V Italiji se skriva okostje ogromnega kita: zadnji sredozemski sinji kit?

Slaba dva kilometra ločujeta italijansko morje in več kot tisoč let staro kitovo okostje. A razdalja med Sredozemskim morjem in mestom pogina je bila po ocenah raziskovalcev ob času kitove smrti manjša. "Kit je verjetno nasedel  tik ob vodi na antični plaži," je dejal paleontolog z Univerze v Pisi Giovanni Bianucci, ki bo tudi vodil odpravo odkopa okostja.

A kako so raziskovalci sploh prišli na sled več kot tisoč let skritemu okostju? Kot je paleontolog pojasnil za domače medije, so prve dokaze o ostankih starodavne živali opazili že pred več kot desetimi leti, ko so se na območju zagnala kmetijska izkopavanja. Takrat so ob prekopavanju zemlje našli prva štiri vretenca ogromnega morskega sesalca. 

Ob podrobnejšem ogledu kostnih ostankov so ocenili, da bi lahko pripadala kitu, ki je v dolžino meril več kot 20 metrov. A kljub temu niso mogli odgovoriti na vprašanje, za katero vrsto kita gre – sinjega ali brazdastega kita. 

V letih, ki so sledila odkritju prvih štirih vretenc, so se raziskovalci večkrat podali na območje, pri preiskovanju so si pomagali tudi z radarsko tehnologijo. Ta je pokazala, da se pod suhim površjem skrivajo tudi drugi deli skeleta. A za izkop celotnega kita se vse do danes niso odločili. Sedaj si želijo na omenjenem območju zgraditi nov bazen, zato bo izkop nujen. Ker gre za (le) več kot tisoč let staro okostje, se bo tega po izkopu kategoriziralo pod subfosil – še ne popolno fosilizirani ostanek organizma iz pradavnine. 

"Vse je sicer zelo na oko. Ne vemo, kaj točno bomo našli pod zemljo," je dejal vodja operacije, hkrati pa zatrdil, da bodo z izkopom lahko potrdili tezo, da so bili morski sesalci včasih veliko večji kot danes. 

Gre za zadnjega sinjega kita v Sredozemlju?

Prav tako raziskovalce posebno navdušenje navdaja zaradi možnosti, da se pod zemljo skriva sinji kit. Ti se namreč v naših vodah ne gibajo že več sto let. "Če gre za sinjega kita, bi lahko bil zadnji, ki je plaval po Sredozemlju," je navdušen Bianucci.

Vrsto kita bodo ugotavljali s pomočjo rekonstrukcije lobanje. Njena oblika in karakteristike bodo namreč lahko razkrile, ali so domneve resnične. Te bodo potrjevali tudi z DNK-analizo. Hkrati bodo z rekonstrukcijo lobanje lažje razumeli človeške vplive na največje morske sesalce.