O problematiki in novih možnostih za boljše sožitje ob meji so spregovorili predsednik Pokrajinske konzulte za slovensko skupnost Rudi Pavšič, predsednik goriške pokrajinske uprave Giorgio Brandolin, videmski župan Sergio Cecotti ter predsednik Evropskega urada za manj razširjene jezike v Bruslju in član posvetovalnega tehničnega odbora za zakon 482/99 Bojan Brezigar. Vsak s svojega zornega kota so skušali prikazati, kaj novi vsedržavni italijanski zakon prinaša za jezikovne manjšine, katere so njegove prednosti in kako naj bi ga udejanili.
Pavšič je podčrtal dejstvo, da se v Evropski uniji govori več kot petdeset jezikov in je zato ohranjanje teh jezikov temeljnega pomena za novo Evropo, saj je to bogastvo, ki ga gre ohraniti in to kljub globalizaciji in nekaterim mnenjem, da manjšinski jeziki niso pomembni. Dejal je, da novi italijanski zakon jezikovnim manjšinam popravlja krivico, istočasno pa je dejal, da gre bolj za zakon okvirnih smernic, ki veliko prostosti prepušča lokalnim upravam. Tu je izrecno omenil odnos desničarskega občinskega sveta občine Gorica, ki je skušal izriniti slovenski jezik in Slovence v Štandrež, furlanski jezik in Furlane pa v Ločnik, obe manjšinski skupnosti torej iz mesta, češ, da v mestu ni ne Slovencev in ne Furlanov, kar pa ni res.
Videmski župan Sergio Cecotti, ki je sodeloval pri pripravi zakona, pa je povedal, kako je prišlo do zakona, kdo se je zanj zavzemal in tudi to, da je zakon, ki ga je italijanski parlament odobrilo lansko leto, že močno preživet. Istočasno pa je povedal, da se je Italija z zakonom obvezala pred mednarodno skupnostjo, da bo ščitila jezikovne manjšine, za katere je zgodovinsko dokazano, da so na njenih tleh že dalj časa. Povedal pa je tudi, da bo za udejanjanje zakona potrebnih še veliko prizadevanj, v Vidmu pa se vse več zakonskih parov že odloča za sklenitev zakona v furlanskem jeziku.
Predsednik goriške pokrajine Giorgio Brandolin pa je povedal, kakšne težave ima pokrajinska uprava s posameznimi občinami, saj nekatere nočejo sprejeti dejstva, da tudi na njihovem območju živijo Furlani in Slovenci. Tako, denimo, občinska uprava Gorice še vedno noče sprejeti dejstva, da v Gorici od vedno živijo Slovenci. Zakon pač je tu, je dejal Brandolin, in zdaj ga bo potrebno začeti uveljavljati v vsakdanjem življenju. Orisal je tudi konkretne primere, saj bo po novem zakonu lahko Furlan ali Slovenec zahteval v javni upravi prevajalca, da mu bo v pomoč pri izpolnjevanju obrazcev ipd. Obljubil je vso podporo zakonu, ki po njegovem mnenju končno popravlja velike krivice tako Slovencem kot Furlanom.
Bojan Brezigar pa je kot izvedenec za manj razširjene jezike EU spregovoril o nastanku zakona, ki je res star, saj je bil osnutek zanj sprejet že leta 1983. Brezigar je dejal, da zakon vsebuje veliko spoštovanja do jezikovnih manjšin in je namenjen tudi slovenski manjšini, ne rešuje pa težav, saj jih prenaša na lokalne pristojnosti, se pravi, da mora vsaka posamezna občina poskrbeti, da se bo zakon izvajal. Zato je po Brezigarjevem mnenju še kako potrebno, da se v rimskem parlamentu sprejme zaščitni zakon za slovensko manjšino, saj bi tak zakon ščitil Slovence pred lokalnimi samovoljnimi upravami, ki že pregovorno niso naklonjene Slovencem. Ni namreč naključje, da tako tržaška kot tudi goriška občina nočeta tega zakona, ki bi slovenski in furlanski narodni manjšini omogočal kolikor toliko normalno življenje, predvsem pa mirno in zajamčeno izražanje v maternem jeziku.
Debata,ki je sledila, je mestoma dosegla žgoče in visoke note. Posveta se ni udeležilo veliko javnih upravljavcev in italijanskega dela prebivalstva, saj je bila večina poslušalcev v sicer polni dvorani Pokrajine na Korzu slovenskega rodu. Med udeleženci posveta sta bila tudi slovenska konzulka v Trstu Lea Stančič in novogoriški župan Črtomir Špacapan.
