'Umazana realnost': porabijo toliko elektrike kot 100.000 gospodinjstev

Ogromne hale strežnikov, kilometri kablov, hladilni sistemi in – predvsem – elektrarna na drugem koncu kabla. Ko pogledamo, od kod ta elektrika prihaja, postane jasno, da digitalna revolucija stoji na zelo stari energiji, opozarja DW.

Podatkovni centri danes porabijo ogromne količine elektrike. To niso več strežniške sobe v kleteh podjetij, ampak industrijski kompleksi, ki po porabi tekmujejo z mesti.

Po podatkih Mednarodne agencije za energijo (IEA) globalni podatkovni centri že danes porabijo več sto teravatnih ur elektrike letno, rast pa je med najhitrejšimi v celotnem energetskem sistemu. V ZDA, kjer je teh centrov največ, predstavljajo že pomemben del rasti porabe elektrike.

Razlog je preprost - umetna inteligenca. Današnji AI podatkovni centri lahko porabijo toliko elektrike kot 100.000 gospodinjstev. Največji, ki so trenutno v gradnji, bodo potrebovali še več – tudi do dvajsetkrat več energije kot današnji standardi. In to ne občasno, ampak neprekinjeno.

Tu se začne problem.  Obnovljivi viri energije – sonce in veter – so sicer vse pomembnejši, a imajo eno ključno omejitev: niso stalni. AI pa potrebuje stabilno, neprekinjeno oskrbo z elektriko, 24 ur na dan, 7 dni v tednu.

Ko sonce ne sije in veter ne piha, mora sistem reagirati takoj. In tu vstopijo fosilna goriva. Plin, premog, v nekaterih primerih tudi nafta. V ZDA to pomeni zelo konkreten energetski obrat.

Kot poroča Reuters, so lani v največjem ameriškem elektroenergetskem omrežju odložili ali preklicali zaprtje približno 60 odstotkov elektrarn na fosilna goriva. Razlog? Eksplozija povpraševanja po elektriki, ki jo poganjajo prav podatkovni centri.

Gre predvsem za objekte, ki jih vključijo v trenutkih, ko poraba elektrike nenadoma naraste. In prav to se dogaja z umetno inteligenco, saj poraba ni več predvidljiva.

"Potrebujemo vsak megavat energije, ki ga lahko dobimo," pravijo pri JPM Interconnection, ki pokriva 13 ameriških zveznih držav, vključno z Virginijo – svetovno prestolnico podatkovnih centrov.

Podjetja, ki so še pred nekaj leti obljubljala prehod na 100-odstotno obnovljivo energijo, danes prilagajajo strategije. Energetsko podjetje Dominion Energy, denimo, kljub zavezam o zelenem prehodu načrtuje dodatne investicije v plin in jedrsko energijo – preprosto zato, da lahko zagotovi stabilno dobavo elektrike.

Podobno v Nevadi, kjer opozarjajo, da bi podatkovni centri lahko ogrozili cilje o deležu obnovljivih virov. V Severni Karolini pa so celo priznali, da pot do popolne razogljičenosti do leta 2045 ni več realistična. 

Ker je, kot pravijo analitiki, stara in preverjena rešitev "najhitrejša, najcenejša in najlažja". Cene plina so relativno nizke, infrastruktura že obstaja, elektrarne se lahko hitro prilagajajo. In v trenutku, ko mora sistem reagirati v sekundah, idealistični cilji pogosto odpadejo.

Po podatkih IEA danes več kot 40 odstotkov elektrike za podatkovne centre v ZDA prihaja iz plina, približno 15 odstotkov pa iz premoga. Globalno naj bi fosilna goriva zagotavljala več kot 40 odstotkov dodatne energije, ki jo bodo podatkovni centri potrebovali vsaj do konca desetletja.

Ob tem se odpira še eno vprašanje: politika. V času, ko umetna inteligenca postaja ključno geopolitično orodje, se energetske odločitve ne sprejemajo več samo na podlagi okolja, ampak tudi na podlagi moči.

V ZDA so se v zadnjih letih podnebne ambicije umaknile pragmatičnemu razmišljanju. Fosilna goriva dobivajo novo vlogo – ne kot relikt preteklosti, ampak kot orodje za tehnološko prevlado.

"Podnebne spremembe so kompromis, tako kot vse drugo," je dejal ameriški minister za energijo Chris Wright ob razpravi o prihodnosti energetike in umetne inteligence. Prevedeno: najprej zmaga v AI tekmi, potem okolje. A ceno tega ne plačujejo tehnološka podjetja, plačujejo jo uporabniki.

Rast podatkovnih centrov pomeni večje obremenitve elektroenergetskih omrežij, višje stroške infrastrukture in posledično višje cene elektrike. V nekaterih delih ZDA se že pojavljajo opozorila, da bodo gospodinjstva zaradi tega plačevala občutno več.

Ni presenetljivo, da se torej povečuje odpor. Raziskave kažejo, da večina prebivalcev ne želi podatkovnega centra v svoji bližini. Razlog ni samo okolje, ampak tudi strah pred višjimi računi za elektriko. V nekaterih primerih so lokalne skupnosti projekte že ustavile ali zamrznile.

Globalno slika ni nič bolj enostavna. V Aziji, kjer se podatkovni centri širijo najhitreje, države stavijo na kombinacijo obnovljivih virov in fosilnih goriv. Na Kitajskem in v Indiji še vedno pomemben del energije prihaja iz premoga, hkrati pa pospešeno vlagajo v sonce in veter.

Evropa, ki želi voditi zeleni prehod, se sooča z drugačnim problemom: omejeno infrastrukturo in počasnejšo gradnjo. Tudi tu se zato vse pogosteje odpira razprava o jedrski energiji kot stabilnem viru.

Tehnološki giganti se izgovarjajo, da gradijo infrastrukturo prihodnosti. Številk se veselijo energetska podjetja, ki ponovno zaganjajo plinske in premogovne elektrarne. Regionalne oblasti trdijo, da privabljajo investicije in delovna mesta. 

A tudi tu je slika varljiva. Podatkovni centri ustvarjajo relativno malo delovnih mest glede na porabo energije, ki jo zahtevajo. Lokalne skupnosti pa nosijo breme – infrastrukturo, pritisk na okolje, višje stroške.

Na koncu, tako poznavalci, se bo tako treba odločiti, kakšno ceno so ljudje pripravljeni plačati za AI in ali je strošek upravičen.