Vesolje naj bi bilo v obliki krofa, ne palačinke

Na podlagi starejših raziskav o tem, kako je videti naše vesolje, naj bi bilo to v obliki palačinke. A avtorji novejšega raziskovalnega poročila izpostavljajo, da ploskost vesolja ni bila nikoli v celoti dokazana in da bi bilo to lahko v obliki krofa, piše portal Space.com. 

A kako astronomi in matematiki, ki so sodelovali pri raziskavi, utemeljujejo ugotovitev? 

Za razumevanje novejše razlage se moramo najprej seznaniti s staro. V geometriji ploskost vesolja prikazujejo vzporedne črte, ki naj bi se širile v neskončnost. Glede na razdalje, križanja in splošno obnašanje teh črt so v preteklih raziskavah sklepali, da je vesolje plosko – ob tem pa sklep ponazorili s primerom mize: stranica bi ob širjenju v neskončnost z drugimi stranicami ostala v enakem razmerju (po enakim kotom, do križanja ne bi prišlo). Miza je ploska – plosko je tudi vesolje.

Avtorji nedavne študije so se sklepanja lotili nekoliko drugače. Te vzporedne črte v vesolju so prenesli na krožni model, ob tem pa so se zgledovali po Zemlji. Zemljepisne dolžine našega planeta so med seboj prav tako vzporedne in so v 2D modelu videti kot ploska palačinka, ki pri širjenju v neskončnost ohranja  razmerje. A ob koncu se Zemljine dolžine in širine združijo na polih. Dejstvo, da se vzporednice na začetku sekajo, pa razkriva, da Zemlja ni ravna. 

Kako se zgornja teorija aplicira na obliko vesolja?

Enaka sekanja so v 3D prostoru opazili tudi pri podrobnejšem spremljanju vesolja. Ob tem so se osredotočili predvsem na prasevanje (vesoljsko mikrovalovno ozadje), ki je nastalo, ko je bilo vesolje staro le 38.000 let. To sevanje se od Zemlje oddaljuje, med planetom in prasevanjem je že 42 milijard svetlobnih let razlike. 

Kljub razdalji pa so astronomi v temperaturi svetlobe opazili manjša nihanja. Nato so izračunali predvideno velikost nihanj in jih primerjali z napovedmi. V primeru razlike bi to pomenilo, da je geometrija vesolja ukrivljena. A ni – vesolje je geometrijsko plosko, od tega pa odstopajo le črne luknje in nekatere galaksije. "Obstaja več različnih vrst ploskosti," odgovarjajo v študiji. Na podlagi česa potem sploh temelji ugotovitev, da je vesolje krof?

"Tudi valj je v jeziku matematike geometrijsko raven," utemeljujejo, saj premice valja kljub temu, da krožijo, ostanejo ravne. Geometrično raven je tudi Möbiusov trak. Obliko lahko z malo truda in papirja napravimo sami – trak zvijemo v krog ter ga na enem delu zasukamo za 180 stopinj. Čeprav se trak obrne 'čez sebe', je geometrijsko raven. 

Matematiki so podobne oblike opazili tudi ob ogledu vesolja – odkrili so 18 geometrično ravnih tipov oblik, ki v 3D-prostoru ne ostanejo ploske. V vsaki izmed 18 oblik se vsaj ena odkrita dimenzija obrne sama vase – ali kot Möbiusov trak ali pa naredijo delne obrate, poroča Space.com.

Ob tem pa avtorji izpostavljajo tudi, da bi v primeru, če bi lahko v tako zavitem vesolju pogledali zelo daleč stran, v njem videli mlajšo različico sebe. Če bi bilo vesolje široko milijardo svetlobnih let, bi astronomi lahko opazovali galaksijo Rimsko cesto, kakršna je bila pred milijardo let, pa tudi kopijo galaksije pred dvema milijardama let ... 

Astronomi so se v novi študiji lotili tudi iskanja dvojnikov, dokazi pa kažejo, da se vesolje v eni dimenziji ovija okoli sebe, a da nima zelo zapletene tipologije. Ob tem so ob opazovanju prasevanja astronomi zaznali tudi nekaj nepojasnjenih anomalij, ki naj jih tam ne bi bilo. Raziskava, ki je bila javnosti predstavljana konec februarja, tudi izpostavlja, da so bile opravljene meritve omejene, ob tem pa predpostavlja, da bi nepojasnjene anomalije lahko pomenile, da je naše vesolje zavito – v obliko ameriškega krofa.