'Ujemi jih mlade': zakaj se v resnici 'ne da' omejiti družbenih omrežij

Še ne dolgo tega je bila popolna prepoved družbenih omrežij za otroke in mladostnike radikalna politična ideja. Danes postaja skoraj globalno gibanje. Avstraliji sledijo Francija, Španija, Grčija in številne druge države, o omejitvah razmišljajo od Brazilije do Vietnama. Toda prav iz Avstralije, ki je decembra kot prva država na svetu družbena omrežja prepovedala vsem mlajšim od 16 let, prihaja "dokaz" kritikov omejitev, ki so prepričani, da ukrepi ne delujejo - več kot osem od desetih otrok, ki omrežij ne bi smeli več uporabljati, jih še vedno uporablja.

Po začetnem navdušenju se zato razprava spreminja. Vprašanje ni več samo, ali je treba otroke zaščititi pred zasvojljivimi algoritmi, škodljivimi vsebinami in vplivi družbenih omrežij na duševno zdravje. Vse bolj se sprašujejo, ali je popolna prepoved sploh izvedljiva – in ali lahko otrokom v nekaterih primerih povzroči nove težave. A marsikdo v razpravo vstopa s figo v žepu in z veliko lastnimi interesi.

Prvi rezultati iz Avstralije, ki jih navaja Politico, niso posebej spodbudni. Poročilo avstralskega regulatorja eSafety s konca julija je pokazalo, da več kot osem od desetih Avstralcev, mlajših od 16 let, še vedno uporablja družbena omrežja, čeprav jim zakon to prepoveduje.

Brazilska komisarka za spletno varnost Lorena Giuberti Coutinho zato opozarja, da je takšne prepovedi izredno težko izvajati. "Spodbude za najstnike, da ostanejo na družbenih omrežjih, so zelo močne, saj tam komunicirajo," je pojasnila.

Zato se ponekod že pojavlja drugačen pristop.

Kalifornija je sprva razmišljala o prepovedi po avstralskem vzoru, nato pa je predlog omilila. Mlajši od 16 let bi še vedno lahko uporabljali Instagram, TikTok in druge platforme, podjetja pa bi morala zanje izključiti določene funkcije, zasnovane za čim daljše zadrževanje uporabnika.

Podoben pristop je izbrala Brazilija. Najstnikom družbenih omrežij ne bi prepovedala, temveč od platform pričakuje, da bodo vnaprej predvidele in zmanjšale nevarnosti za otroke. Za mlajše od 16 let so prepovedani ciljno usmerjeni oglasi in nekatere igralne funkcije, staršem pa morajo biti na voljo orodja za nadzor.

Tudi v ZDA se razprava vse bolj odmika od popolne prepovedi in usmerja v odgovornost tehnoloških podjetij.

Zanimiva ideja v državi, ker so sodišča pritrdila, da giganti dobrobiti mladih vsekakor nimajo na vrhu seznama prioritet. V Kaliforniji je porota letos ugotovila, da sta Meta in YouTube ravnala malomarno pri oblikovanju platform, ki povzročajo zasvojenost otrok. V Novi Mehiki je sodnik Meti naložil še 567 milijonov dolarjev kazni, potem ko je porota marca v istem primeru že prisodila 375 milijonov dolarjev.

Vseeno je podoben premik viden v Evropski uniji. Evropska komisija je februarja TikToku naložila spremembe zaradi zasvojljive zasnove platforme, podobne ugotovitve pa so poleti sledile tudi v preiskavi Mete oziroma Instagrama in Facebooka.

Težišče regulacije se tako počasi premika od otroka proti izdelku: namesto da bi država od otroka zahtevala, naj aplikacije ne uporablja, lahko od podjetja zahteva, naj aplikacije ne oblikuje tako, da je njeno uporabo težko prekiniti.

Nasprotniki popolnih prepovedi opozarjajo še na drug problem. Družbena omrežja za mlade niso samo vir tveganja. Za nekatere so tudi prostor za pridobivanje informacij, komunikacijo in iskanje skupnosti. V ZDA denimo zagovorniki pravic LGBTQ+ mladih opozarjajo, da so spletne skupnosti lahko posebej pomembne za mlade, ki so v svojem neposrednem okolju izolirani.

Več strokovnjakov, ki so svetovali Evropski komisiji, je zato predsednico Ursulo von der Leyen opozorilo, da popolne prepovedi lahko posežejo v temeljne pravice otrok, predvsem dostop do informacij, navaja Politico.

In še - če mlade izženemo z velikih reguliranih platform, se lahko preselijo v manj nadzorovane in potencialno nevarnejše dele interneta.

Med področji, kamor se že seli njihova pozornost, strokovnjaki posebej omenjajo klepetalne robote z umetno inteligenco.

To pa mnoge straši še bolj. Otrok na družbenem omrežju predvsem spremlja in objavlja vsebine ter komunicira z drugimi ljudmi. Z AI pa lahko vzpostavi navidezno zaseben, personaliziran pogovor. Klepetalniku lahko zaupa težave doma, odnose s prijatelji, strahove, vprašanja o telesu in spolnosti ali svoje duševne stiske. Sistem mu odgovarja neposredno, v jeziku, ki se prilagaja pogovoru, zato lahko otrok tehnologiji pripiše razumevanje, avtoriteto ali celo odnos, ki ga ta v resnici nima. Vprašanje je zlasti občutljivo po primerih, ko družine klepetalne robote krivijo za samomore svojcev.

Pod črto bi torej lahko skoraj rekli, da mnogi želijo, da se na področju regulacije ne zgodi nič. Ker se menda ne da. Res?

Prvi avstralski podatki so na videz slabi. Toda iz tega še ni mogoče sklepati, da je ukrep propadel. Prepoved je namreč začela veljati za generacijo, ki je leta že odraščala z Instagramom, TikTokom, Snapchatom in YouTubom kot običajnim prostorom druženja in komunikacije.

Pravi preizkus bi zato lahko prišel šele z naslednjimi generacijami. Če otroci družbenih omrežij pred 16. letom sploh ne bodo začeli uporabljati na način, kot jih uporabljajo današnji najstniki, se lahko spremenijo tudi njihove komunikacijske navade. Argument, da mladim družbenih omrežij ni mogoče odvzeti, ker tam danes poteka njihovo družabno življenje, namreč temelji na sedanjem stanju, ne nujno na tem, kako bi se otroci vedli v drugače postavljenem digitalnem okolju.

Na to opozarja tudi vodja avstralskega regulatorja eSafety Julie Inman Grant, ki meni, da je kritike, ki prepoved že razglašajo za neuspešno, prezgodaj jemati kot dokončno sodbo. Cilj po njenem ni samo takojšnje zmanjšanje števila računov, ampak normativna in kulturna sprememba, za katero je potreben čas.

Zato bi bilo uspeh ali neuspeh avstralskega eksperimenta smiselneje meriti čez leta: ali otroci začnejo družbena omrežja uporabljati pozneje, koliko časa na njih preživijo, ali se zmanjšajo problematični vzorci uporabe in kakšne posledice ima to za njihovo duševno zdravje, spanje, socialne odnose in razvoj. Šele takšni podatki bodo pokazali, ali je Avstralija uvedla neučinkovito prepoved – ali pa začela spreminjati navado, ki je potrebovala celo generacijo, da je postala samoumevna.

Razprava o prepovedih pogosto ustvarja vtis, da obstaja predvsem tehnična težava: otroci bodo omejitve obšli, preverjanje starosti je zapleteno, družbena omrežja pa so postala njihov glavni prostor komunikacije. Toda za tem se skriva precej bolj neprijetno vprašanje – koliko ključnih igralcev ima sploh interes, da otroci družbena omrežja nehajo uporabljati?

Za tehnološke platforme so mladi uporabniki prihodnji odrasli uporabniki. Za oglaševalce so sedanje in prihodnje stranke. Za blagovne znamke so občinstvo, pri katerem je mogoče zelo zgodaj ustvarjati preference in zvestobo. Za politična gibanja, interesne skupine in nevladne organizacije pa predstavljajo prihodnje podpornike, člane in aktiviste. Razlogi in cilji teh akterjev so zelo različni in jih ni mogoče enačiti, skupna pa jim je vrednost zgodnjega dostopa do mladega občinstva.

Logika "ujemi jih mlade" seveda ni nastala z družbenimi omrežji. Digitalne platforme pa so ji dale nekaj, česar televizija, revije in klasično oglaševanje nikoli niso imeli: možnost neprekinjenega spremljanja zanimanj posameznika, algoritmičnega prilagajanja vsebin in neposrednega merjenja njegovega odziva.

Dober primer je eksplozija trga kozmetike za deklice na pragu najstništva. Izdelki za nego kože in ličenje, ki so bili nekoč oglaševani predvsem odraslim ženskam, so prek TikToka, Instagrama in vplivnežev postali del potrošniške kulture bistveno mlajših deklic. V tem primeru otrok ni pomemben samo kot današnji kupec izdelka, ampak kot potencialna stranka naslednjih desetletij.

Zato je pomembno vprašanje, ali je preverjanje starosti res nepremostljiva tehnična ovira ali predvsem politično, pravno in poslovno vprašanje. Starost je mogoče preverjati na več načinov – od ocenjevanja starosti na podlagi obraza do preverjanja z identifikacijskim dokumentom ali zunanjim ponudnikom identitete. Nobena metoda ni popolna: obrazno ocenjevanje lahko napačno razvrsti posameznika, preverjanje dokumentov pa odpira resna vprašanja zasebnosti, varovanja podatkov in tega, kdo sme hraniti identifikacijske podatke.

Toda to je drugačen argument od trditve, da starosti preprosto ni mogoče preverjati. Tehnično je mogoče postaviti sistem, v katerem avtomatizirana ocena starosti predstavlja prvo sito, odrasli, ki jih sistem napačno zavrne, pa svojo starost dodatno dokažejo. Pravo vprašanje je, kakšno stopnjo napak smo pripravljeni sprejeti, kdo izvaja preverjanje, kateri podatki se pri tem hranijo in predvsem – ali obstaja politična volja, da takšno preverjanje od platform dejansko zahtevamo. Meta je zakonodajalcem celo predlagala ureditev, ki bi družbenim omrežjem zagotovila široko pravno zaščito, Google in Apple pa izražata pomisleke glede predlogov, po katerih bi morale trgovine z aplikacijami preverjati starost uporabnikov.

Eden najpogostejših argumentov proti učinkovitemu preverjanju starosti je sicer zasebnost. Če mora uporabnik svojo starost dokazovati z dokumentom, digitalno identiteto ali biometrično oceno starosti, nastanejo legitimna vprašanja: kdo bo podatke obdeloval, koliko časa jih bo hranil in ali jih bo mogoče zlorabiti.

Toda razprava ima tudi drugo, precej manj izpostavljeno stran. Kaj pa zasebnost otroka, ki ga želimo s tem zaščititi?

Otrok, ki začne družbena omrežja uporabljati pri desetih ali dvanajstih letih, lahko objavlja fotografije in videoposnetke, razkriva svojo lokacijo, interese, prijateljstva, navade in čustvena stanja, všečka vsebine, išče informacije in se odziva na oglase. Iz vseh teh drobcev nastaja digitalni profil v obdobju, ko otrok posledic takšnega razkrivanja še ne more presojati enako kot odrasel človek.

Zato nastane svojevrsten paradoks: preverjanje, ali je uporabnik dovolj star za vstop na platformo, obravnavamo kot potencialno nevaren poseg v zasebnost, medtem ko dopuščamo, da otrok po vstopu leta ustvarja neprimerno večjo količino podatkov o sebi.

Razprava o zasebnosti je nenavadna tudi zato, ker je poslovni model velikega dela družbenih omrežij desetletja temeljil prav na zbiranju podatkov o uporabnikih in čim natančnejšem poznavanju njihovih interesov. Tehnološka industrija zna iz vedenja uporabnika z izjemno natančnostjo sklepati, kaj ga zanima in kaj mu bo pokazala naslednje, precej težje pa naj bi bilo ugotoviti, ali je pred zaslonom odrasel človek ali otrok. Če torej kdo meni, da je njegova aktivnost na spletu anonimna ali zasebna, živi v veliki zmoti.

Nasloviti pa seveda velja tudi argument, da bodo otroci po zaprtju družbenih omrežij preprosto odšli drugam – denimo h klepetalnikom z umetno inteligenco. To bi moral kvečjemu biti argument za širšo regulacijo, ne proti njej.

APA navaja raziskavo, po kateri je generativno AI uporabljalo že 70 odstotkov najstnikov, nekateri pa klepetalnike uporabljajo tudi kot družbo oziroma čustveno oporo. Raziskovalka Naomi Aguiar z Oregon State University, ki preučuje vpliv odnosov otrok z umetno inteligenco na vedenje, opozarja predvsem na poslovno logiko AI-klepetalnikov: več časa kot uporabnik govori z njimi, več podatkov dobijo. Po njenih besedah so sistemi zato zasnovani tako, da uporabnika čim dlje zadržujejo v pogovoru. Medijski psiholog Don Grant dodaja, da AI uporabniku pogosto pritrjuje in se mu prilagaja, s čimer lahko pri ranljivih mladostnikih spodbuja močno navezanost in celo tvegan, soodvisen odnos.

Če regulator ugotovi, da določena vrsta digitalne storitve za otroka predstavlja tveganje, odgovor težko ostane: omejitev nima smisla, ker bo otrok našel drugo tvegano storitev. Po isti logiki bi bilo skoraj vsako starostno omejitev mogoče razglasiti za nesmiselno, ker lahko mladoletnik poišče nadomestek.

Pojav generativne umetne inteligence zato kvečjemu odpira vprašanje, zakaj bi moral imeti deset- ali dvanajstletnik neomejen dostop do sistema, s katerim se lahko pogovarja ure in ure, mu razkriva intimne težave in osebne podatke ter od njega prejema personalizirane odgovore?

Če se otroci iz družbenih omrežij množično preselijo k umetni inteligenci, to ne dokazuje, da je bila omejitev družbenih omrežij napačna. Dokazuje, da regulacija, osredotočena samo na Instagram, TikTok in Snapchat, že v trenutku sprejetja zaostaja za tehnologijo, opozarjajo poznavalci, ki so že tako jasni, da regulacija, ko gre za AI, spet močno zamuja.

Pravo vprašanje zato morda sploh ni, ali otroku prepovedati družbena omrežja. Tehnologije se prehitro spreminjajo. Danes je TikTok, jutri AI-spremljevalec, pojutrišnjem nekaj tretjega.

Smiselnejše vprašanje je, do katere starosti in pod kakšnimi pogoji sme podjetje otroka vključiti v digitalni izdelek, ki zbira njegove podatke, personalizira vsebine, algoritmično optimizira njegovo pozornost ali z njim vzpostavlja personaliziran odnos.

To pa bistveno spremeni tudi razpravo o preverjanju starosti. Če družba meni, da otrok pri 12 letih, kaj šele osmih ali devetih letih, še ne more veljavno sprejemati nekaterih odločitev v fizičnem svetu, je nenavadno predpostavljati, da mora biti na internetu privzeto dovolj zrel za skoraj vse – potem pa vsako posamezno industrijo posebej spraševati, ali bi ga bila pripravljena nekoliko bolje zaščititi.

Tehnologija se spreminja, ekonomska vrednost zgodnjega uporabnika pa ostaja. Če otroka ne pridobi družbeno omrežje, ga želi igra, znamka, influencer, pretočna platforma ali AI-storitev. Zato je morda bistvena regulativna dilema ravno nasprotna sedanji: ne zakaj bi otrokom omejevali posamezne platforme, ampak zakaj smo sploh sprejeli internet, na katerem moramo za vsako novo storitev posebej dokazovati, da otrok morda ne bi smel biti obravnavan enako kot odrasel uporabnik.

Še bolj očiten postane paradoks pri zelo majhnih otrocih. Družba sicer podrobno ureja, katere izdelke jim je dovoljeno prodajati, katere vsebine smejo gledati in pri kateri starosti lahko samostojno sklepajo pravne posle. Na internetu pa smo dolgo sprejemali skoraj nasprotno izhodišče: najprej omogočimo dostop, nato pa od podjetij pričakujemo, da bodo otroka, ki je že postal uporabnik, ustrezno zaščitila.

Poudariti velja, da razprava pogosto govori o "najstnikih", toda digitalno otroštvo se začne bistveno prej. Po ameriških podatkih otrok svoj pametni telefon v povprečju dobi že pri 8,5 leta, pri enajstih pa ga ima skoraj tri četrtine otrok. Govorimo torej o starosti, ko od otroka na številnih drugih področjih niti približno ne pričakujemo odrasle presoje. Slovenski otroci v povprečju dobijo svoj prvi mobilni telefon okoli 10. leta starosti. Raziskave kažejo, da ima v starosti od 6 do 9 let telefon že približno tretjina otrok, medtem ko ga ima v starosti od 10 do 12 let že več kot tri četrtine otrok.

Ko razprava pride do zaščite otrok na spletu, se kot rešitev sicer vedno znova pojavita starševski nadzor in starševska privolitev. Na prvi pogled je to logično. Toda v praksi s tem velik del odgovornosti za nadzor ene tehnološko najkompleksnejših industrij na svetu prelagamo na posamezne družine.

Starši morajo po tej logiki razumeti algoritmično priporočanje vsebin, nastavitve zasebnosti, ciljno oglaševanje, zbiranje podatkov, zasvojljive oblikovalske prijeme, spletno nasilje, spolno izkoriščanje, vplivneže in zdaj še umetno inteligenco. Ob tem pa uporabljajo izdelke podjetij, ki zaposlujejo najboljše inženirje, psihologe, oblikovalce in strokovnjake za optimizacijo uporabniške pozornosti.

Pri vsem tem pa je postalo skoraj neprimerno reči, da del staršev tveganj ne razume, del nima časa ali znanja za stalen nadzor, nekaterim je telefon priročen način zaposlitve otroka, številni pa imajo sami težave z omejevanjem časa pred zasloni.

Raziskava Aysel Topan, Ayle Gündodu Karakaya, Betül Akkoç in Aylin Kurt, objavljena leta 2025 v znanstveni reviji Journal of Pediatric Nursing, je med 218 starši otrok, starih od 7 do 18 let, pokazala, da jih je 41,6 odstotka kazalo znake zasvojenosti z družbenimi omrežji.

Sistem, ki lahko deluje samo ob popolnoma informiranem, tehnološko izobraženem in ves čas prisotnem staršu, zato že po zasnovi ne more enako zaščititi vseh otrok.

In prav tu postane primerjava z drugimi reguliranimi izdelki neprijetna.

Alkohola otroku ne prodamo in nato od staršev pričakujemo, da bodo doma poskrbeli za njegovo odgovorno uporabo. Prodajalec mora preveriti starost. Enako družba pri številnih drugih tveganjih postavi mejo že pri dostopu, ker je presodila, da otrok sam še nima razvojne sposobnosti za popolnoma informirano odločitev, starševski nadzor pa ni zadostno sistemsko varovalo.

Podporniki omejitev so tako jasni: pri digitalnih platformah smo dolgo uporabljali skoraj nasprotno logiko, da podjetju dovolimo dostop do otroka, nato pa odgovornost za posledice v veliki meri prenesemo na otroka in njegove starše.

Na koncu - starši so odgovorni za svoje otroke. Toda starševska odgovornost in odgovornost industrije nista alternativi. Dejstvo, da mora starš otroka učiti varnega vedenja v prometu, države ne odvezuje obveznosti postavljanja semaforjev in omejitev hitrosti. Pri digitalnem okolju smo to razlikovanje nenavadno dolgo dopuščali.