih organizmov. 

Raziskovalci: Razbitine so lepe, a nevarne

"Splošno javnost pogosto zelo zanimajo razbitine ladij zaradi njihove zgodovinske vrednosti, vendar je potencialni vpliv teh razbitin na okolje pogosto spregledan," je od torkovem izidu izsledkov raziskave dejal avtor študije in mikrobiolog Josefien Van Landuyt. 

Obenem je upajoče dodal, da bo raziskava, ki jo bodo v prihodnosti razširili na celotno belgijsko območje Severnega morja, pomagala pri ozaveščanju o pomembnostih varovanja okolja in prispevala k zdravju morskega dna. 

"Ravno zaradi toksičnih spojin, ki nastanejo pri razgradnji ladij, nove razbitine odstranimo takoj," je poudaril in kritično dodal, da ljudje pogosto pozabljamo, kako močno smo že vplivali na življenje pod morsko gladino. "Tam so razbitine, ki se jih sploh ne spomnimo," izpostavlja. 

Tudi starejše razbitine bi seveda lahko odstranili, a je sanacija zaradi nevarnosti, ki pridejo s potopljenim strelivom in kemikalijami, izredno draga.