EU namerava v sedem velikanskih AI centrov skupaj z zasebnim kapitalom usmeriti do 30 milijard evrov, tradicionalna evropska središča pa so že preobremenjena. Kapital zato pogleduje proti vzhodu – Poljski, Romuniji in Balkanu. Za regije, ki iščejo velike investicije, je to lahko priložnost. Toda ameriška izkušnja odpira neprijetno vprašanje - kaj lokalni skupnosti ostane, ko je gradnje konec?
Umetna inteligenca je nevidna. Vprašamo jo za recept, napiše računalniško kodo, ustvari fotografijo ali analizira milijone podatkov. Toda nekje v ozadju mora obstajati fizični stroj, ki vse to izračuna.
In teh strojev je vedno več.
Stojijo v ogromnih halah, napolnjenih s strežniki, procesorji, hladilnimi sistemi, električno infrastrukturo in rezervnimi generatorji. Za svoje delovanje potrebujejo zemljišča, elektrarne in omrežja, ponekod ogromne količine vode.
Razmah umetne inteligence je zato sprožil eno največjih infrastrukturnih investicijskih tekem zadnjih desetletij. In težave so že tu.
Vas, ki bi lahko porabila več elektrike kot Dunaj
Dve uri vožnje iz avstrijske prestolnice leži Kronstorf. Majhen kraj ob reki Enns je Google izbral za svoj gromozanski podatkovni center v Avstriji.
Lokacija je skoraj idealna. V bližini je velika transformatorska postaja, na voljo je voda za hlajenje, Avstrija pa skoraj 90 odstotkov elektrike proizvaja iz obnovljivih virov.
Toda velikost projekta je izjemna. V prvi fazi naj bi center potreboval 150 megavatov moči in porabil približno 1,31 teravatne ure elektrike na leto. Če ga bo Google razširil, bo potreboval do 500 megavatov in letno porabil približno 4,4 teravatne ure.
Za primerjavo. vsa gospodinjstva na Dunaju, kjer živi približno dva milijona ljudi, letno porabijo okoli 3,4 teravatne ure elektrike.
En podatkovni center bi torej lahko porabil več elektrike kot gospodinjstva celotne avstrijske prestolnice. Njegova poraba bi lahko dosegla približno sedem odstotkov sedanje porabe elektrike v državi.
Google medtem navaja, da naj bi center ustvaril okoli 100 delovnih mest.
In prav v tem razmerju se skriva eden osrednjih sporov okoli nove infrastrukture.
Najprej pridejo milijarde in gradbena dela
Gradnja podatkovnega centra je velikanski infrastrukturni projekt. Potrebni so gradbinci, električarji, monterji, inženirji, dobavitelji opreme, ceste, optične povezave, električni vodi in transformatorske postaje. Investicije lahko dosežejo več milijard evrov ali dolarjev.
Za lokalne politike je prihod velikega tehnološkega podjetja zato izjemno privlačen.
Toda ko je objekt zgrajen, je slika drugačna.
Podatkovni center ni avtomobilska tovarna z več tisoč zaposlenimi. Velik del njegovega delovanja je avtomatiziran. Za upravljanje potrebuje inženirje, tehnike, varnostnike in drugo osebje, toda število stalnih delovnih mest je lahko razmeroma majhno glede na velikost investicije in količino infrastrukture, ki jo objekt potrebuje.
V ZDA je prav to postalo eden glavnih argumentov nasprotnikov novih projektov. Skupnost med gradnjo dobi veliko gospodarske aktivnosti, po odprtju pa ji ostane industrijski objekt, ki lahko desetletja porablja ogromne količine elektrike in vode.
V ZDA je iz gospodarske zgodbe nastal politični problem
Še pred nekaj leti so ameriške zvezne države in lokalne skupnosti tekmovale, katera bo tehnološkim velikanom ponudila boljše pogoje, danes se ponekod dogaja ravno nasprotno.
Odpor proti podatkovnim centrom je postal ena od tem letošnjih ameriških volitev. Lokalni protesti združujejo ljudi, ki se pri večini drugih političnih vprašanj znajdejo na povsem nasprotnih straneh.
V Indiani je denimo načrtovan Googlov projekt na približno 222 hektarjih zemljišč pri kraju Monrovia s samo okoli 1600 prebivalci. Organizator lokalne kampanje proti projektu je Guardianu povedal, da med približno 50 ljudmi, s katerimi je govoril na lokalnem festivalu, ni našel nikogar, ki bi si center želel v svoji skupnosti. Nekateri so mu posebej povedali, da so volili Donalda Trumpa, a ne razumejo njegove podpore takšnim projektom.
V nekaterih okoljih se tako tradicionalna delitev med republikanci in demokrati umika nenavadni koaliciji lokalnih konservativcev, okoljevarstvenikov in drugih prebivalcev.
Razlogi so poraba vode, elektrike in zemljišč, hrup, nove elektrarne in daljnovodi, davčne olajšave ter vprašanje, kdo bo plačal širitev infrastrukture.
AI je digitalen, elektrarne pa niso
Največja omejitev novega razmaha postaja elektrika. Razlog je predvsem umetna inteligenca. Klasični podatkovni center za oblačne storitve po podatkih poljskega združenja podatkovnih centrov običajno potrebuje od osem do 12 kilovatov na posamezno strežniško omaro. Pri AI-obremenitvah je razpon od približno 40 do 125 kilovatov, pri nekaterih najnovejših sistemih pa presega 240 kilovatov.
To pomeni, da nova generacija centrov potrebuje bistveno več električne moči na isti površini.
In nekdo mora to elektriko proizvesti. V zahodni Pensilvaniji nekdanjo termoelektrarno spreminjajo v veliko plinsko elektrarno, ki bo napajala nov AI podatkovni center. Približno kilometer stran jedrska elektrarna prodaja elektriko Meti za njene AI projekte. Nekdanja jeklarna v isti regiji medtem postaja še en ogromen podatkovni center.
Samo sedem predlaganih elektrarn v Pensilvaniji bi lahko po izračunih, ki jih navaja New York Times, letno povzročilo okoli 68 milijonov ton izpustov CO2 oziroma drugih toplogrednih plinov – približno toliko kot 15 milijonov avtomobilov z motorjem na notranje zgorevanje.
"Podatkovni centri povzročajo resnične izzive glede porabe energije, emisij, porabe vode in lokalnih skupnosti, nihče pa vsega tega ne upravlja," je razmere opisal Costa Samaras s Carnegie Mellon University.
Elektrika je samo polovica enačbe. Procesorji, ki opravljajo milijarde izračunov, proizvajajo ogromno toplote. To je treba odvajati, zato imajo podatkovni centri velike hladilne sisteme. Odvisno od tehnologije in lokacije lahko ti potrebujejo tudi velike količine vode.
V Kronstorfu bo voda za hlajenje prihajala iz reke Enns, segreta voda pa se bo vračala vanjo. Lokalni okoljevarstveniki opozarjajo na potencialne posledice za rečni ekosistem, Google pa se sklicuje na neodvisne strokovne študije iz postopka izdaje dovoljenj, po katerih bo vpliv centra na temperaturo reke zanemarljiv.
Poraba vode je močno odvisna od podnebja, načina hlajenja in tehnologije. Po ocenah industrije podatkovni centri predstavljajo približno 0,01 odstotka skupne porabe vode v EU, kjer hladnejše podnebje omogoča večjo uporabo suhih hladilnih sistemov.
Je strah pretiran?
The Economist opozarja, da se je upravičena razprava o posledicah podatkovnih centrov v ZDA ponekod spremenila v moralno paniko, ki jo poganjajo tudi napačne informacije in nerazumevanje. Nasprotovanje sega od nacionalistične desnice do okoljevarstvene levice, politiki pa tekmujejo z moratoriji, omejitvami in prepovedmi.
Toda ustavljanje infrastrukture ima drugo ceno. Država, ki nima dovolj računske moči, bo težko vodilna pri razvoju umetne inteligence. Podatkovni centri postajajo strateška infrastruktura podobno kot nekoč železnice, električna omrežja ali telekomunikacije. Tudi globalne številke kažejo, da je treba biti pri napovedovanju energetske katastrofe previden.
Pregled več kot 100 študij in 60 trajnostnih poročil velikih podjetij ugotavlja ogromne razlike med ocenami prihodnje porabe. Kakovostnejše analize kažejo, da bi AI leta 2030 lahko porabil približno 300 TWh elektrike, z verjetnim razponom med 200 in 400 TWh. Vsi podatkovni centri skupaj naj bi porabili okoli 700–900 TWh.
AI bi tako predstavljal manj kot odstotek svetovne porabe elektrike. Globalno AI tako verjetno ne bo "požrl" svetovne energije. Lokalno pa lahko en sam objekt močno spremeni razmere v električnem sistemu.
Evropa nima možnosti, da bi samo opazovala
Prav zato Evropa kljub pomislekom pospešuje. EU želi do leta 2035 potrojiti zmogljivosti svojih podatkovnih centrov, saj se boji, da bo sicer v globalni tekmi umetne inteligence še bolj zaostala za ZDA in Kitajsko.
Bruselj je letos začel postopek za gradnjo sedmih velikih AI računalniških centrov oziroma tako imenovanih gigatovarn. Štirje manjši naj bi imeli med 25.000 in 75.000 specializiranih AI čipov, trije največji pa med 40.000 in 100.000.
Skupna vrednost javnih in zasebnih naložb bi lahko dosegla približno 30 milijard evrov. Javni denar naj ne bi predstavljal več kot 35 odstotkov investicije.
Toda niti članice EU glede tega niso enotne. Osemnajst od 27 vlad je obljubilo finančno podporo projektom, devet jih ni.
Nemčija je za svoj projekt skupaj namenila milijardo evrov. Portugalska, Španija, Italija in Grčija nameravajo za kandidature za večje gigatovarne nameniti po 200 milijonov evrov, Francija, Danska, Poljska in Češka pa po 100 milijonov za manjše. Hrvaška, Madžarska in Litva finančno podpirajo poljsko kandidaturo.
Nizozemska se je denimo odločila, da takšnih velikih prihodnjih finančnih obveznosti trenutno ne želi prevzeti.
Evropa hkrati poskuša rešiti dva problema - zgraditi infrastrukturo, brez katere ne more tekmovati v AI, in preprečiti, da bi ta infrastruktura preobremenila že tako zahtevno energetsko okolje.
Irska že ve, kako je videti druga skrajnost
Ponekod ta prihodnost ni več hipotetična. Na Irskem podatkovni centri že porabijo približno petino vse električne energije. Tudi tam so nasprotniki skušali nove projekte ustaviti na sodiščih, vendar neuspešno. Podobni konflikti se pojavljajo v Franciji in Italiji.
V Milanu in okolici je skoncentriranih okoli 40 podatkovnih centrov in skoraj polovica ocenjene italijanske energetske zmogljivosti sektorja. Med letoma 2025 in 2026 naj bi bilo samo v Lombardiji v nove centre vloženih približno deset milijard evrov.
Lokalne oblasti pa opozarjajo, da zakonodaja ni dohajala tehnologije. "Lombardija sama ne more nositi tega bremena za vso Italijo, če območje od tega nima dejanskih koristi," je opozorila Elisabetta Confalonieri iz regionalne uprave.
Ko zmanjka prostora na Zahodu, pride na vrsto Vzhod
Ob odporu kapital išče nove lokacije. Poljska ima že danes več kot tretjino vseh zmogljivosti podatkovnih centrov v srednji in vzhodni Evropi, do konca desetletja pa naj bi se njene zmogljivosti potrojile.
Prednosti so očitne - več razpoložljivih zemljišč, nižji stroški dela, velika baza IT strokovnjakov in hladnejše podnebje, ki zmanjšuje stroške hlajenja. Toda tudi tam se pojavlja vprašanje elektrike. Poljski sistemski operater ocenjuje, da bi se poraba podatkovnih centrov lahko z 0,6 TWh leta 2024 povzpela na 29,4 TWh leta 2040. To bi predstavljalo več kot desetino vse takratne porabe elektrike v državi.
In nato Balkan ... Še južneje je infrastrukture manj, prostora za rast pa zato več. Romunija se hitro razvija v regionalno tehnološko vozlišče. Ima zelo hitro optično infrastrukturo, razmeroma nizke stroške in veliko IT-delovno silo.
V državi je približno 59 lokacij podatkovnih centrov, največ v Bukarešti, sledijosledijo Temišvar, Constana, Cluj, Brasov in Craiova. V Craiovi denimo deluje ClusterPower, približno 40 milijonov evrov vredna naložba na 25.000 kvadratnih metrih, ki vključuje tudi infrastrukturo za umetno inteligenco, razvito z Nvidiino tehnologijo. Posebnost kompleksa je lasten 200-megavatni energetski vir.
Romunski trg je v primerjavi z najbolj razvitimi evropskimi državami še majhen. Zmogljivost podatkovnih centrov na prebivalca znaša 3,2 vata, medtem ko je povprečje srednje in vzhodne Evrope 4,5 vata, v nordijskih državah pa 22,6 vata.
Prav ta zaostanek lahko pomeni prostor za rast. Analitiki pričakujejo, da bodo omejitve v tradicionalnih evropskih središčih vse več investitorjev usmerjale na sekundarne trge vzhodne Evrope in Skandinavije – tja, kjer so zemljišča, energija in delovna sila cenejši, hkrati pa obstajajo dobre telekomunikacijske povezave in dovolj električne energije.
Pomembne investicije so že stekle na Češkem, Madžarskem, v Bolgariji, na Hrvaškem, v Estoniji, na Slovaškem in v Grčiji.
Balkan gradi tudi digitalno avtocesto
Toda poceni zemljišče samo po sebi ni dovolj. Podatkovni center mora biti priključen na izjemno zmogljivo in zanesljivo telekomunikacijsko infrastrukturo. Prav na tem področju skuša Balkan zmanjšati zaostanek. V prihodnjih letih naj bi nastal Balkans Digital Gateway, 24 milijonov evrov vreden projekt, ki bo povezal Sofijo, Atene, Skopje in Bukarešto.
Načrt vključuje 600 kilometrov nove infrastrukture med Črnim in Egejskim morjem, posodobitev 400 kilometrov obstoječih povezav med Sofijo in Solunom ter postavitev naprednega optičnega sistema v skupni dolžini 5600 kilometrov. Gradnja naj bi se začela letos, zaključek pa je predviden do konca leta 2028.
Toda regija ima tudi težave- del infrastrukture je zastarel, veleprodajne cene povezljivosti so visoke, obstajajo pa tudi varnostna tveganja zaradi odvisnosti od opreme iz tretjih držav.
Tako se na Balkanu začenja proces, ki ga zahodna Evropa že dobro pozna - države v podatkovnih centrih vidijo investicije, digitalizacijo in možnost gospodarskega razvoja. Vprašanja o dolgoročnih stroških pridejo pogosto pozneje.
Prav ameriška izkušnja je zato pomembna za države, ki se danes šele pripravljajo na prihod velikih investitorjev. Podatkovni center lahko pomeni milijardno investicijo, gradbena dela, naročila za lokalna podjetja, davčne prihodke ter sodobno digitalno infrastrukturo. Njegova prisotnost lahko privabi tudi druga tehnološka podjetja. Toda objekt bo na isti lokaciji stal desetletja. Potreboval bo elektriko 24 ur na dan, 365 dni v letu. Potreboval bo zmogljive priključke, rezervno napajanje, optično infrastrukturo in hlajenje. Če obstoječe omrežje ne zadošča, bo treba zgraditi novo. Cena je tako lahko na koncu ogromna in ne opraviči nujno koristi.
Vseeno so podatkovni centri dejstvo. Še toliko protestov jih skoraj zagotovo ne bo ustavilo. Zato so na mestu tudi vprašanja o tem, kdo in kako bo vložek na koncu povrnil lokalnim skupnostim.
Teravatna ura (TWh) je enota za merjenje električne energije, ki predstavlja eno bilijardo vatnih ur. Ker so podatkovni centri izjemno energetsko potratni, se za njihovo skupno letno porabo pogosto uporabljajo tako velike enote. Za lažjo predstavo: ena teravatna ura energije bi zadostovala za napajanje več sto tisoč povprečnih gospodinjstev skozi celo leto, kar pojasnjuje, zakaj gradnja takšnih centrov predstavlja velik izziv za nacionalna električna omrežja.
AI čipi, znani tudi kot pospeševalniki umetne inteligence (pogosto grafične procesne enote ali GPU-ji), so specializirana strojna oprema, zasnovana za izvajanje ogromnega števila vzporednih matematičnih operacij, ki so potrebne za treniranje in delovanje modelov umetne inteligence. Za razliko od običajnih procesorjev v osebnih računalnikih, ki opravljajo splošne naloge, so ti čipi optimizirani za hitro obdelavo matrik in vektorjev. Zaradi svoje visoke zmogljivosti pri obdelavi podatkov ustvarjajo bistveno več toplote in zahtevajo neprimerno več električne energije na enoto prostora.
Optična infrastruktura se nanaša na omrežje optičnih vlaken, ki prenašajo podatke v obliki svetlobnih signalov skozi tanka steklena ali plastična vlakna. To je hrbtenica sodobnega interneta, saj omogoča prenos ogromnih količin podatkov na velike razdalje z izjemno hitrostjo in minimalno zakasnitvijo. Za podatkovne centre je takšna povezava ključnega pomena, saj morajo biti sposobni v realnem času izmenjevati terabajte informacij z drugimi deli sveta, kar omogoča delovanje oblačnih storitev in umetne inteligence.
Hlajenje podatkovnih centrov z vodo, znano kot 'vodno hlajenje', je metoda odvajanja odvečne toplote, ki jo proizvedejo tisoči strežnikov. Voda je izjemno učinkovit prevodnik toplote, zato se pogosto uporablja v velikih sistemih za prenos toplote iz notranjosti centra v zunanje okolje, na primer v reko. Čeprav je to energetsko učinkovitejše od uporabe klimatskih naprav, predstavlja velik okoljski izziv, saj vrnitev ogrete vode v naravne vodotoke lahko spremeni lokalni ekosistem in negativno vpliva na vodne organizme.
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.