Naši otroci na poti v digitalno demenco?

Slovenija je lani omejila uporabo pametnih telefonov v šolah. Antropolog Dan Podjed ter terapevt in vodja Centra za zdravljenje zasvojenosti v ZD Nova Gorica Miha Kramli se strinjata, da je to pomemben 'civilizacijski dosežek'. In v letu dni so že vidni pozitivni učinki. Kot pripoveduje Podjed o tem poročajo številni ravnatelji, ravnateljice, učitelji in učiteljice. Opisujejo, da se je zgodilo nekaj zanimivega: otroci zdaj po hodnikih med odmori bolj 'divjajo', več se pogovarjajo, naredijo tudi več 'neumnosti'.

Ampak to je samo dobro, da so spet drug z drugim, da niso vsak pred svojim zaslonom in tiho drsijo po njem, medtem ko so skupaj in hkrati sami, poudarja: "Tako da v šolah znova nastaja skupnost – skupnost mladih. Razmerja, ki jih stkejo mladi v razredu, v šoli, pa so najpomembnejša razmerja v življenju. Takšne meje in omejitve so pomembne, da mladim omogočimo prostor, kjer se znova naučijo družiti v živo iz oči v oči in stkati razmerja, ki bodo morda ostala za celo življenje."

Kramli se spominja, da ko je sam hodil v šolo, so se po hodnikih smejali, si nagajali, gledali so se v oči ... "Dinamika odnosov je bila intenzivna in z omejitvijo mobilnih telefonov v šolah je ta dinamika znova omogočena. In to je edina prava dinamika. Otrok mora biti živ, mora se mu dogajati. Osem ur v šoli je kar dolgo obdobje, zato še sreča, da je bilo to sprejeto in da so v tem obdobju otroški možgani dejansko vpeti v naravne dražljaje. Če pa so nenehno samo v svojem telefončku, se v virtualnem svetu vzpostavljajo čisto drugačni odnosi in se psihološka struktura razvija popolnoma drugače, kot bi se v naravnih procesih. In ta se v času šolanja še posebej intenzivno oblikuje."

Kot poudarja, je prav, da šola omeji virtualno, ker če se vse notranje strukture oblikujejo na podlagi nenaravnih dražljajev, potem bo v populaciji toliko več odklonov in deviacij. Zato imajo svetovalne službe, razne svetovalnice, psihiatri, psihologi, psihoterapevti danes vedno več dela, pojasnjuje.

Strašljivo je namreč, da so otroci danes s tehnologijo zasvojeni že praktično od rojstva dalje: "Adaptacija možganov na intenzivne dražljaje se danes začne že v otroški zibelki. Še deset let nazaj se je začela ob koncu osnovne šole. Danes imamo namreč elektronske igračke, ki predvajajo elektronske slikanice, ki vsebujejo momente, ki pritegnejo otroka tako močno, da ko recimo vidi metuljčka, je ta metuljček tako vkomponiran v slikanico, da ga bo otrok gledal in bo popolnoma pomirjen, zadovoljen, nagrajen. Posledično mu ne bo problem biti pol ure, uro na miru. In ta metuljček v otroku prebudi takšno sproščenost, da potreba po gibanju, potreba po tem, da spregovori, potreba po tem, da čim prej shodi, ostane nekje v ozadju." Kot razlaga, imamo zato vedno več otrok, ki kasneje spregovorijo, ki kasneje shodijo: "Mi te spremembe opažamo že v prvem, drugem, tretjem letu starosti otrok. Danes so v ponudbi izdelki, ki otroka, še preden shodi, tako priklenejo nase, da njegove osnovne potrebe ostanejo v ozadju."

Kot našteva Kramli, so za tri do pet-letnike na voljo prilagojene igrice, na primer o dinozavrih. Narejene so na ta način, da to vpliva na otroka tako, da iz tedna v teden želi biti s tem dinozavrom vedno dlje časa. "In če starši tega ne opazijo, se zgodi, da ko je otrok že obseden s tem dinozavrom, mu ga skušajo odvzeti ali pa omejiti. Otrok znori, meče kozarce, prevrne mizo s pestmi, tolče po starših. Ne zato, ker je otrok slab, ampak ker je doživel abstinenčno krizo. Dejansko je že obseden s tem dinozavrom, in ko mu to kar naenkrat odvzamemo, se slabo počuti. In tega slabega počutja on ne more nadzorovati, tako da imamo že majhne otroke, ki so komaj shodili, pa imajo že abstinenčno krizo," ponazori.

Ta dinozaver pa se ne ustavi samo pri tem, ampak je načrtno vkomponiran v igrico na način, da otroku prebudi potrebo, da ga začne otrok oponašati, da prevzema njegove lastnosti: "Tako da imamo zdaj vedno več otrok, mladostnikov, pa tudi odraslih, ki ne živijo svojega življenja, ampak oponašajo, dejansko prevzamejo lastnosti lika. To se pravi, sami mehanizmi izdelka zasvojijo in zato je tako pomembno, da so starši osveščeni, da preverjajo, da otroku ne vrtijo 'naspidiranih' elektronskih slikanic ali risank, ampak naravne. Ker če to spregledamo, bomo lahko zasvojili že 3- 4 letnega otroka ali pa bo vsaj dojemljivost za zasvojenost veliko večja, če bo uporabljal take izdelke."

 Kot poudarja, so v prodaji celo že "kahlice" in mizice z elektronskimi monitorji. In kaj se zgodi, če otrok dve, tri leta hodi na kahlico in se predvajajo živčni dražljaji ob tem, ko opravlja osnovne potrebe? Kot svari Kramli, se otrok navadi na to, sinhronizira se z intenzivnimi dražljaji, ko pa se mu pokvari monitor na kahlici, ne more urinirati in odvajati blata, čeprav ga tišči. Ker se njegove mišice ne morejo sprostiti, kajti njegov živčni sistem se je tako sinhroniziral, navadil, da ko opravlja osnovne zadeve, da če teh dražljajev ni, ne deluje. 

Kot opozarja, moramo zato zagotoviti, da otroški možgani prva leta življenja dobijo hrano za delovanje. Z naravnimi dražljaji, ne z virtualnimi. Zato je družinska kultura uporabe tehnologije izrednega pomena, svari. Preden otrok pride v družino, bi starši morali že imeti načrt, že oblikovano strukturo, kulturo uporabe tehnologije, pravi in razloži, da če so možgani že prvih sedem let obremenjeni ali pa preveč deležni virtualnega, bo realno življenje lahko zanje kasneje naporno.

Dokazi o tem, kako na mlade vplivajo pametni telefoni in omrežja, do katerih dostopajo po njih, so res številni, poudarja Podjed. Kot opažajo strokovnjaki, se je v generaciji Z, pri rojenih med letoma 1997 in 2012, začelo dogajati nekaj nenavadnega in tudi zaskrbljujočega. Res strmo naraščajo nekateri pojavi tesnobnosti, depresije in samopoškodovanja. Ti trije pojavi bolj med dekleti kot med fanti, zelo hitro pa rastejo tudi poskusi samomorov, ti pa bolj med fanti kot med dekleti. Ampak vsi ti pojavi gredo strmo navzgor in ta prevoj krivulje se zelo očitno zgodi med letoma 2010 in 2015. Ena od stvari, ki se je zgodila v tem obdobju, je prav ta, da so mladi dobili telefone in pametne telefone. Ti pojavi pa so posledica tega, kar gledajo na zaslonih: "Zakaj je toliko tesnobnosti med mladimi? Ker se moraš kar naprej z nekom primerjati, tekmovati. Nikoli ne moreš biti tako lep in uspešen kot ljudje na Instagramu."

 "Oziroma če smo natančni, telefonov mladi niso dobili. Starši smo jim jih dali v roke zato, da bodo bolj na varnem. Ampak ali so res bolj na varnem, če so pred zasloni telefonov? Seveda vemo, zakaj so starši to naredili, saj zato ravnamo tako, ker mislimo, da je otrok na varnem, ker nas lahko kadarkoli pokliče, mi pokličemo njega. Nastavimo mu aplikacijo 'digitalnega električnega pastirja', s katero ga lahko v živo spremljamo po zaslonu. Ampak na ta način dobimo prvič celo generacijo mladih, ki mislijo, da jih mora nekdo ves čas gledati, nadzirati. Nikoli ne morejo biti sami,"  izpostavlja sogovornik.

Kot meni tudi Kramli, so problematične vsebine, ki jih telefon podaja, pa tudi sam zaslon: "Če gledamo telefonček, vidimo izdelke, vidimo svetlobo, sličice in tako dalje. Tukaj govorimo o vplivu modre svetlobe. Ampak gre še za nekaj. Gre za celostno infrastrukturo, monitor, ki omogoča svetlobo, slike in tako dalje. Celostna infrastruktura monitorja pa vpliva na delovanje našega možganskega sistema na način, da v nas, predvsem pri otrocih, lahko sproži stalen občutek energetske krize. To se pravi, ni nekega tehtnega razloga, otrokova ščitnica, kri sta normalna, ampak je utrujen in utrujen. In starši pogostokrat spregledamo, da je lahko nepravilna uporaba tehnologije razlog za to, da je naš otrok mladostnik kasneje v stalni energetski krizi. Zato je tako pomembno, da pravilno doziramo. Ni samo vsebina tista, na katero moramo biti pozorni, ampak moramo tudi na vse ekrane, ker vsi ti ekrani imajo celotno infrastrukturo, ki deluje na naš možganski sistem, da lahko sproži občutek utrujenosti, naveličanosti, razdražljivosti in tako dalje."

Prva stvar, ki jo starši morajo vedeti, je da nam nova tehnologija omogoča dve stvari. Ena je neizbežna. To je delo s pomočjo tehnologije. Temu se ne moremo odpovedati. Vendar moramo ločiti med delom, ustvarjenim s pomočjo tehnologije, in med zabavo in sprostitvijo: "Kadar delamo s pomočjo tehnologije, je narava tako milostna, da mi pridemo do občutka utrujenosti, naveličanosti in začutimo potrebo, da naredimo odmor. Potem pa je tu sprostitev s pomočjo tehnologije. Tu je pa potrebno narediti časovno in prostorsko strukturo, ki jo starši moramo obvladati in prenesti na otroka. Kajti pri sprostitvi, na primer z elektronskimi slikanicami, socialnimi omrežji, z igricami, ko se sproščamo ob teh vsebinah, naš možganski sistem ne reče dovolj," razlaga Kramli.

Možganski sistem pa se na to posledično odzove, odreagira: "Bodi vedno dalj časa, bodi vedno bolj intenzivno, vedno več tvegaj. Tako pa lahko izgubimo nadzor nad časom, nad denarjem, nad zasebnim življenjem, nad stvarmi, ki smo jih prej imeli radi. Otrok ne obiskuje več treningov, se ne druži, ne hodi na pevske vaje. Pri delu s pomočjo tehnologije dejansko ne bo prišlo do tega, da bi se zasvojili. Pri sprostivi pa lahko postopoma izgubiš nadzor nad osebnim življenjem."

Virtualno zabavo in sprostitev mora starš časovno in prostorsko omejiti, svetuje. A tu ni preprostega odgovora, kaj to pomeni. Otrok, mladostnik, ki je vsak dan fizično aktiven, namreč preko prstov, preko nog nahrani možgane z realnim življenjem. Ko meče žogo na koš, ko kolesari, ko teče ... Vse to možgani procesirajo in so vpeti v realno življenje. Možgani se nahranijo z realnim dogajanjem, z realnim življenjem. Če je naš otrok fizično aktiven, vsak dan nahrani možgane z realnim življenjem in možganov, ki so vsak dan nahranjeni z realnim življenjem, virtualno ne more uničiti, pripoveduje. 

Zato morajo starši vedeti, da ni recepta, ki bi predpisal, koliko časa je lahko otrok na telefonu, igra videoigre, na socialnih omrežjih. Merilo za to, koliko lahko otroku dovolimo, da je brez posledic v virtualnem svetu, je njegova fizična aktivnost. To pa ne pomeni, da če je otrok pet ur fizično aktiven, da lahko pet ur igra igre, saj se pri tem sprošča precej več dopamina. Če je naš otrok dve, tri, štiri ure na dan fizično aktiven, mu lahko dovolimo uro in pol do dve uri socialnih omrežij itd. In zaradi fizične aktivnosti ne bo virtualni vpliv usoden, pojasnjuje Kramli. Če pa je naš otrok pasiven, da se mu nič da, da ni skoraj nič aktiven, potem je pa pravilo pol ure na dan virtualnega, največ eno uro in nič več, ker ga bo virtualno uničilo, najbolje pa nič, svetuje. 

Podjed izpostavlja, da moramo predvsem razmišljati, kako uporabljati pametne telefone. "Uporabljamo jih po pameti, ne pa na pamet in nespametno. Mislim, da smo zelo nerazsodno ravnali v zadnjih dvajsetih letih in moramo, ko uvajamo nove tehnologije v življenje mladih, res razmišljati, kako, ne pa, da jim naprave kar damo in rečemo, to je to, znajdi se. Nikakor nisem ludist, da bi rekel zavrzimo telefone, ustavimo napredek. Ne. Naučimo se uporabiti te tehnologije, tako da so orodja, ne pa da so naši otroci z njimi zlorabljeni, ker so oni in njihovi podatki postali orodje nekoga."

Staršem svetuje, da ne uporabljajo besede prepoved, saj takoj, ko nekaj prepovemo, to postane še bolj mikavno. Postavimo meje in to je naša starševska dolžnost, je jasen. Tudi pri alkoholu smo tudi postavili mejo, ponazarja: "Z današnjega vidika se nam zdi totalno nepredstavljivo, nerazsodno in grozljivo, da so se nekoč šestletniki napijali, starši so se jim pa smejali. Ampak mogoče tudi mi ravnamo nerazsodno. Mogoče je nerazsodno to, da se kažemo svojim otrokom, kako se uležemo na kavč in podrsavamo po zaslonu. Hkrati pa vpijemo v otroško sobo, naj se otroci izklopijo od ekranov. Zato tudi z zgledom vplivajmo drug na drugega in na mlajše generacije."

Kot dodaja, naj bo 14 let tista meja, ko daš mlademu pametni telefon v uporabo. In 16 let tista meja, ko se lahko priključi omrežjem. To se sliši že skoraj nemogoče. Kako naj pa do štirinajstega leta odlašamo pri mladih s tem, da jim damo telefone v roke? Ampak se da, obstajajo tudi telefoni na tipke. Da otrok lahko pokliče, ne pa, da ima v rokah ključ do vseh vsebin, ki dejansko niso primerne za tako starost: "Otrokom je treba razložiti, da v zameno, ker nimajo pametnega telefona, dobijo nekaj, kar je vredno bistveno več – svobodo. Ne moremo te kadar koli preveriti, kje si po zaslonu, nimaš digitalnega električnega pastirja."

 Pomembna je tudi prostorska kultura namestitve tehnologije. Otrok mladostnik naj nima v svoji sobi telefona, tablice, računalnika, playstationa, ampak naj bodo te naprave na vidnem in skupnem prostoru, svetuje Kramli: "To so namreč intenzivne skušnjave, zato je tudi to, kje imamo tehnologijo, izrednega pomena. Tehnologijo namreč potrebujemo, temu ne moremo kljubovati, vendar se je moramo naučiti pravilno uporabljati."  

Kaj narediti, če otrok ne more sprejeti, da imajo že vsi sošolci telefon, samo on ne? Starši morajo takrat pojasniti, da bodo v življenju vedno razlike, zato na to logiko ne moremo pristati: "Otrokom je treba jasno in odločno povedati, da se tega ne bojimo. Če se počutiš stigmatizirano, imaš mene, da se o tem pogovarjava. Otrok lahko kljubuje, ampak pomembno je, da ne popustimo. Otrok si lahko izposodi naš telefon, ampak naj ne bo prezgodaj njegov lastnik." Kot poudarja, je tudi zgrešeno kupovanje elektronskih naprav za rojstne dni, birme, nagrade: "Telefon ni nagrada, telefon je pripomoček. In to je to. Starši moramo to prenesti in ne sme nas biti strah, če drugi imajo, naš pa ne bo imel. Naš otrok bo s tem v prednosti. Tisti, ki pa je to že prej dobil, je oškodovan. Če ima nekdo že pri šestih, sedmih letih pametni telefon, bo tako posrkan v virtualno, da bo začel odpovedovati v realnem življenju. Virtualno ne sme prehiteti naravnega procesa razvoja, ker če virtualno prehiti naravni proces razvoja in osnovne korake, bo otrok kasneje kot mladostnik oškodovan in lahko hudo prizadet."

Starši morajo takoj, ko opazijo, da so brez tehtnega razloga začele padati ocene, ukrepati, kajti na tej točki se otroku še da pomagati. Včasih ne moremo razumeti, kako naš otrok doma pozna snov, v šoli pa ne. Odgovor je lahko prav nepravilna uporaba tehnologije. Lahko se nauči, vendar njegov spomin teh podatkov ne zmore shraniti za daljše obdobje. Če to opazimo v tej prvi fazi, lahko s spremembo uporabe tehnologije to dokaj hitro popravimo. Če pa to zamudimo, pa se ne bo mogel več naučiti in bomo potrebovali mogoče leto, dve, da bo spet sposoben se učiti, da bo prebudil spomin. Tako da če opazimo te spremembe, je gotovo prva misel, koliko igra videoigre, je na socialnih omrežjih: "Kajti to lahko povzroči digitalno demenco. Če se več ne druži s prijatelji in ne hodi na treninge, čeprav bi to rad počel, če se mu je počasi naporno učiti. Če je prenaporno hoditi v šolo, se zapre v svojo sobo in iz nje podi tudi starše, vse to so opozornili znaki."

Kot sklene Podjed, se zgledujmo po tistih, ki razvijajo tovrstne tehnologije in omrežja, na katerih mi sami preživljamo ure in ure. Mark Zuckerberg in njegova bivša operacijska direktorica Sheryl Sandberg, dva vodilna v Facebooku oziroma podjetju Meta, svojim otrokom ne dasta v roke telefona, dokler niso dovolj stari, in jim ne dovolita, da bi se priključila na omrežja, ki jih tketa sama. In že vesta zakaj: "Tako da uporabljajmo tovrstne tehnologije smiselno, ker tisti, ki jih razvijajo, dobro vedo, kakšen poslovni model stoji za tem. Pridobiti čim mlajše otroke, da se priključijo na omrežja in začnejo uporabljati tovrstne naprave. Pri tem ne želim demonizirati naprav. Nikakor. Menim, da nam lahko pomagajo biti celo boljša družba, če jih uporabljamo na pameten način."