Znanost in tehnologija

Mož, ki je peš dosegel severni in južni pol: Računovodje bi rešili Antarktiko

Ljubljana, 25. 09. 2021 21.45 |

PREDVIDEN ČAS BRANJA: 9 min
Avtor
Danijela Levpušček
Komentarji
24

Pri 11 letih si je Robert Swan zapičil v glavo, da bo kot prvi človek na svetu pripešačil na severni in južni tečaj. 20 let pozneje mu je uspelo, takoj nato si je zadal nov cilj: ohraniti Antarktiko, "edini kraj na svetu, za katerega smo vsi odgovorni". "Če rečeš, da boš nekaj naredil, moraš to tudi narediti. Na svetu je preveč besed," pravi in se bori dalje.

Robert Swan. Okoljevarstvenik, pustolovec, ljubitelj narave, ambasador dobre volje, nosilec olimpijske bakle ... in še bi lahko naštevali. Predvsem pa borec za ohranitev Antarktike. "Antarktika. Sedmi kontinent in edini kraj na svetu, za katerega smo vsi odgovorni. Če območje Antarktike razdeliš na 7,5 milijarde ljudi, kolikor nas živi na Zemlji, je vsak odgovoren za območje v velikosti nogometnega igrišča," so njegovi prvi stavki, ko nagovori občinstvo. 

Nikoli nisem kampiral. Na nobeni odpravi nisem bil. Imel sem samo sanje. In srečo, da me je podprl izjemen človek. Moj pokrovitelj je postal Jacques Cousteau. Robert Swan

Robert Swan je tudi prvi človek, ki je peš dosegel tako južni kot severni pol. S tem si je, star komaj 33 let, zagotovil mesto med največjimi raziskovalci sveta, pa čeprav se sam mednje ne prišteva. 

Kot rad pove, ga je na njegovo življenjsko pot usmeril film. "Zame se je vse začelo, ko sem bil star 11 let in sem gledal film o Antarktiki, o pravih raziskovalcih, ki so šli na severni in na južni pol. Takrat sem si rekel: postal bom prvi človek, ki bo severni in južni pol dosegel peš," je spomine obujal tudi na predavanju v razkošni dvorani Slovenske akademije znanosti in umetnosti (SAZU). 

Robert Falcon Scott velja za enega največjih polarnih raziskovalcev. Med leti 1910 in 1912 je vodil nesrečno odpravo, ki je poskušala prva priti na južni pol. Januarja 1912 so ga res dosegli, a so tam ugotovili, da jih je za vsega 35 dni prehitela odprava pod vodstvom Roalda Amundsena. Umrli so na poti nazaj, kmalu po tem, ko je bila posneta ta slika.
Robert Falcon Scott velja za enega največjih polarnih raziskovalcev. Med leti 1910 in 1912 je vodil nesrečno odpravo, ki je poskušala prva priti na južni pol. Januarja 1912 so ga res dosegli, a so tam ugotovili, da jih je za vsega 35 dni prehitela odprava pod vodstvom Roalda Amundsena. Umrli so na poti nazaj, kmalu po tem, ko je bila posneta ta slika. FOTO: AP

Svojo prvo ekspedicijo na Antarktiko (1984–1987) je poimenoval "Po Scottovih stopinjah". Po 27.500 kilometrih plovbe, letu dni čakanja, da mine antarktična zima, in 1400 kilometrih pešačenja je tričlanska odprava 11. januarja 1986 dosegla južni pol. "Bili smo prvi, ki so se prek dežele odpravili peš, po Scottu, Schacletonu in Amundsenu 75 let pred nami. Več ljudi je stalo na Luni, kot se jih je lotilo takšne naloge," pove Swan. 

Hodili so 70 dni, vsak je s seboj vlekel 160-kilogramske sani, celotno pot pa so opravili brez kakršne koli pomoči. Brez radijske postaje so bili prepuščeni sami sebi, smer proti južnemu polu so določali s pomočjo sonca, sekstanta in ure. Nazadnje so svoj cilj – raziskovalno postajo sredi 14,2 milijona kvadratnih kilometrov velike celine – zgrešili za vsega 300 metrov, se pohvali. Po 1400 kilometrih poti in brez modernih pripomočkov. 

Za kako zahteven podvig je šlo, priča podatek, da so člani odprave v 70 dneh izgubili več kot 30 kilogramov telesne teže. 

Prečkati so morali 5000 brezen oziroma razpok v ledu. "Če padeš vanje, ne boš več videl doma. S seboj nismo imeli ne vrvi, ne lestev, da bi lahko splezal ven. Ne moreš jih pojesti. Če padeš notri, ostaneš tam, mrtev ali živ," je pripovedoval Swan. "A prišli smo mimo in zdaj smo stali na izjemnem kraju, Polarnem platoju, velikem približno toliko kot ZDA. Pod našimi nogami je 4500 metrov ledu. 90 odstotkov vsega ledu in 70 odstotkov vseh zalog pitne vode. Na njih smo stali. Stali pa smo tudi na našem spominu." Posamezne plasti večnega ledu nam namreč lahko razkrijejo, kaj se je na Zemlji dogajalo na desetine, na stotine tisočletij nazaj. Spomin našega planeta je treba ohraniti, tudi zato se moramo boriti za Antarktiko, na tem mestu poudari Swan. Izpostavi pa še nekaj: držal je besedo, ki jo je dal svojemu mentorju Cousteauju. Razen sledi v snegu ni njegova ekipa na Antarktiki pustila prav ničesar.

Cilj: ameriška raziskovalna baza Scott-Amundsen na južnem tečaju.
Cilj: ameriška raziskovalna baza Scott-Amundsen na južnem tečaju. FOTO: Shutterstock

Po južnem še severni tečaj

Prvi cilj je bil dosežen in Swan je svoje misli usmeril na nasprotni konec sveta, na severni pol. Tokrat je zbral ekipo osmih ljudi iz sedmih različnih držav. Severni tečaj so, spet brez pomoči, dosegli 14. maja 1989. Prehodili so 1300 kilometrov. Danes, dobrih trideset let pozneje, zaradi taljenja ledu njihovega podviga ni mogoče ponoviti. "Tisti, ki trdijo, da podnebnih sprememb ni, naj poskušajo hoditi do severnega pola," pribije.

"Antarktika je celina pod ledenim pokrovom. Severni pol je sredi poledenelega morja. Stopili smo torej s trdnih tal na zamrznjeno morje in se odpravili 700 navtičnih milj (1300 kilometrov) naprej," pove Swan. Razmere so bile izredno zahtevne, a najhujši del poti jih je čakal na koncu. "Bili smo 624 navtičnih milj (1100 kilometrov) od najbližjih trdnih tal, sredi zmrznjenega oceana. Manj kot sto navtičnih milj od severnega pola. Mislil sem si: uspelo nam je. A zgodila se je edina stvar, ki je nismo predvideli. Ocean se je začel premikati, škripati, pokati in nazadnje je razpadel pred našimi očmi." To se je dogajalo, preden so besedne zveze kot podnebne spremembe in globalno segrevanje postale del našega besednjaka. "Mislili smo si: mrtvi smo." 

Preživeli so z izjemnimi napori. Ker je bil polarni dan in sonce nikoli ni zašlo, so lahko "goljufali čas" in se pretvarjali, da ima dan 40 ur. Hodili so in hodili, iztisnili še zadnje atome moči, ignorirali hude poškodbe in v sedmih dneh prišli do konca poti. "Nazadnje smo vendarle imeli tudi srečo. Deset navtičnih milj pred severnim polom je veter spremenil smer, led se je utrdil in končno smo stali na tečaju. Uspelo nam je." Najdlje na severu, kolikor je sploh mogoče iti, je odprava "iz vseh vetrov" razvila zastavo Združenih narodov. 

Ozonska luknja septembra 2021
Ozonska luknja septembra 2021 FOTO: NASA

'Moje oči so spremenile barvo'

Vpliv človeka je še kako viden tudi na Antarktiki, opozarja Swan, ki ob vsakem obisku spremlja, kako led izginja pred njegovimi očmi. Na prvi odpravi pa so zaradi človekovih posegov v okolje zares trpeli. "Na poti se mi je zgodilo nekaj, kar me je pravzaprav pripeljalo do tu, kjer sem danes. Bolelo je. Moje oči so zaradi hudih poškodb spremenile barvo. Koža je postala mehurjasta in se v velikih kosih lupila z obraza. Nisem vedel, zakaj. Šele ko smo prišli domov, so nam povedali, da smo hodili pod ozonsko luknjo, in to prav tisti mesec, ko so jo odkrili," se spominja. Odziv sveta na to takrat novo odkrito grožnjo je dokaz, da zna človeštvo stopiti skupaj, ko je treba, pravi. Zadnji podatki o njeni velikosti sicer niso nič kaj spodbudni.

Zagovornik Antarktike, zadnje nedotaknjene divjine, kot ji pravi, je postal na pobudo Jacquesa Cousteauja. Pravzaprav ga je prosil, naj se posveti zaščiti polarnih območji, a je hkrati vedel, da izkoriščanja Arktike ne bo mogoče ustaviti. Antarktika kot nikogaršnja celina ima boljše možnosti. Zagotoviti, da bo tudi v prihodnje ostala naravni rezervat, posvečen znanosti in miru, je postal njegov nov življenjski cilj. 

Robert Swan je ustanovitelj fundacije 2041, v okviru katere se bojuje za ohranitev prepovedi izkoriščanja rudnih bogastev na Antarktiki.
Robert Swan je ustanovitelj fundacije 2041, v okviru katere se bojuje za ohranitev prepovedi izkoriščanja rudnih bogastev na Antarktiki. FOTO: Aljoša Kravanja

Robert Swan je ustanovitelj fundacije 2041, ki si prizadeva za ohranitev Antarktike. Ustanovil jo je leta 1991, istega leta, kot je bil podpisan Madridski protokol, in jo poimenoval po letnici, ko bo ta star 50 let in naj bi se bilo mogoče znova pogajati o moratoriju na izkoriščanje rudnih bogastev na Antarktiki. 

 

Cilj fundacije je spodbujanje recikliranja, uporabe obnovljivih virov in trajnostnih praks. Swan obenem vsako leto za skupine mladih organizira odprave na Antarktiko, saj je prepričan, da se je lažje boriti za tisto, kar poznaš. Naslednje leto bosta med njimi tudi dva Slovenca. 

Sistem pogodb o Antarktiki 

Antarktika. Sedmi kontinent in edini kraj na svetu, za katerega smo vsi odgovorni. Če območje Antarktike razdeliš na 7,5 milijarde ljudi, kolikor nas živi na Zemlji, je vsak odgovoren za območje v velikosti nogometnega igrišča. Robert Swan

Mednarodne odnose na ledenem kontinentu ureja Pogodba o Antarktiki. V njej se je leta 1959 dvanajst ustanovnih članic zavezalo, da ne bodo dovolile širitve hladne vojne na skrajni jug sveta. V času velikih napetosti so Antarktiko opredelile kot ozemlje, ki ne pripada nikomur, kot demilitarizirano območje, namenjeno ohranjanju okolja in znanstvenim raziskavam, katerih dosežki bodo na voljo vsemu človeštvu. Prav tako so se zaobljubile, da ne bodo izkoriščale naravnih bogastev. Danes ima pogodba 54 članic, kot zadnja se ji je aprila 2019 pridružila Slovenija. 

Pogodba o Antarktiki ima 14 členov, v naslednjih letih in desetletjih pa so sprejeli še vrsto protokolov, ki podrobneje urejajo odnose na ledeni celini. Med njimi je najpomembnejši leta 1991 podpisani Protokol o varstvu okolja oziroma Madridski protokol, ki ga ima Greenpeace za svojo veliko zmago. Antarktiko opredeljuje kot "naravni rezervat, posvečen ohranjanju miru in znanstvenim raziskavam" ter skoraj povsem prepoveduje posege v okolje. Kakršno koli izkoriščanje rudnih bogastev ne pride v poštev. 

Tako je danes. A že čez 20 let se bo stroga prepoved iztekla in države bodo sprejemale odločitev, ali naj Antarktiko ohranijo neokrnjeno ali naj izkoriščajo njena ogromna rudna bogastva. Swan se v okviru svoje fundacije 2041 že zadnjih 30 let trudi, da bi to preprečil, a ni slišati povsem prepričan v uspeh. "Ljudje so pohlepni," razmišlja. Meni tudi, da je treba najprej nagovoriti mlade, saj bodo prav oni odločali o tem. In ker je lažje braniti tisto, kar spoznaš, je doslej na potovanje na Antarktiko peljal že več tisoč bolj ali manj mladih. 

Turisti na Antarktiki
Turisti na Antarktiki FOTO: Shutterstock

TURIZEM NA ANTARKTIKI

 

Celina, ki je bila še pred stoletjem dostopna le najpogumnejšim raziskovalcem, je že dolgo na turističnem zemljevidu sveta. Sezona traja od oktobra do aprila, število obiskovalcev pa se vztrajno povečuje. Medtem ko so jih v sezoni 18/19 našteli dobrih 56 tisoč, se je v sezoni 19/20 njihovo število ustavilo tik pod 74 tisoč. 

 

Turizem je strogo reguliran. Ladje ne smejo biti na naftni pogon, zasidrajo pa se lahko samo tiste, ki prevažajo največ 500 potnikov. Hkrati se lahko izkrca največ sto ljudi, za seboj pa ne smejo pustiti niti najmanjšega odpadka. Še več, pred izkrcanjem morajo celo očistiti oblačila, da ne bi na kopno zanesli tujih vrst.

1500 ton smeti in le nekaj parov rok

"Če rečeš, da boš nekaj naredil, moraš to tudi narediti. Na svetu je preveč besed," je prepričan. In tako si je v devetdesetih zadal na videz nemogočo nalogo. Očistiti ogromno smetišče, kupe zarjavelega železa, starih motorjev in generatorjev, odsluženih vozil in drugih smeti, ki so prekrivali obalo v okolici ruske polarne postaje Bellingshausen na Otoku kralja Jurija. 1500 ton. Delali so lahko le v treh poletnih mesecih, ekipe, ki so štele največ deset ljudi, pa so večino dela opravile z golimi rokami. Čiščenje je zato trajalo več let, nazadnje pa so vendarle dočakali prihod tovorne ladje, ki je odpadke odpeljala v Montevideo. Kjer so večino reciklirali. "Samo pet nas je bilo. Ladjo smo nalagali 'na roke'. To nam je vzelo štiri mesece." Par dni po končanem čiščenju so se v zaliv začeli vračati pingvini. Prvič po 47 letih. 

Madridski protokol države zavezuje, da morajo odstraniti vse svoje odpadke in kontinent vrniti v stanje, v kakršnem je bil pred sto leti, ko je človek prvič stopil nanj. 

Smetišče na Antarktiki leta 2015
Smetišče na Antarktiki leta 2015 FOTO: Shutterstock

"Takrat mi je postalo jasno, da odnašanje smeti Antarktike ne bo rešilo. Misliti je treba na denar. Zakaj bi ljudje odšli na Antarktiko in izkoriščali naravna bogastva? Šli bodo zaradi nafte, premoga, plina. Pomislil sem: če lahko pripomorem, da bo energija iz obnovljivih virov enako dostopna, ne bo nihče šel na Antarktiko, da bi jo izkoriščal. Ker se finančno ne bi izplačalo. Računovodje bi rešili Antarktiko, ko bi rekli: poglejte, račun se ne izide, ne splača se iti," malo v šali, precej bolj pa zares Swan razloži, zakaj se je začel ukvarjati z obnovljivimi viri. 

Antarktika je eno od območij na svetu, ki se najhitreje ogrevajo, posledica sta taljenje ledu in lomljenje ledenih plošč. V 25 letih, od leta 1992 do 2017, je Antarktika izgubila tri bilijone ton ledu, so izračunali znanstveniki, združeni v projektu IMBIE. Ta je nastal, da bi čim natančneje spremljali, kaj se dogaja z ledenim pokrovom na Antarktiki in Grenlandiji ter koliko je taljenje ledu vplivalo na dvig gladine morja. 

Letos je prišlo novo, še ostrejše opozorilo. Če ne bomo odločneje omejili izpustov toplogrednih plinov, se bo taljenje ledu na Antarktiki močno pospešilo, kar bo sprožilo "hitro in neustavljivo" rast gladine morja v stoletjih, ki prihajajo. Točko preloma naj bi dosegli okoli leta 2060, a se ji lahko izognemo, če uspemo dvig temperature zadržati pod dvema stopinjama Celzija. Trenutno smo na poti proti 3,5 stopinje. 

Raziskovalna postaja Esperanza. Tu so februarja 2020 namerili doslej najvišjo uradno priznano temperaturo na Antarktiki: 18,3 stopinje Celzija.
Raziskovalna postaja Esperanza. Tu so februarja 2020 namerili doslej najvišjo uradno priznano temperaturo na Antarktiki: 18,3 stopinje Celzija. FOTO: Shutterstock
  • 8
  • 7
  • 6
  • 5
  • 4
  • 3
  • 2
  • 1

KOMENTARJI (24)

Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.

Marijan Ton?i? 1
26. 09. 2021 15.35
-1
Me pa čudi mesto na Južnem Polu in to ameriško??? Sovjetsko pa kot običajno, samo kup smeti...
Marijan Ton?i? 1
26. 09. 2021 15.32
-2
Me zanima kako bomo ukrepali, da se nagib ekliptike ne izravnava? oziroma kako bomo vplivali na astronomski razlog dviganja temperatur.
oježeš
26. 09. 2021 12.32
-2
'Razen sledi v snegu ni njegova ekipa na Antarktiki pustila prav ničesar.' Nekateri pa še prazne embalaže, razne odpadke ne morejo prinesti do zabojnika in ga odvreči vanj, ampak morajo reveži to odvreči v naravo tudi v bližnjo okolico, le da imajo doma čedno.
gulmor
26. 09. 2021 11.42
+0
Hebeš toplo gredo, če me že konec avgusta zebe...
TistoPravo
26. 09. 2021 11.33
-1
Mraza je zadost na tem svetu, posledično razlik v temperaturi.....zato ne nam prodajat katastrofe. Mati narava je hobotnica, in najrajš opeče mevže
Popotnik
26. 09. 2021 11.09
-4
Peš? Ja, kako a se ni led, po napovedih Al Gora in svete Grete na polih že zdavnaj stopil in je samo še spomin, ki ga naši otroci ne bodo več poznali? Verjetno je človek plaval. Ker nemogoče je iti peš po neobstoječem ledu....
orson
26. 09. 2021 11.37
+0
Bo treba članek prebrati ali pa pogledati vsaj letnice tega podviga .
Millady
26. 09. 2021 09.57
-2
Najbolj zanimiva je izjava, da če razdeliš celotno območje Antarktike na 7,5 milijarde ljudi, bi lahko vsakemu pripadla površina nogometnega igrišča! Na zemljišču te velikosti bi lahko en človek (!) predelal hrano za svoje potrebe. Pomeni, da zemlja ni prenaseljena, ni nas preveč na svetu, problem je neenakomerna razdelitev bogatstva!
Bu?ko Štru?ko
26. 09. 2021 11.02
+0
Ah smo pametni. Ni problem hrana. Problem je vsakemu dat svojo stanovanje, obleko, računalnik, telefon, avto,... hrane je lahko več kot dovolj, ker je enostavno, samo množiš rastline in zraste ob ugodnem vremenu in zalivanju. Količine bakra, litija, zlata in ostlih kovin pa ne moreš množiti. Imeti samo hrano pa je enako kot življenje v kameni dobi. Veliko sreče pri tem. Aja da ne pozabimo še vidika energije, kjer nimamo niti dovolj, da bi vse električne avtomobile potem polnili...
Millady
26. 09. 2021 11.26
-2
Mitra
26. 09. 2021 11.36
-2
Bu?ko Štru?ko
26. 09. 2021 12.54
-1
No in tam tudi ostane. Praktično ne nemogoče imeti več kot.3 milljarde ljudi na takem planetu, pa še tam bi bile omejitve oz. bi imel še vedno reveže.
hoalo
26. 09. 2021 09.42
-4
podnebne spremembe so lari fari,
number46
26. 09. 2021 09.19
+6
Kapo dol, to p ni lahek podvig.
bozohr
26. 09. 2021 09.16
+2
Čakam komentarje "flateartharjev" o nesmiselnosti tega članka saj po njihovem Antarktika sploh ne obstaja...
Bu?ko Štru?ko
26. 09. 2021 11.02
-2
anjerd
26. 09. 2021 09.10
+5
Zal tu ne bo uspeha, politika Kitajske Amerike imata prevelik vpliv, mar jim je samo za dobicek.
ho?emVšolo
26. 09. 2021 08.35
-7
neverjetno samodokazovanje
Bibosan
26. 09. 2021 09.23
+1
Samodokazovanje s plemenitim namenom. Kaj si za dobro našega planeta naredil ti?
Unopol
26. 09. 2021 08.14
-2
Obstajajo zemljevidi stopljene antarktike z vegetacijo in živalmi. Se pravi, da sedaj ni pravo okolje. Najbse stopi. Bomo našli ostanke nekdanjih civilizacij, ki so nedotaknjene, oz niso več, ker pridno kopljejo pod ledom.
Unopol
26. 09. 2021 08.15
-8
Bibosan
26. 09. 2021 09.24
-4
Naj se stopi, pa bodo sedanje civilizacije postale ostanek nekdanje civilizacije.