Razkrita skrivnost 300 let stare lobanje: poustvarili obraz kralja Karla XII.

Več kot tri stoletja po tem, ko je smrtonosni izstrelek končal življenje švedskega kralja Karla XII. – enega najbolj skrivnostnih vojaških genijev v zgodovini, je skupini znanstvenikov uspelo (vsaj deloma) odstreti tančico preteklosti. 

Mednarodna ekipa raziskovalcev je z uporabo najsodobnejših forenzičnih metod poustvarila osupljivo podrobno digitalno rekonstrukcijo, ki ne le da razkriva, kako je bil kralj v resnici videti, temveč ponuja tudi ključne nove vpoglede v skrivnost njegove smrti, ki je bila stoletja zavita v meglo in v tem času spodbudila številne teorije zarote.

Karel XII. je leta 1697 pri zgolj 15 letih zasedel prestol in podedoval absolutno monarhijo ter ogromno švedsko cesarstvo. Njegove sovražnice – Danska, Saško-Poljska in Rusija – so v njegovi mladosti videle priložnost in pričele Veliko severno (oziroma nordijsko) vojno. Toda namesto neizkušenega fanta jih je pričakal vojaški taktik, čigar hitrost in genialnost na bojišču sta mu prinesla vzdevke kot je 'Švedski meteor', 'Aleksander s Severa' in celo 'Norec s Severa', piše net.hr.

Karel XII. je v zgodnjih letih vojne dosegel vrsto neverjetnih zmag. V bitki pri Narvi leta 1700 je njegova vojska, ki je bila štirikrat manjša od nasprotnikove, v snežnem metežu premagala ruske sile carja Petra Velikega. Dansko je prisilil k miru, na poljski prestol pa postavil svojega vladarja, ki je služil zgolj kot marioneta.

Vendar pa ga je njegova neomajna odločenost, da vojno konča le s popolno zmago, pripeljala do katastrofalne invazije na Rusijo. Po začetnih uspehih je izčrpana in zdesetkana švedska vojska leta 1709 v bitki pri Poltavi doživela hud poraz.

In prav to je bil začetek konca švedske prevlade na Baltiku. Karel XII. je leta nato preživel v izgnanstvu v Osmanskem cesarstvu, preden se je znova vrnil, da bi poskušal obrniti tok vojne. Njegovo življenje, posvečeno izključno vojskovanju, je bilo nenadoma končano 30. novembra 1718 med obleganjem trdnjave Fredriksten na Norveškem.

Ker sodobno 3D-skeniranje kraljeve lobanje ni bilo mogoče, se je ekipa znanstvenikov pod vodstvom brazilskega strokovnjaka Cicera Moraesa soočila z precejšnjim izzivom. Njihovo delo, katerega podrobnosti so objavili v znanstveni reviji OrtogOnLineMag, je temeljilo izključno na arhivskem gradivu: fotografijah in rentgenskih posnetkih, nastalih med zadnjim izkopom kraljevega trupla leta 1917.

S specializirano odprtokodno programsko opremo so uporabili tehniko anatomske deformacije. V program so uvozili digitalni model glave darovalca, lobanjo pa natačno oblikovali in prilagodili, dokler se ni popolnoma ujemala z merami in obrisi, vidnimi na starih posnetkih Karlove lobanje.

Na virtualni model so nato umestili označevalce za debelino mehkega tkiva, ki temeljijo na podatkih sodobnega Evropejca. Poleg tega so prvič izvedli kvantitativno cefalometrično analizo kraljeve lobanje, ki je potrdila tisto, kar so pri portretih le slutili – meritve so pokazale, da je imel Karel XII. nazaj zamaknjeno zgornjo čeljust (maksilarni retrognatizem) in izrazitejšo, celo štrlečo spodnjo (mandibularni prognatizem). Torej anatomske značilnosti, ki pomagajo razložiti značilen obrazni profil, prikazan na ohranjenih portretih in njegovi posmrtni maski.

Znanstveniki pa se tukaj niso ustavili – lotili so se celo rekonstrukcije kraljeve smrtne poškodbe. Digitalni model glave so nato uporabili za poustvaritev možganov in glavnih žil, nanje pa preslikali pot smrtonosnega izstrelka skozi njegovo glavo. Rekonstrukcija kaže, da je krogla vstopila skozi levo sence, v skoraj popolnoma vodoravni liniji prestrelila možgane in izstopila na desni strani lobanje – kar se ujema z ugotovitvami zadnje podrobne obdukcije. Pot izstrelka je tako povsem združljiva s položajem, kjer naj bi kralj stal, medtem ko je spremljal dogajanje na oblegovalnih jarkih.

Študija, ki osvetljuje videz kralja, čigar smrt je že generacije predmet razprav, ponuja tudi nove anatomske dokaze, ki podpirajo zgodovinske opise zadnjih trenutkov monarha, besede znanstvenikov povzema Reuters.

Ob tem – tako raziskovalci – gre tudi za prvo študijo, ki digitalno integrira lobanjo, možgansko tkivo in žilno anatomijo v en sam forenzični model, kar omogoča natančno določitev, katere strukture bi oziroma je izstrelek uničil. Pri tem so hkrati digitalno pozicionirali še kraljev slavni trirogi klobuk, da bi preverili, ali se zgodovinski opisi rane ujemajo z geometrijo rekonstrukcije. Ugotovili so popolno ujemanje, ki je podprlo zgodovinska poročila.

So pa, zanimivo, ugotovitve na lobanji razrešile tudi forenzični paradoks. Vhodna rana na levi strani je bila bistveno večja od izhodne na desni, kar je ravno nasprotno od tistega, kar občijano vidimo pri sodobnih, hitrih kroglah. Znanstveniki pojasnjujejo, da je to povsem skladno z balistiko 18. stoletja. Izstrelki tistega časa, kot so mušketne krogle, so bili veliki, mehki in počasni. Ob udarcu v kost se je tak izstrelek deformiral in sploščil, kar je botrovalo veliki vodni luknji, medtem ko je ob izhodu – že upočasnjen in deformiran – pustil manjšo sled, bolj nepravilne oblike.

Smrt Karla XII. je takoj sprožila govorice. Ga je ubila sovražna krogla iz trdnjave ali pa je bil žrtev atentata, ki ga je organiziral eden od njegovih mož? Sum je padel na mnoge, od utrujenih vojakov, sitih neskončne vojne, do njegovega zeta, ki je po njem podedoval prestol in hitro sklenil mir.

Po eni od bolj bizarnih teorij je bil ubit z lastnim medeninastim gumbom z uniforme ('kulknappen'), saj so verjeli, da ga navadna krogla ne bi mogla ubiti.

Čeprav nova študija krivca za smrtonosni strel niti ne poskuša iskati, ugotovitve močno podpirajo zaključke sodobnejših raziskav. Študija finskih znanstvenikov iz leta 2022, v kateri so izvedli balistične poskuse na umetnih lobanjah, je pokazala, da poškodbe ustrezajo velikemu železnemu izstrelku s premerom približno 20 milimetrov, podobnemu karteču (staremu topniškemu strelivu, napolnjenemu s svinčenimi ali železnimi kroglami, ki se je uporabljalo za bližnji boj; po iztrelu so se krogle razpršile iz cevi podobno kot pri lovski puški), izstreljenemu iz norveške trdnjave, oddaljene približno 200 metrov. Rentgenski posnetki iz leta 1917 prav tako ne kažejo sledi svinca, kar izključuje možnost, da bi morilec uporabil takrat običajno mušketno kroglo.

Navkljub neidentificiranemu morilcu, pa raziskava ponuja eno najobsežnejših anatomskih rekonstrukcij, kar jih je bilo kdaj opravljenih v zvezi s kraljevimi zadnjimi trenutki. "Naš cilj je bil rekonstruirati tako kraljev videz kot biomehaniko smrtne poškodbe z uporabo ponovljivih digitalnih metod, ki temeljijo na razpoložljivih zgodovinskih dokazih," je ob tem povedal vodilni raziskovalec Moraes. 

"Tudi brez dostopa do posmrtnih ostankov so nam sodobna odprtokodna forenzična orodja omogočila, da ustvarimo anatomsko skladno rekonstrukcijo, ki se ujema z zgodovinsko dokumentacijo, hkrati pa zagotavlja nove kvantitativne podatke," je dodal.

Strokovnjaki zdaj upajo, da bodo njihove metode z uporabo istega digitalnega procesa pomagale zgodovinarjem, arheologom in forezničnim znanstvenikom znova preučiti tudi druge znane zgodovinske osebnosti.

In, kot še zaključujejo, je to prelomno delo tudi dober pokazatelj, kako lahko sodobna znanost osvetli najgloblje skrivnosti zgodovine. Z združitvijo zgodovinskih zapisov in digitalne forenzike so znanstveniki ne le obnovili človeško podobo enega najbolj znanih evropskih kraljev, temveč ponudili doslej najbolj prepričljiv odgovor na vprašanje, ki že več kot tri stoletja muči zgodovinarje. Zdi se, da 'Švedski meteor' ni padel pod kroglo izdajalca, temveč sredi bitke, tako kot je živel.