Naslovnica

Od državne lastnine do državnega nadzora

, 18. 07. 2024 17.24 |

PREDVIDEN ČAS BRANJA: 2 min
Avtor
M.Ž./STA
Komentarji
0

Slovenija je s privatizacijo družbenega premoženja ustvarila povsem nekonkurenčno gospodarstvo, ki ga z večine nadzirajo vladajoče politične stranke. Skupaj z nerazvitim finančnim sektorjem, kjer prevladujejo nekonkurenčne banke in zavarovalnice v državni lasti, je nastalo nadzorovano gospodarstvo, kjer večino pomembnejših poslovnih odločitev sprejemajo politični veljaki in državni uradniki. Nerazviti kapitalski trg ni sposoben konkurenčnega boja z bankami, redka dobra in uspešna slovenska podjetja, s primernimi bonitetami, pa se zatekajo po kredite v tujino. Tuje mednarodne finančne ustanove in mednarodne organizacije opozarjajo Slovenijo, da bo slovenski vstop na skupni evropski in svetovni trg, prehudo breme za gospodarstvo, kjer skoraj polovico BDP prihaja iz gospodarstva, ki je v državni lasti. Z nadaljevanjem takšnega modela gospodarske politike bo vlada povsem onemogočila nastanek novih podjetij in onemogočila dostop do financiranja cele vrste delov družbe.

Tudi sedanje napovedi privatizacije državnega premoženja, posebno NLB in NKBM, ne obetajo nič dobrega. Politične skupine, ki hočejo tudi v prihodnje ohraniti prevladujoči vpliv v obeh bankah, so si izmislile, da imajo banke poseben nacionalni pomen in so preveč pomembne, da bi jih prodali tujcem. Nekateri primeri privatizacije bank v tranzicijskih državah kažejo, da pri tem resnično ne gre pretiravati, vendar to ni razlog, da država lahko v nedogled nadzira in je hkrati lastnik največjega dela bančnega sistema v državi.

Privatizacija NLB pomeni, da je potrebno prodati za nekaj milijard dolarjev premoženja, kar ni mačji kašelj. Že prodaja SKB banke in nekaterih drugih podjetij, ki potekajo tačas, povzročajo Banki Sloveniji resne tečajne težave. Posebni problem pri privatizaciji NLB pa predstavljajo tudi nerešeni problemi nekdanjih varčevalcev LB v državah bivše Jugoslavije. Banke s takšno hipoteko zagotovo ne bo kupil noben resen tujec, ki naj bi sčasoma postal celo partner te banke.

Privatizacija državnih bank pa pada tudi v čas priprave davčne reforme, ko bo morala država začeti z uvajanjem davka na nekatere finančne instrumente, med katere sodijo tudi bančne obresti oziroma omiliti obdavčenje kapitalskih donosov od prodaje vrednostnih papirjev. Zelo neugodno na poslovanje bank pa bo vplivala ukinitev indeksacije, ki bo dejansko razgalila poslovanje slovenskih bank. Že ob prvih programih privatizacije NLB je analiza pokazala, da so najboljše slovenske banke neučinkovite zaradi previsokih stroškov. Po nekaterih ocenah bi morale slovenske banke znižati število zaposlenih kar za pet tisoč, če bi hotele svoje stroške poslovanja prilagoditi bankam iz naše bližnje soseščine v Italiji, Avstriji in Nemčiji.

Vseh naštetih ovir sedanje Drnovškove, Ropove in Gasparijeve ekipe zagotovo ne bodo sposobne izpeljati. Posebno NLB bo kljub navidezni privatizaciji še dolgo v večinski državni, lasti ali morda v najboljšem primeru, pod državnim nadzorom. Sedanji pogoji ne omogočajo nikakršnih ekonomsko upravičenih razlogov za nakup lastniških deležev NLB. Motiv za takšne naložbe so lahko edino politične narave. Drnovškova vlada potrebuje privatizacijo predvsem zaradi tujih ocenjevalcev uspešnosti tranzicije, ki gradi še naprej na nadzorovani ekonomiji in na gospodarski rasti, ki ne prinaša novih delovnih mest. Pričujoča gospodarska rast temelji na množici različnih državnih subvencij, ki sicer ohranjajo zadovoljivo stopnjo rasti, vendar povzročajo vedno večji javni dolg. Takšno stanje je mogoče ohranjati zgolj do integracije Slovenije v skupni evropski trg in do prenehanja umetnega vzdrževanja cen. Že v naslednjem obdobju si lahko obetamo propad množice podjetij, ki ne bodo prenesla konkurence in bodo kmalu doživela usodo Peka in podobnih uspehov slovenske