Bajuk o uspehih mandata

Predsednik NSi Andrej Bajuk je med dosežki tega mandata izpostavil prevzem evra. Glede inflacije je pojasnil, da gre za vpliv zunanjih faktorjev, zlasti cen hrane in nafte, in opozoril na koncentracijo distribucije v rokah treh velikih trgovcev. O NSi pa meni, da je nastala kot odgovor na iskanje "žlahtne konzervativne stranke".

O bližnjih državnozborskih volitvah ste pred časom dejali, da bo šlo za polaganje računov. Kako ocenjujete delo vladne koalicije ter vlogo NSi v njej?

To je edina koalicija v zgodovini samostojne Slovenije, ki je zdržala do konca mandata, in edina, ki se je zgradila ne na podlagi sporazuma med vodstvi političnih strank, temveč na podlagi programa, ki je bil posredovan javnosti in ni imel "tajnih" aneksov.

V veliki meri - skoraj v celoti - je bilo vse, za kar smo se zavezali, izpeljano, kar pa še ni dokončno uresničenega, je v teku. V tem smislu ocenjujemo, da je bilo delo vlade uspešno, posledično pa je bila uspešna tudi koalicija. NSi je odigrala pomembno vlogo ne samo ob samem nastanku koalicije, temveč tudi v tem, da smo prevzeli velike odgovornosti z ministrstvi, ki so nam bila zaupana.

Seveda so se pojavile tudi kakšne težave. A vendar smo vedno našli skupni jezik. Končni rezultat je na dlani. Koalicija je uspešno uresničila tisto, za kar se je pred slovensko javnostjo zavezala, in Slovenija je danes v boljšem stanju kot pa ob koncu leta 2004.

Največji dosežki mandata 2004–2008

Osredotočil se bom na finančni resor, ki sem ga vodil. Prav gotovo je bil najpomembnejši dogodek za Slovenijo prevzem evra. Čeprav je bila odločitev o tem sprejeta v prejšnjem mandatu, je praktično celotno obdobje priprav padlo v ta mandat, to pa je zahtevalo odprto sodelovanje z vsemi. Ni šlo namreč za delo ene vlade ali enega ministra.

Ta dosežek je bil za Slovenijo ključnega pomena, ker nam je omogočil višjo gospodarsko rast in splošni napredek. Res je bila konjunktura pozitivna, a še vedno smo rasli več kot dvakrat hitreje od drugih držav evro območja. Slovenija je močno napredovala predvsem zato, ker je v slovenskem gospodarstvu dejansko nastalo novo vzdušje, ki ga lahko ustvarijo samo jasna in točno določena pravila igre. Slovenija je prevzela pravila igre evro območja. Nadzor nad njimi pa ni odvisen le od domačih institucij in to daje tem pravilom neko verodostojnost, ki je v preteklosti nismo poznali.

Ne bi pa rad podcenjeval drugih projektov. Mislim, da je bila davčna reforma zelo pomembna. Končno smo razbremenili gospodarstvo in Slovenijo nasploh, istočasno smo zelo močno znižali javno porabo. Ta se bo v celoti znižala za okoli štiri odstotke. To je zelo pomemben korak, saj je še leta 2001 delež javne porabe znašal 48,1 odstotka BDP, zdaj pa se vrti okoli 43 odstotkov. To pomeni, da se širi prostor za aktivnosti zasebnega sektorja, ki je pravi nosilec ustvarjalnosti in napredka.

Države, ki so pred nami uvedle evro, so občutile povečanje inflacije. Niste bili tu morda premalo pozorni glede na inflacijski skok, ki smo ga doživeli?

Inflacija se je pojavila sredi lanskega leta. Danes je vsakomur, ki je seznanjen s podatki, jasno, da sta za še enkrat večjo inflacijo v letu 2007 v primerjavi z letom 2006 oziroma za štiri petine te razlike samo dva vira - cena nafte in naftnih derivatov ter cena hrane.

Naj mi povedo vsi tisti, ki imajo toliko za govoriti, kdo je napovedoval takšen skok cene nafte? Nihče, tudi v Sloveniji ne. To je bil nepredviden šok s strani ponudbe na svetovnih trgih. To pa se pri nas močneje izraža kot drugod v državah evro območja, ker je v košarici življenjskih potrebščin, po kateri merimo inflacijo, delež izdatkov za nafto in naftne derivate v povprečnem gospodinjstvu v Sloveniji še enkrat večji kot pri njih.

Ampak nepričakovani dvig cen nafte obrazloži samo tretjino omenjenih štirih petin. Dve tretjini predstavlja cena hrane. Cene hrane so se povišale na svetovni ravni in zdaj je že povsem jasno, da smo priča spremembam dolgoročnega značaja v strukturi relativnih cen. Posebnost Slovenije je ravno v tem, da so na ravni, ki najbolj zaboli, t.j. pri končnem potrošniku - v trgovini na drobno - šle cene hitreje gor kot drugod. V evro območju so se povprečne cene predelane hrane pri proizvajalcih zvišale za 8,6 odstotka, cene na drobno taistih produktov pa samo za sedem odstotkov. Celoten distribucijski sistem vključno s trgovinami na drobno je dejansko absorbiral skoraj 18 odstotkov povišice cen na ravni proizvajalcev.

Na Slovenskem pa ne le, da distribucijski sistem in trgovina na drobno nista nič absorbirala, ampak so šli še hitreje gor. Pri nas so dodali več kot 50 odstotkov tej povišici cen pri proizvajalcih.

To kriči po neki poglobljeni analizi vsega, kar se dogaja v distribucijskem omrežju na Slovenskem. Imamo relativno veliko koncentracijo. Tri največje trgovske verige naj bi po njihovih lastnih podatkih predstavljale več kot dve tretjini celotnega trga. Obstajajo znaki, da je to nekoliko več, ampak to je predmet za urad za varstvo konkurence.

Kaj pa vi mislite? Je šlo tu za dogovor največjih trgovcev?

Dogovor je zelo težko dokazati. Težko si predstavljam takšne razlike brez prisotnosti ovir ali faktorjev, ki omejujejo konkurenco.

Kot finančni minister ste se dolgo ukvarjali s projektom megazabavišča na Goriškem. Je bilo modro sploh začeti ta projekt?

Naš pravni red na področju igralništva ima vgrajeno načelo, ki ga jaz močno podpiram, in to je, da mora lokalna skupnost dati svoje privoljenje za ustanovitev takšnega centra. Menim, da je vsaka debata - kaj šele odločitev, ki ne upošteva mnenja ljudi, izguba časa. Seveda sem se kot odgovorni na tem področju zavzel za to, da naj ljudje povedo svoje, mi pa smo izrazili našo pripravljenost, da se stvar izpelje v skladu z njihovimi željami.

Še zmeraj je v igri sklic izredne seje, na kateri bi obravnavali predlog zakona o ustanovitvi pokrajin. NSi ni delila vizije pokrajinizacije s preostalimi člani koalicije.

V NSi se zavzemamo in bomo vedno podpirali in delovali na podlagi načela subsidiarnosti, to pomeni, naj se odločitve sprejemajo na najnižji možni ravni. Verjamemo, da je koncentracija odločitev na enem samem mestu dolgoročno negativna stvar. Prepričan sem, da bodo sprva določene težave z uvedbo takšne ali drugačne regionalizacije v Sloveniji, kot so bile začetne težave, ko smo povečevali število občin.

Naše stališče pri projektu regionalizacije je bilo zavzemanje za čim manjše število regij. Če bi pozitivno odgovorili na vsako željo, potem bi prišli do velikega nesmisla, vsaka vas bi bila občina, vsaka dolinica pa svoja pokrajina. Tukaj je treba vnesti neko racionalnost v celoto, zato smo tudi našim koalicijskem partnerjem predlagali preučitev števila pokrajin. Vsi partnerji smo se tega resno lotili, a smo ponovno prišli do zelo podobnega zaključka, ki je pač izraz trenutne slovenske realnosti.

Raje pa vidim, da regionalizacijo uvedemo, četudi jo potem lahko še vedno popravljamo, ko se bo ustvarilo potrebno soglasje, kot pa da se na tem področju nič ne zgodi. To bi bil korak v pravo smer, v smeri uresničevanja načela subsidiarnosti. Naj še dodam, da se je NSi prav posebno zavzela za to, da uvedba pokrajin ne bi bila povezana z večjo javno porabo. Prenos konkretnih pristojnosti z državne na pokrajinsko raven, skupaj s proračunskimi sredstvi in kadri - državnimi uslužbenci - ki jih danes upravljajo, ne pa z dodatnimi.

Kako gledate na boj proti t.i. tajkunom?

To je samo nov izraz stare bitke za uveljavitev pravne države in načela enakosti vseh pred zakonom. Živimo v družbi, ki je v preteklosti prevzela določene odločitve. Štejem se med tiste, ki mislijo, da naša tranzicija ni bila izpeljana pošteno in da je ustvarila možnosti za pretirano bogatenje nekaterih. Čudno je, da so osebe, ki so bile le državni ali občinski uslužbenci, in ne vedno najvišji, danes lastniki premoženja, vrednega nad milijardo evrov.

Prepričan sem, da se bomo kot družba morali še kako potruditi, da bomo povečali učinkovitost in verodostojnost državnih institucij, ki so odgovorne za nadzor in ustrezno izvajanje zakonodaje. Pri tem pa ne smemo pozabiti, od kdaj se te stvari dogajajo ali odvijajo in kdo se je končno lotil tega trdega dela.

Pa ni to neke vrste zvonjenje po toči?

Ne. In veste, zakaj? Ker toča še vedno pada.

Analitiki ocenjujejo, da je bila NSi v tem mandatu preveč v senci SDS. Se morda zato ne omenja več Koalicije Slovenija?

Koalicijo Slovenija - med SKD in SDS - je bila ustanovljena nekaj dni pred božičem 1999. V marcu 2000 je prišlo do združitve SKD in SLS. Le nekaj mesecev potem je vodstvo združene stranke sprejelo vrsto odločitev, ki so marsikomu jasno izkazale njihovo pripravljenost, da čim prej postanejo tista "žlahtna konzervativna stranka", ki si jo je tako želel Milan Kučan.

Veliko nas je bilo, ki se s temi odločitvami nismo strinjali. Zato sem dal pobudo za ustanovitev nove stranke - NSi - krščansko ljudske stranke. Ponovno sklepanje Koalicije Slovenija, to pot med NSi in SDS, je bila izraz naše zavestne odločitve, da se bomo zavzemali za povezavo vseh izvorno demokratičnih političnih sil, ki so ustvarile "slovensko pomlad". To je bila tudi podlaga, da smo bili lahko v letu 2004 skupaj uspešni na volitvah, da smo ustvarili zdaj vladajočo koalicijo, skupaj prevzeli odgovornosti vlade in končno uspešno izpeljali naš skupni delovni program - koalicijsko pogodbo.

Ko se ljudje sprašujejo, kdo naj bi bil v čigavi senci, je pomembno, da vzamejo na znanje, da so na Slovenskem koalicije neizogibna posledica volilnega sistema, ki ga je na predlog Mirana Potrča DZ vključil v našo ustavo. Tudi koalicijske vlade pa imajo le enega predsednika in ne štirih. Predsednik vlade ni od stranke, ki je dobila manj glasov, ampak od tiste, ki jih je dobila največ. To so pač dejstva. Po drugi strani sem prepričan, da se ljudje še kako zavedajo, kdo je kaj delal in kateri stranki pripada.

Vaši naravni zavezniki so pomladne stranke. S kom bi šli v koalicijo in s kom zagotovo ne?

Lahko pa povem, da smo že imeli izkušnje z velikimi koalicijami. Drnovškova vlada leta 1992 je bila takšna velika koalicija, v njej so bili Krščanski demokrati in predhodnica SDS. In kaj se je zgodilo tisti vladi? Naenkrat se je zgodila Depala vas in tedanjega ministra za obrambo Janeza Janše kar naenkrat ni bilo več. Malo kasneje, sredi mandata, je iz vlade izginil tudi Lojze Peterle kot zunanji minister, predsednik krščanskih demokratov.

Te izkušnje so le izraz procesa, ki se v določeni meri nadaljuje še danes, to pa je stalno iskanje žlahtne konzervativne stranke, kot je ta projekt imenoval bivši predsednik države. Žlahtnost konzervativne stranke je v tem, da tiho pristane na to, da bo le doprinesla določeno število glasov, in se potem mirno - žlahtno, kajne? - podredila odločitvam enih in istih. V preteklosti se je že izkazalo, kam nas je takšna žlahtnost pripeljala. Ta izkušnja bo močno navzoča pri kateri koli odločitvi, ki jo bo sprejela NSi.

Večkrat ste že omenili pomen obstoja desne stranke s krščanskim predznakom.

NSi smo ustanovili, ker se je združena SLS+SKD izkazala kot napačen korak, ker je, kot sem že omenil, v manj kot treh mesecih izkazala svojo "žlahtnost" s tem, ko je z vsemi svojimi glasovi podprla projekt, za katerega se je leto dni zaman zavzemal Miran Potrč, in sicer trenutno veljavni volilni sistem.

S takšnim preobratom se nismo strinjali. Zato smo ustanovili Novo Slovenijo. Nismo se hoteli podrediti in tiho pristati na to, da bi se ljudsko-krščansko gibanje, ki je v zgodovini Slovenije odigralo zelo pomembno vlogo, potopilo v nekih večjih strankah in izgubilo svojo osnovo. Zavedamo se, da živimo v pluralni družbi, v kateri nihče nima pravice svojih vrednot in vizij vsiljevati drugim. A prav ta pluralnost in odprtost zahteva, da imamo pravico in dolžnost, da se naš glas sliši in da sooblikuje rešitve in odgovore na probleme in izzive, s katerimi se naša družba sooča.

Obžalujete, da ste svoj čas branili zdaj že bivšega člana stranke Janeza Drobniča, ko je bil še minister za delo?

Ne. Edino, kar obžalujem, je, da je kot izvoljen poslanec na listi NSi izstopil iz naše poslanske skupine, da je nato izstopil še iz stranke in se potem pridružil novemu političnemu gibanju.

Pred nekaj tedni so mediji poročali tudi o pismu, ki sta ga na vas naslovila med drugimi evropska poslanca Lojze Peterle in Ljudmila Novak. Neuradno se govori tudi o spremembi v samem vrhu stranke po volitvah.

V stranki imamo določene procedure, bil sem izvoljen na rednem kongresu; v letu 2009 bomo v skladu s statutom ponovno imeli redni kongres, po volitvah bodo začeli s pripravami nanj. Ob začetku leta 2007 sem na širšem posvetovanju vrha stranke podprl možnost izrednega kongresa, a vendar v dogovorjenem roku, do konca maja 2007, ni bilo zadostnega zanimanja v članstvu.

Reševanje odprtih vprašanj s Hrvaško

Slovenija je bila zelo strpna, vedno smo bili kot država pristaši normalne rešitve na podlagi pogajanj. Vendar ta pogajanja ne morejo biti izvedena drugače kot na podlagi izhodišča, ki smo ga zapisali v naši temeljni ustavni listini. Stališče NSi je v tem zelo jasno: dosledno spoštovanje stanja, kot je bilo 25. junija 1991.

Glede vprašanja, ali bi Slovenija lahko blokirala pristopna pogajanja Hrvaške z EU pa je Bajuka dejal: Slovenija se ne more vnaprej odpovedati ničemur, ker bi to pomenilo zavezati si roke. Slovenija mora uporabiti vsa sredstva, da bo prišlo do končnega dogovora z našimi sosedi v razumnem roku.