Slovenska znanstvenica, ki ima dostop do ene redkih možganskih bank na svetu

Že pri svojih 10 letih si je želela, da bi nekoč postala psihologinja. Te svoje želje je magistrica biopsihologije Zala Slabe še nadgradila in se po končani gimnaziji vpisala na študij biopsihologije na koprski univerzi, kjer je lansko leto magistrirala. Še prej, ko je zaključila z izpiti in je bil čas za obvezno prakso, je odšla v Amsterdam na študij k svojemu velikemu vzorniku, svetovno znanemu nevroznanstveniku prof. dr. Dicku Swaabu na nizozemski Inštitut za nevroznanost (Netherlands institute for Neuroscience), ki je del Kraljeve akademije za znanost in umetnost. Tam je kmalu prišla do pomembnih odkritij, ki jih je delila z nami.

Za srečanje sva se dogovorili v kavarni ob Koseškem bajerju dan po njenem predavanju na koprski univerzi. Lepa in mlada plavolaska, brezhibno oblečena in naličena ni dajala vtisa, da velik del svojih dni preživlja v laboratoriju. Očitno je opazila moje začudenje, saj je hitro dodala, da je bila ob prihodu na inštitut med zaposlenimi deležna podobnih dvomov, a se je kmalu s trdim delom in strokovnostjo dokazala, zato si je hitro pridobila njihovo spoštovanje.

"Vedno me je zanimal ta biološki in nevrološki del psihologije, razlage vedenja, čustvovanja, naše psihe. Ravno ta del psihologije nam poda točne odgovore, bolj na psihofarmakološkem in molekularnem nivoju. Biopsihologija mi podaja osebni odgovor, zakaj se tako vedemo, od kod izvirajo težave v duševnem zdravju, zakaj prihaja do razlik med različnimi osebami. Biopsihologija zavzema nevrološki del psihologije, genetiko, evolucijsko psihologijo in tudi bolj psihofarmakološke, nevrofarmakološke, nevrodegenerativne procese v možganih ter delovanje možganov, genetiko" pripoveduje sogovornica.

Kar sama pisala priznanemu strokovnjaku za sodelovanje in ga navdušila

"Moj interes za samo raziskovanje na nevrološkem in nevroznanstvenem področju se je razvil skozi študijska leta," pripoveduje, zato se je po vseh opravljenih izpitih na magisteriju in pred začetkom opravljanja pripravništva odločila, da kontaktira profesorja Swaaba, ki velja za vrhunskega strokovnjaka na tem področju. "Ker sem bila zelo zainteresirana za njegovo delo, sem se odločila, da ga osebno kontaktiram. Neverjetno, odpisal mi je v eni uri. Napisal je, da se mi zahvaljuje za izkazan interes in za prijetno sporočilo. Da sem zelo vabljena, da pa pri njem praksa traja pol leta in ne zgolj šest tednov. Moja želja je bila goreča, zato sem se odločila, da grem v Amsterdam za pol leta. Po sedmih mesecih mi je ponudil doktorski raziskovalni položaj, ki sem ga seveda sprejela. Lani poleti sem v Kopru zagovarjala magistrsko nalogo, nato pa se vrnila nazaj v Amsterdam, kjer raziskujem nevropeptid PACAP v človeškem hipotalamusu."

Možnost raziskav na človeških možganih

S svojim dosedanjim raziskovanjem ji je uspelo kot prvi dokazati povezavo med prisotnostjo nevropeptida PACAP v možganih in motnjami razpoloženja, zlasti depresijo in bipolarnimi motnjami. "Uporabila sem post mortem možganske vzorce bolnikov z bipolarno motnjo in depresijo. Iskala sem razlike v hipotalamusu v izražanju glede na spol. Prav tako sem raziskovala v smeri, kakšne so razlike med skupinami kontrolnih bolnikov in tistimi, ki trpijo za duševno boleznijo. Za svojo doktorsko nalogo pa delam raziskave tudi na alzheimerjevih bolnikih in mnogo drugih vrstah," razlaga sogovornica, ki se je za strokovno pot na Nizozemskem odločila tudi zato, ker imajo tam možgansko banko. "Dick Swaab jo je ustanovil leta 1985, saj je verjel, da nam prav raziskovanje na post mortem možganskih vzorcih da pristne rezultate. Prav tako je on osebno proti raziskavam na živalih," pripoveduje mlada znanstvenica, ki je svojemu raziskovalnemu delu zelo predana. "Delaš, dokler ni narejeno. Mnogi ostajajo tam tudi ponoči. Jaz sem svoje poskuse izvajala tudi čez vikende," pravi Slabetova, ki je protiutež, da ne prihaja do izgorelosti, našla v jogi. "Jaz osebno se trudim s sproščanjem. Srečujem se s Slovenci, ki živijo na Nizozemskem. Je zelo prijetna skupnost. Prav tako me sprošča, ko predajam znanje mladim."

Med predavanji na primorski univerzi je povabila mlade slovenske študente, da se odločijo za raziskovanje pri njej v Amsterdamu. "Interes je bil zelo velik," pravi in dodaja: "Prizadevala si bom, da se te možnosti odprejo tudi slovenskim študentom. Če sem lahko jaz ta člen povezovanja, mi je v veliko veselje."

Raziskala sistem PACAP in njegov vpliv na duševno zdravje

Razumevanje sistema PACAP je ključno pri nadaljnjem razvoju terapevtskih strategij za zdravljenje razpoloženjskih motenj, kot sta depresija in bipolarna motnja. Slabetova je med obarvanjem vzorcev možganov ugotovila, da že v kontrolni skupini med ženskimi in moškimi možgani prihaja do razlik, in sicer do večje izraženosti nevropeptida PACAP. Ta povezava med PACAP-om, večjo ekspresijo PACAP-a v povezavi z razpoloženjskimi motnjami do takrat še ni bila ugotovljena. "Dick Swaab mi je ob prihodu dal nalogo, da to ugotoviva. Nisva vedela, ali se bo ob prvem obarvaju hipotalamusa s protitelesom za PACAP tkivo obarvalo. Bila sva zelo zadovoljna, ko se je to zgodilo," pripoveduje mlada znanstvenica, ki je med raziskavami ugotovila, da je prišlo do višje izračenosti PACAP-a med tistimi, ki so imeli bipolarno motnjo. "To potrjuje, da je nevropeptid PACAP še povsem neznan nevrotransmiter vpleten v razpoloženjske motnje. Poznamo zelo dobro seratoninski mehanizem, medtem ko sistem PACAP še ni poznan. Prav slednji bi lahko pomenil manjkajoči del sestavljanke v razumevanju našega duševnega zdravja."

Če nekoliko poenostavimo, je z raziskavami ugotovila, da imajo bolniki z bipolarno motnjo in razpoloženjskimi motnjami višjo izraženost PACAP-a, prav tako je ta višja pri ženskah. "To nam lahko poda nek odgovor na vprašanje, zakaj prihaja do prevalence razpoloženjskih motenj pri ženskah."

In uporabnost?

"S tem ko raziskujemo te mehanizme, apeliramo na to, kakšna so možna izhodišča za razvoj zdravljenja teh duševnih motenj v prihodnosti."

Možganske banke so zelo redke, a ključne

Na vprašanje, kako uspejo vzdrževati možgansko banko, odgovarja: "Na Nizozemskem je vsak državljan avtomatično darovalec, prav nasprotno od tega, kar imamo v Sloveniji. Zato je zagotovo lažje priti do post mortem tkiv. Mi imamo v banki 4000 zamrznjenih možganov, pa še 2000 primerkov hipotalamusov."

Bi ob vrnitvi v Slovenijo postali darovalka organov? Sploh zdaj, ko vidite, kako pomembno je to v raziskovalne namene?

"O tem še nisem razmišljala. (presenečenje) Mogoče pa bi. Zakaj pa ne."

Zanimalo me je tudi, ali imajo dostop do podatka, čigavo tkivo pregledujejo?

"To pa ne. Ti podatki so skrbno varovani. Mi dobimo na vplogled le povzetek poročila, ki ga sestavi nevropatolog. Ta pa vsebuje le podatke, ki so ključni za naše raziskave (ura smrti, teža možganov, spol, starost, ali trpi za kakšno duševno boleznijo, mesec smrti ipd.). Enkrat sem naletela na povzetek, na katerem ni bilo napisano praktično nič, pa mi je profesor Swaab povedal, da gre verjetno za pomembno osebo. Res skrbijo za zaščito podatkov."

Ste kdaj naleteli na kakšen zanimiv podatek, ki vas je presenetil?

"To ravno ne, lahko pa najdeš kakšno podrobnost, kot na primer to, da je bil nekdo pedofil. Izveš lahko na primer njegovo zgodovino partnerstva in tako dalje."

Verjetno so to zelo drage raziskave?

"O cenah se sicer ne govori, je pa protitelo, ki ga uporabljaš v microlitrih zelo drago (40 mikrolitrov stane 800, lahko tudi 1000 evrov). Prav tako so določene naprave dražje. En pripomoček, ki se ga na dnevni bazi uporablja, lahko stane kar 800 evrov," pojasnjuje Slabetova in dodaja, da so zato vsi zelo pazljivi in dosledni. Se pa seveda, kdaj tudi zalomi, a na napakah se učimo.

Če primerjamo slovenski in nizozemski izobraževalni sistem, kje so slovenski diplomanti?

"Mnogi bi rekli, da je tujina boljša. Iz lastnih izkušenj in tudi iz izkušenj kolegov, ki so odšli v tujino, lahko rečem, da smo navdušeni nad znanjem, ki smo ga dobili v Sloveniji. Želela bi, da bi se to naše znanje bolj cenilo."

Zaposlena je na inštitutu, svoje raziskave pa bo poskušala zaključiti v treh do štirih letih. Kaj pa naprej?

"Rada bi se vrnila v Slovenijo. Želim si vzpostaviti povezavo med slovenskim nevroznanstvenim svetom in nizozemskim inštitutom. Pa tudi možgansko banko. To so moje želje za naprej."

V Slovenijo pa jo malo vleče tudi domotožje. "Ko delaš, sicer pozabiš na domotožje, še posebej, če uživaš v raziskovanju."