Želela je 'pomladiti celice', a je pri le 27-ih po infuziji umrla

Elizabeth Baron je 19. julija obiskala Bereshit Lifestyle Center v newyorškem Bronxu. Po navedbah iz kazenske ovadbe ji je 55-letni ustanovitelj centra Luis Rojas Cabrera intravenozno apliciral NAD+. Baronova naj bi izgubila zavest takoj po začetku infuzije. Reševalci so jo prepeljali v bolnišnico NewYork-Presbyterian Allen, kjer so jo nekaj po 13. uri razglasili za mrtvo.

Cabrera je policistom po navedbah preiskovalcev povedal, da je zdravnik v Dominikanski republiki, da pa v New Yorku nima veljavne zdravniške licence. Policija ga je aretirala, tožilstvo pa mu očita ogrožanje varnosti in nepooblaščeno opravljanje reguliranega poklica. Postopek zoper njega še ni končan in velja za nedolžnega, dokler mu krivda ni dokazana.

Newyorški sodni izvedenci so na delu, preiskava mora med drugim razjasniti, kaj je pripravek dejansko vseboval, v kakšnem odmerku je bil uporabljen in ali je med postopkom prišlo do drugega akutnega zdravstvenega zapleta.

NAD+ oziroma nikotinamid adenin dinukleotid je koencim, ki je naravno prisoten v vseh človeških celicah. Sodeluje pri pretvarjanju hranil v energijo, pomemben pa je tudi za delovanje encimov, povezanih s popravljanjem DNK, celično presnovo in signaliziranjem.

Ker se ravni NAD+ v nekaterih tkivih s staranjem spreminjajo oziroma zmanjšujejo, je molekula postala eno osrednjih področij raziskovanja staranja. Iz laboratorijev pa se je hitro preselila tudi v komercialne klinike dolgoživosti, kjer infuzije oglašujejo kot sredstvo proti utrujenosti, za boljšo zbranost, hitrejše okrevanje in celo pomlajevanje.

Toda biološka pomembnost molekule še ni dokaz, da bo njeno dodajanje v žilo človeka pomladilo. Strokovnjak za dolgoživost Nils Behrens za Focus Online opozarja, da oglaševanje pogosto preskoči najpomembnejši korak: iz ugotovitve, da ima določena snov v telesu pomembno vlogo, neposredno sklepa, da bo njeno dodajanje izboljšalo zdravje ali podaljšalo življenje.

Raziskave neposrednega intravenskega dodajanja NAD+ ljudem so presenetljivo skromne. V pilotni raziskavi iz leta 2019 je infuzijo prejelo osem moških, trije pa fiziološko raztopino. Raziskovalci so spremljali predvsem gibanje NAD+ in njegovih presnovkov v krvi in urinu. Študija ni bila namenjena ugotavljanju, ali infuzija upočasni staranje, izboljša počutje ali podaljša življenje.

Leta 2026 objavljena retrospektivna pilotna raziskava je zajela le šest ljudi, ki so prejeli infuzije NAD+. Vseh šest je med postopkom poročalo o zmernih do hudih težavah, med drugim o krčih v trebuhu, slabosti, bruhanju, pospešenem srčnem utripu, bolečini v grlu in pritisku v prsnem košu. Simptomi so po koncu infuzije izzveneli, resnih poznejših zapletov pa raziskovalci niso zabeležili.

Avtorji so opozorili, da je bila raziskava majhna, ni imela placebo kontrolne skupine in je potekala v komercialnem okolju. Za oceno dolgoročne varnosti in učinkovitosti so zato potrebne večje, randomizirane in ustrezno nadzorovane klinične raziskave.

Več raziskav pri ljudeh je bilo opravljenih s snovmi, iz katerih lahko telo NAD+ šele izdela, denimo z nikotinamid ribozidom oziroma NR in nikotinamid mononukleotidom oziroma NMN. Nekatere študije so pokazale, da lahko zvišajo določene laboratorijske vrednosti, vendar sprememba biomarkerja še ne pomeni nujno daljšega ali bolj zdravega življenja. V obsežnem ameriškem programu preizkušanja posegov proti staranju NR denimo ni podaljšal življenjske dobe genetsko raznolikih miši.

Tveganje pri infuzijah ni povezano le z učinkovino. Pomembni so tudi izvor in kakovost pripravka, pravilno odmerjanje, sterilnost, zdravstveno stanje človeka ter usposobljenost osebja za prepoznavanje in zdravljenje nenadne reakcije.

Ameriška uprava za hrano in zdravila FDA je že leta 2024 opozorila, da so nekatere pripravljalnice za izdelavo intravenskih pripravkov uporabljale NAD+ prehranske oziroma živilske kakovosti. Takšna surovina brez ustrezne obdelave ni primerna za izdelavo sterilnih zdravil, saj je lahko onesnažena z mikroorganizmi ali bakterijskimi endotoksini.

FDA je prejela poročila o hudih mrzlicah, tresenju, bruhanju in izčrpanosti po injiciranju pripravkov z NAD+, nekateri bolniki pa so potrebovali zdravniško pomoč.

Januarja letos je FDA v opozorilnem pismu eni od ameriških pripravljalnic opisala primer treh bolnikov, ki so med prejemanjem iste serije pripravka z NAD+ razvili nizek krvni tlak, nenadzorovano tresenje, mrzlico in bolečine po telesu. Vsi so bili napoteni na urgenco. Laboratorijska analiza neodprte viale iz iste serije je pozneje pokazala močno povišano vsebnost bakterijskih endotoksinov. Ta dogodek ni povezan s smrtjo Baronove, kaže pa, zakaj sta pri pripravkih, ki se dovajajo neposredno v krvni obtok, nadzor kakovosti in sterilnost ključna.

Infuzija je medicinski poseg, tudi kadar poteka v prostoru, ki je bolj podoben razkošnemu wellnessu kot ambulanti. Pripravek vstopa neposredno v krvni obtok, zato se lahko posledice napačnega odmerka, kontaminacije ali akutne preobčutljivostne oziroma srčno-žilne reakcije pojavijo hitro.

Pred takšnim posegom bi moral uporabnik preveriti, ali ima izvajalec veljavno dovoljenje, primerno izobrazbo, kdo je pripravek izdelal in nadzoroval, ali obstajajo kakovostne raziskave pri ljudeh prav za obljubljeni učinek ter kakšna oprema in usposobljeno osebje sta na voljo ob morebitnem zapletu.

Najbolj preverjeni ukrepi za zdravo staranje pa medtem ostajajo precej manj spektakularni: redno gibanje, kakovostna prehrana, dovolj spanja, nekajenje ter pravočasno obvladovanje krvnega tlaka, sladkorja in holesterola.

Problem sicer ni v tem, da bi bila znanost o staranju izmišljena. Raziskovanje procesov staranja je resno in pomembno znanstveno področje. Raziskovalci preučujejo, zakaj se celice starajo, kako se spreminjajo presnova, imunski sistem in popravljanje DNK ter ali bi bilo mogoče podaljšati predvsem leta življenja brez bolezni. Iz teh raziskav prihajajo zanimivi kandidati, kot so NAD+, rapamicin, metformin, senolitiki in različni epigenetski pristopi.

Vendar med obetavnim biološkim mehanizmom in dokazano učinkovitim zdravljenjem obstaja velikanska razlika. Ameriška uprava za hrano in zdravila FDA je januarja letos opozorila, da doslej še nobeno zdravilo ni dokazano upočasnilo ali obrnilo procesa staranja.

Industrija dolgoživosti ta zamudni del razvoja pogosto preskoči. Njena marketinška logika je preprosta: če se določena molekula s staranjem zmanjšuje, jo je treba dodati; če se biomarker po posegu spremeni, je človek postal mlajši; če je neka snov podaljšala življenje miši, bi lahko enako naredila pri človeku.

Toda vsak od teh sklepov zahteva ločen dokaz. To, da je neka molekula pomembna za delovanje celic, še ne pomeni, da bo njeno dodatno vbrizgavanje pomagalo zdravemu človeku. To, da se spremeni laboratorijska številka, ne pomeni nujno manj srčnih infarktov, manj raka, manj demence ali daljšega življenja.

Prav v tej vrzeli med tem, kar je biološko mogoče, in tem, kar je klinično dokazano, je zrasel izjemno donosen trg.

Osrednji izdelek številnih klinik je merjenje "biološke starosti". Namesto let od rojstva naj bi testi ocenili, kako hitro se stara telo. Pri tem uporabljajo kombinacije krvnih izvidov, podatkov o delovanju organov, telesni zmogljivosti, vnetnih označevalcev ali epigenetskih sprememb, kot je metilacija DNK.

Vendar ne obstaja ena sama, splošno sprejeta biološka starost, ki bi jo bilo mogoče izmeriti podobno kot krvni tlak. Različni algoritmi lahko pri istem človeku pokažejo različne rezultate.

Mednarodna skupina strokovnjakov je leta 2025 ugotovila, da še vedno ni soglasja o tem, kateri biomarkerji so najprimernejši za ocenjevanje učinkov posegov proti staranju pri ljudeh. Leta 2026 objavljena analiza je dodatno opozorila na nejasne definicije, neenotno klinično validacijo in vprašanje, ali kompleksne ure staranja napovedujejo zdravstvene izide bolje od običajnih dejavnikov tveganja.

Če test pred programom pokaže biološko starost 48 let, po programu pa 44, to še ni dokaz, da je človek pridobil štiri leta življenja. Da bi lahko govorili o resničnem pomlajevanju, bi morali dokazati, da poseg zmanjšuje bolezni, invalidnost in umrljivost – po možnosti v velikih, randomiziranih in več let trajajočih raziskavah.

Industrija pa pogosto trži ravno vmesni rezultat. Stranka dobi barvit graf, puščico navzdol in občutek uspeha, še preden je jasno, kaj ta premik pomeni za njeno dejansko zdravje.

Podobno velja za obsežne preglede zdravih ljudi. Celotelesna magnetna resonanca zveni kot vrhunec preventivne medicine: zdravnik naj bi odkril bolezen, še preden povzroči težave. Toda več informacij ni samodejno boljša medicina.

Ameriški kolegij za radiologijo opozarja, da za preventivno celotelesno magnetno resonanco pri ljudeh brez simptomov, dejavnikov tveganja ali pomembne družinske obremenjenosti ni dovolj dokazov. Prav tako ni dokazano, da bi takšni pregledi podaljševali življenje. Nasprotno lahko odkrijejo številne nepomembne spremembe, ki sprožijo dodatna slikanja, biopsije, stroške in tesnobo.

To ne pomeni, da je magnetna resonanca nekoristna. Je izjemno pomembna diagnostična metoda, kadar zanjo obstaja medicinska indikacija. Vprašljivo je njeno rutinsko ponujanje vsakemu zdravemu človeku kot del dragega paketa "optimizacije".

Smrt Elizabeth Baron sama po sebi ne dokazuje, da je NAD+ smrtonosen ali da je vsaka klinika dolgoživosti nevarna. Dokazuje pa, svarijo kritiki, da infuzija ni nedolžen wellness dodatek, eksperimentalni postopek ni enak preverjeni terapiji in visoka cena ni nadomestilo za dokaze in učinkovitost.