V mladosti je pisal pesmi in literarno kritiko, pozornost širše javnosti pa je zbudil razmeroma pozno - s pripovednimi deli, z zbirko kratkih zgodb Ljudje iz Dublina in z romanom Umetnikov mladostni portet. Iz začetne napol naturalistične, napol impresionistične proze je Joyce v romanu Ulikses prešel v najbolj radikalno obliko modernega pripovedništva. Ulikses ne podaja doživljanja in izkušenj oseb s prikazovanjem dogodkov, temveč kot tok zavesti in asociacij, ki se ne podreja objektivnemu času in vzročnosti. Joyce je pripisoval posebno vrednost prikazovanju duševnih in nezavednih dogajanj, pri čemer se je oprl na raziskave globinske psihologije Sigmunda Freuda. Roman Ulikses je bil zaradi domnevne obscenosti in bogokletnosti dolgo prepovedan in je pisatelja proslavil.
V svojem zadnjem romanu Finneganovo prebujenje je Joyce samo še stopnjeval prefinjen, na besednih igrah temelječ muzikaličen slog pisanja in vanj vpletel več kot 100.000 različnih besed. Vsa Joyceova proza odslikava Irsko na začetku 20. stoletja, je močno avtobiografsko obarvana in ponuja neskončno možnost interpretacije.